Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1459/2025-26 z dne 9. junij 2026

2026-01-2475

Upravno sodišče Republike Slovenije na podlagi štirinajstega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) objavlja

Sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1459/2025-26 z dne 9. junij 2026

Upravno sodišče Republike Slovenije je po višjem sodniku Janiju Soršaku, v upravnem sporu tožeče stranke: A. A., ..., ki jo zastopa B. B., zoper toženo stranko: MESTNA OBČINA NOVO MESTO, Seidlova cesta 1, Novo mesto, ki jo zastopa C. C., zaradi presoje zakonitosti občinskega prostorskega načrta, o tožbi zoper Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Dolenjski uradni list, št. 24/22) v delu določitve podrobnejše namenske rabe prostora za nepremičnini s parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto, po dne 9. junija 2026 opravljeni javni glavni obravnavi, istega dne

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Dolenjski uradni list, št. 24/22 in sledeči; v nadaljevanju: Odlok), v delu, v katerem ta na nepremičninah s parc. št. 1025/2 (39 m²) in 1026 (351 m²), obe k. o. 1456 – Novo mesto, določa podrobnejšo namensko rabo prostora. Obe nepremičnini ležita v centralnem delu Novega mesta, v območju enote urejanja prostora NMA07. Odlok je bil spremenjen na podlagi sklepa o spremembi in dopolnitvi občinskega prostorskega načrta Mestne občine Novo mesto (SD OPN 2), ki ga je Občinski svet Mestne občine Novo mesto sprejel na 29. redni seji dne 7. 7. 2022 in se je začel uporabljati dne 29. 7. 2022. Postopek priprave spremembe Odloka se je vodil po določbah Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt).

Tožnik Odlok izpodbija v delu, v katerem ta na njegovih nepremičninah s parc. št. 1025/2 (39 m²) in 1026 (351 m²), obe k. o. 1456 – Novo mesto, določa spremenjeno podrobnejšo namensko rabo prostora. Obe nepremičnini ležita v centralnem delu Novega mesta, v območju urejanja NMA07. Tožnik je nepremičnini s parc. št. 1026 (351 m²) in s parc. št. 1025/2 (39 m²), obe k. o. 1456 – Novo mesto, pridobil na podlagi sodne poravnave v nepravdnem postopku opr. št. N 5/2003 z dne 23. 5. 2006. Obe nepremičnini sta pred spremembo Odloka skupaj tvorili gradbeno parcelo in ležita v enoti urejanja prostora NMA07 v centralnem delu Novega mesta. Pred uveljavitvijo izpodbijanega prostorskega akta je bila celotna površina obeh parcel s parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto, opredeljena s podrobnejšo namensko rabo SSs (urbana prostostoječa stanovanjska pozidava). Z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Dolenjski uradni list, št. 24/22 in sledeči; v nadaljevanju: Odlok), ki ga je Občinski svet Mestne občine Novo mesto sprejel na 29. redni seji dne 7. 7. 2022 in ki se je začel uporabljati dne 29. 7. 2022, se je na podlagi 66. člena Odloka podrobnejša namenska raba dela nepremičnine s parc. št. 1026 – v obsegu 252 m² oziroma okvirno 72 % celotne površine te parcele – spremenila iz območja stanovanjskih površin (oznaka SSs – urbana prostostoječa stanovanjska pozidava) v območje zelenih površin (oznaka ZD – stavbno zemljišče, namenjeno urejanju zelenih površin). Preostalih okvirno 99 m² nepremičnine s parc. št. 1026 je ohranilo namensko rabo SSs. Podrobnejša namenska raba sosednje nepremičnine s parc. št. 1025/2 se z Odlokom ni spremenila, ta parcela ostaja v celoti opredeljena z namensko rabo SSs. Pred vložitvijo tožbe je tožnik pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka v izpodbijanem delu. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-75/24-5 z dne 20. 5. 2025 njegovo pobudo zavrglo in tožnika po prvi alineji prvega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 in 14/26; v nadaljevanju: ZUreP-3) napotilo na upravni spor za presojo zakonitosti prostorskega izvedbenega akta. Tožnik je tako dne 19. 8. 2025 vložil tožbo v tem upravnem sporu. Odlok izpodbija na podlagi prve alineje tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3 v delu določitve namenske rabe prostora (prva alineja tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3).

Tožnik navaja, da je za spremembo podrobnejše namenske rabe parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto izvedel šele dne 25. 7. 2023 iz elektronskega sporočila nepremičninskega agenta, s pomočjo katerega je poskušal zemljišče prodati. Zatrjuje, da je bil s spremembo Odloka na protipravni način razlaščen, saj je občina z oblastnim aktom iz zazidljivega zemljišča, namenjenega prostostoječi stanovanjski pozidavi, ustvarila zeleno površino, na kateri gradnja stanovanjske stavbe ni več mogoča.

Tožnik utemeljuje protiustavnost in nezakonitost spremembe Odloka z dvema sklopoma tožbenih navedb. Prvič, uveljavlja kršitve postopka sprejemanja prostorskega akta, saj zatrjuje, da je bil postopek izpeljan brez njegovega sodelovanja in brez osebnega poziva k izjasnitvi glede predlagane spremembe podrobnejše namenske rabe glede parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto. Navaja, da samo splošna javna razgrnitev predlagane spremembe v lokalnih občilih, ki je povrhu vsega potekala v času strogih protikoronskih ukrepov in prepovedi prehajanja meja, za več tisoč parcel ne zadostuje za seznanitev in učinkovito varstvo pravic lastnika. S tem naj bi mu bila odvzeta pravica do sodelovanja v postopku, kar tožnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-139/15-16 z dne 23. 4. 2020, po kateri mora biti lastniku zemljišča, za katerega bi se s predvidenim prostorskim načrtom spremenila namenska raba iz zazidljive v nezazidljivo, zagotovljen dostop do vseh upoštevnih informacij in možnost predhodne seznanitve s predvideno spremembo (29. točka obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča), občina pa mora v postopku sprejemanja izkazati posebno skrbnost (28. točka obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča). Drugič, tožnik zatrjuje kršitev ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Meni, da sprememba podrobnejše namenske rabe na spornih parcelah parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto iz SSs v ZD predstavlja prekomeren in nezakonit poseg v njegovo lastninsko pravico, ki učinkuje kot de facto razlastitev. S sklicevanjem na že navedeni 27. in 28. točki obrazložitve odločbe U-I-139/15-16 zatrjuje, da mora lokalna skupnost pri spremembi namenske rabe iz zazidljivega v nezazidljivo izkazati posebno skrbnost in pretehtati, ali načrtovani ukrepi ne prizadenejo pravičnega ravnovesja, pri čemer zahtevanega ravnovesja ni mogoče doseči, če mora prizadeta oseba – lastnik zemljišč – nositi individualno in pretirano breme. Tožnik meni, da občina tega tehtanja ni opravila. Sodišču predlaga razveljavitev Odloka v izpodbijanem delu.

V dopolnitvi tožbe je tožnik natančneje opredelil predmet tožbenega izpodbijanja skladno z 61. členom ZUreP-3 in identificiral območje urejanja NMA07, v katerem se je podrobnejša namenska raba spornih parcel v znatnem delu spremenila iz stanovanjskih površin (SSs) v druge urejene zelene površine z oznako ZD. V dokazne namene je priložil izreze iz grafičnega prikaza prostorskega akta pred spremembo in po njej ter izvod izpodbijanega Odloka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka (v nadaljevanju tudi: toženka) primarno ugovarja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu in predlaga zavrženje tožbe. Podredno predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da se z izpodbijanim Odlokom osnovna namenska raba tožnikovih nepremičnin ni spremenila; obe nepremičnini ostajata stavbni zemljišči. Spremenila se je samo podrobnejša namenska raba dela nepremičnine s parc. št. 1026 k. o. 1456 – Novo mesto (v obsegu okvirno 72 % oziroma 252 m²) iz območja urbane prostostoječe stanovanjske pozidave (SSs) v stavbno zemljišče, namenjeno urejanju zelenih površin (ZD). Podrobnejša namenska raba nepremičnine s parc. št. 1025/2 se ni spremenila in je ostala SSs. Toženka pri tem navaja, da oznaka ZD ne pomeni nezazidljivega zemljišča; iz petega odstavka 120. člena Odloka izhaja, da so na površinah z oznako ZD gradnje in posegi v prostor dopustni, pri čemer je dopustna gradnja pomožnih objektov h glavnemu stanovanjskemu objektu, ki mora ležati izven območja ZD.

Toženka zatrjuje, da na nepremičninah tožnika gradnja nove samostojne stanovanjske hiše objektivno ni bila mogoča že pred spremembo Odloka v letu 2022 zaradi trajnih fizičnih in pravnih omejitev. Navaja majhno površino parc. št. 1025/2 (39 m²), lego na brežini, nezmožnost zagotavljanja obveznih 4,0-metrskih odmikov od sosednjih parcelnih meja po 74. členu takrat veljavnega Odloka ter preozek in preglednostno neustrezen prometni dostop po ulici ... (širine le 2,1–3,0 m). V dokaz prilaga negativno mnenje in projektne pogoje k projektni dokumentaciji za gradnjo stanovanjske hiše na sosednjem zemljišču s parc. št. a. k. o. 1456 – Novo mesto (št. 3511-33/2020-4 z dne 16. 9. 2020), za katerega po navedbah toženke veljajo enake omejitve kot za tožnikovi nepremičnini.

Glede zakonitosti postopka sprejemanja Odloka toženka pojasnjuje, da je postopek vodila zakonito in transparentno skladno z določbami Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in sledeči; v nadaljevanju: ZPNačrt). Sklep o začetku priprave sprememb in dopolnitev je bil javno objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/2015. Dopolnjeni osnutek SD OPN 2 je bil skupaj z okoljskim poročilom javno razgrnjen od 15. 10. 2021 do 15. 11. 2021; dne 26. 10. 2021 je bila izvedena javna obravnava. Javnemu naznanilu o razgrnitvi je bil skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZPNačrt priložen taksativni seznam zemljišč, med katerimi je bila izrecno navedena nepremičnina s parc. št. 1026 k. o. 1456 – Novo mesto. Na javno razgrnjen dopolnjen osnutek je bilo podanih in obravnavanih več kot 2.000 pripomb; tožnik med njimi ni bil.

Glede javnega interesa toženka pojasnjuje, da sprememba temelji na izhodiščih in usmeritvah iz hierarhično nadrejenih prostorskih aktov ter na poznavanju fizičnih lastnosti prostora v soseski. Sklicuje se na 26. člen Uredbe o prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 122/04 in sledeči) in na priročnik pristojnega ministrstva za prostor iz januarja 2020 (Zeleni sistem v mestih in naseljih). Pojasnjuje, da sprememba ni bila izvedena selektivno na nepremičnini tožnika, temveč sistemsko za celoten niz nepremičnin vzdolž ..., s čimer sta oblikovana dva obsežnejša pasova zasebnih vrtov, ki ohranjata in razvijata kakovostno urbanistično zasnovo in vzorec pozidave.

V prvi pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe tožene stranke. Glede procesnega očitka navaja, da je javna razgrnitev potekala v času epidemije COVID-19, ko so veljali ukrepi prepovedi gibanja med občinami in državami, tožnik pa prebiva v .... Glede materialnega očitka utemeljuje, da sprememba podrobnejše namenske rabe iz SSs v ZD za lastnika, ki nima zgrajene glavne stanovanjske stavbe, pomeni de facto popolno izključitev pravice graditi, saj so pomožni objekti po petem odstavku 120. člena Odloka dopustni samo kot funkcionalni dodatek h glavnemu stanovanjskemu objektu, ki mora ležati izven območja ZD. Izrecno opozarja, da tožena stranka ne opiše, kakšen javni interes naj bi upravičeval poseg v njegovo lastninsko pravico. Kot dokaz o škodi prilaga poročilo o oceni tržne vrednosti lastninske pravice na nepremičninah tožnika, ki ga je dne 19. 5. 2025 izdelala izvedenka D. D. in ki za obe nepremičnini tožnika, obravnavani kot celota v skupni izmeri 390 m², na dan cenitve (17. 5. 2025) izkazuje namensko rabo 252,37 m² ZD in 137,63 m² SSs ter ocenjeno vrednost 27.000,00 EUR, na dan 15. 6. 2022 (torej pred spremembo Odloka) pa ocenjeno vrednost 43.000,00 EUR, in predlaga postavitev izvedenca urbanistične stroke.

V drugi pripravljalni vlogi tožnik ponavlja, da je sprememba namembnosti primarno vprašanje pravnega interesa, ter da tožena stranka ni izkazala, da na parcelah tožeče stranke že pred spremembo ne bi bilo mogoče graditi.

V prvi pripravljalni vlogi toženka podrobneje utemeljuje ugovor pravnega interesa. Navaja, da tožnik svoje trditve utemeljuje samo z ekonomsko škodo in zmanjšanjem tržne vrednosti njegovih nepremičnin zaradi spremembe Odloka, kar po naravi stvari pomeni samo ekonomski in ne pravni interes. Pravni interes obstaja samo, če iz izpodbijanega akta izhaja neposredno, konkretno in individualizirano poslabšanje pravic ali pravnih upravičenj stranke. Tožnik ni konkretno izkazal, kakšen objekt naj bi pred spremembo Odloka na spornih parcelah sploh želel graditi. Nadalje navaja, da je bila sprememba podrobnejše namenske rabe v skladu z dejansko rabo nepremičnine; iz 6. točke sodne poravnave opr. št. N 5/2003 z dne 23. 5. 2006 izhaja, da je bil na nepremičnini urejen zelenjavni vrt in takšno stanje tožnikovih nepremičnin je ostalo ves čas tožnikovega lastništva in je nespremenjeno še v času tega upravnega spora.

