TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pri nasprotnem udeležencu je od otroštva prisoten razvojni zaostanek, ki se izraža v obliki blage do zmerne duševne manjrazvitosti. Gre za trajno stanje, katerega ni mogoče zdraviti. Pri nasprotnem udeležencu niso izražene akutne duševne motnje, ki bi terjale nujno bolnišnično zdravljenje.

Pritožnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da niso izpolnjeni navedeni zakonski pogoji za izdajo predlaganega sklepa. Srž pritožbenih navedb je v tem, da pritožnik kot oče in skrbnik nasprotnega udeleženca izraža nemoč, da bi lahko poskrbel za koristi sina, vendar pa v tem postopku, ki teče po določbah ZDZdr, ni mogoče urejati vprašanj, ki jih načenja.

Pristojni organi, med katere spadajo tudi centri za socialno delo, so dolžni skrbeti tudi za varstvo pravic in interesov tistih oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese, starši pa ne izvajajo starševske skrbi zanje. Okoliščine obravnavanega primera so po oceni pritožbenega sodišča takšne, da predlagatelju narekujejo, da nemudoma sproži ustrezen postopek za zaščito pravic in koristi nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodne izvedenke, da bi bilo za nasprotnega udeleženca dolgoročno najbolje poskrbljeno, da se mu omogoči bivanje v ustrezni družinski oziroma stanovanjski skupnosti.