TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- razveljavi v prvem odstavku I. točke izreka v delu, v katerem je pogodba o zaposlitvi med strankama razvezana z dnem 16. 11. 2021, ter spremeni v delu V. točke izreka, ki se nanaša na prvega tožnika, tako da se prvi odstavek I. točke izreka in V. točka izreka v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, v celoti na novo glasita:

" "I/1. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med toženo stranko in prvim tožnikom za opravljanje dela pilota za polni delovni čas od 1. 1. 2021 do 17. 1. 2021, od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 za krajši delovni čas 12 ur tedensko, od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 za krajši delovni čas 30 ur tedensko in od 1. 9. 2021 do 16. 11. 2022 za polni delovni čas."

"V. Tožena stranka je dolžna prvega tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni." ";

- razveljavi v VI. točki izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo denarnega povračila prvemu tožniku v znesku 14.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2022 do plačila.

II. V ostalem se pritožba prvega tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prvi tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka pa mu je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 280,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega.

Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju.

Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo.

Obravnavani spor se nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. V teh sporih se za spremembo tožbe ne uporablja 185. člen ZPP, temveč specialna določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 17. 6. 2022 res navedlo, da sprememb tožb ne dovoli, vendar je obenem sprejelo sklep, da se spremembe tožb vpišejo kot nove tožbe in narok za njihovo obravnavanje določilo na 31. 8. 2022. S takšnim postopanjem je spremembe tožb dejansko dopustilo, odločilo se je le za ločeno obravnavanje spremenjenih delov tožbe. S tem je smiselno postopalo po tretjem odstavku 300. člena ZPP, kršitve te določbe pa pritožnik ne uveljavlja, niti je ni v prvostopenjskem postopku.

Glede odločitve, s katero je sodišče prve stopnje prvemu tožniku priznalo plačilo prikrajšanja, toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo biti v izreku sodbe izrecno navedeno, da so prisojeni bruto zneski. Pri izpolnitvi naloženih obveznosti pa bo toženka seveda morala skladno s prvim odstavkom 280. člena OZ tisti del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in prispevkov, v imenu in za račun upnika nakazati neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.