TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obtožene A. A. in njenega zagovornika ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako,

a.) da se v opisu dejanja pod točko I/1 izreka:

- v tabeli pod zap. št. 1: znesek "2.737,90" nadomesti z zneskom "1.072,90";

- v tabeli pod zap. št. 2: znesek "3.561,00" nadomesti z zneskom "1.107,00";

- v tabeli pod zap. št. 10: znesek "6.531,00" nadomesti z zneskom "2.531,00";

- zneska "65.986,45" nadomestita z zneskoma "57.867,45".

b.) da se obtoženi A. A. izrečeni kazni znižata na 2 (dve) leti zapora in na 200 (dvesto) dnevnih zneskov oziroma 20.000,00 (dvajset tisoč) EUR stranske denarne kazni.

Obtoženka je denarno kazen v skladu s petim odstavkom 47. člena Kazenskega zakonika dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče v skladu s prvim odstavkom 87. člena Kazenskega zakonika izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (200 EUR) določilo en dan zapora.

c.) da se na podlagi četrtega odstavka 241. člena Kazenskega zakonika obtoženi A. A. vzame prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 80.679,45 EUR.

č.) da se dejanje opisano pod točko II izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena v zvezi z 42. členom Kazenskega zakonika v zvezi z 9. točko 25. člena v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.

II. V ostalem se pritožbi obtožene A. A. in njenega zagovornika ter v celoti pritožba zagovornika obtožene pravne osebe X. d. o. o. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera.

Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki.

Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamični sprejem nedovoljene nagrade pomenil le kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti ter bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z vsebino samega življenjskega dogodka, kot tudi v smislu materialnih določb, da bi se obravnavano enovito kaznivo dejanje delilo na posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja.