TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Nemožnost izvršitve zaplembne odločbe v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je lahko pravna ali dejanska. Dejanska nemožnost izvršitve pomeni, da je dispozitiv odločbe takšen, da ga objektivno ni mogoče izvršiti. Kot pravilno navaja prvostopenjski organ, se za take odločbe predpostavlja, da še niso bile izvršene. Glede zaplembne odločbe, s katero je bilo zaplenjeno imetje drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila izvršena. Glede zaplembnih odločb, drugostopenjski organ navaja, da se v sodnih odločbah za njihovo izvršitev v zemljiški knjigi ugotavlja, da se odločbe ne izvršijo, ker imenovani ne posedujejo nepremičnin. Navedena okoliščina pa ne more biti razlog za ničnost zaplembnih odločb. Če je obveznost oziroma učinkovanje odločbe zgolj navidezno - to pa je v primeru, ko naj bi stranka izgubila lastninsko pravico na nepremičnini, ki niti ni bila definirana oziroma je stranka sploh ni imela – se kljub izdani odločbi v strankini pravni sferi nič ne spremeni. Ne gre za takšno nepravilnost odločbe, glede katere bi stranka izkazovala pravni interes, da se jo z izrednim pravnim sredstvom odpravi. Neizvršljivost v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki predpostavlja konkretno, določeno obveznost oziroma konkretno pravno posledico glede določenega predmeta, ni podana.

Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper organ – uradno osebo, ki odloča v konkretni zadevi, da zardi takšnega nedovoljenega ravnanja izda odločbo. Vodenje kazenskega postopka se ne more šteti za dejanje nedopustne prisile, niti ni razumno, kako naj bi to prisililo uradnike zaplembne komisije k izdaji odločb po Odloku AVNOJ, ob tem, da je bilo tudi v kazenskem postopku mogoče izreči zaplembo premoženja.