Sodišče je dne 9. 6. 2026 v tej zadevi opravilo narok za javno glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v listine predmetnega upravnega ter sodnega spisa, med drugim sodno poravnavo N 5/2003 z dne 23. 5. 2006, izrez grafičnega prikaza namenske rabe, mnenje in projektne pogoje št. 3511-33/2020-4 z dne 16. 9. 2020, sklep o začetku priprave sprememb OPN iz leta 2015, javno naznanilo o razgrnitvi ter pisno pojasnilo tožniku. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca urbanistične stroke, ker ugotavljanje, ali nepremičnina izpolnjuje prostorske izvedbene pogoje za gradnjo, pomeni pravno vprašanje, za reševanje katerega je pristojno sodišče. Zavrnilo je tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče E. E. (dokazni predlog toženke), saj se postopek sprejemanja Odloka ugotavlja izključno na podlagi formalne listinske dokumentacije. Dokaz s predložitvijo poročila o oceni tržne vrednosti nepremičnine je sodišče zavrnilo, ker vprašanje zmanjšanja tržne vrednosti tožnikovih nepremičnin ni neposreden predmet upravnega spora o presoji zakonitosti splošnega akta.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je zakonitost spremembe Odloka v delu, v katerem ta določa podrobnejšo namensko rabo prostora na nepremičninah tožnika s parc. št. 1025/2 in 1026, obe k. o. 1456 – Novo mesto. Med strankama sicer ni sporno, da je osnovna namenska raba obeh nepremičnin – stavbno zemljišče (SS) – z Odlokom ostala nespremenjena. Sporno je, ali sprememba podrobnejše namenske rabe dela parcele 1026 iz SSs v ZD pomeni nezakonit in protiustaven poseg v tožnikovo lastninsko pravico. Ni sporno, da je tožnik izključni lastnik obeh nepremičnin in da je pred sprejetjem Odloka in po njem osnovna namenska raba obeh zemljišč ostala nespremenjena (stavbno zemljišče), ter da se je z izpodbijanim Odlokom na delu nepremičnine parc. št. 1026 (v obsegu približno 72 %) podrobnejša namenska raba spremenila iz SSs v ZD. Med strankama je sporno tudi, ali je bila pred uveljavitvijo izpodbijanega Odloka na parcelah tožnika mogoča gradnja enostanovanjskega objekta, ter, ali tožnik s tožbo uveljavlja pravni ali samo svoj ekonomski interes. Zlasti je med strankama sporno, ali je bil sam postopek sprejemanja (spremembe) Odloka zakonit in ali sprememba podrobnejše rabe prostora glede tožnikovih nepremičnin pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico tožnika v nasprotju s 33. členom Ustave.

Tožnik je predmetno tožbo vložil na podlagi 61. člena ZUreP-3, o ustavnosti katerega je Ustavno sodišče na zahtevo tega sodišča odločilo z odločbo št. U-I-474/2022-15 z dne 20. 3. 2025 (v nadaljevanju odločba U-I-474/22-15). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi ugotovilo, da so prvi, drugi in tretji odstavek 61. člena ZUreP-3 v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu RS (2. točka izreka); do odprave ugotovljenega neskladja pa je zoper prostorske izvedbene akte mogoč upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, pod pogoji in po postopku, določenimi v 52. točki obrazložitve navedene odločbe (3. točka izreka). V 4. točki izreka omenjene odločbe je Ustavno sodišče odločilo, da lahko pobudniki, ki so zoper prostorske izvedbene akte po 1. 6. 2022 namesto tožbe pred Upravnim sodiščem vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče, pa do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije o njihovi pobudi še ni bilo odločeno, v treh mesecih od vročitve sklepa Ustavnega sodišča, s katerim se to izreče za nepristojno, vložijo tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

Ustavno sodišče je torej ugotovilo delno neskladje določbe 61. člena ZUreP-3 z Ustavo, vendar pa ustavno neskladnega dela ni razveljavilo, ampak je na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) izdalo tako imenovano ugotovitveno odločbo.¹ To pomeni, da so prvi, drugi in tretji odstavek 61. člena ZUreP-3 kljub neskladju z Ustavo ostali v veljavi (hkrati pa je zakonodajalcu naloženo, da ugotovljeno neustavnost odpravi v roku, ki mu ga je določilo Ustavno sodišče). Ob tem pa je Ustavno sodišče do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo v 3. in 4. točki izreka na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da je do odprave neskladja zoper prostorske izvedbene akte mogoč spor pred naslovnim sodiščem, in sicer pod pogoji in po postopku, ki so določeni v 52. točki obrazložitve odločbe. V tej točki obrazložitve je Ustavno sodišče med drugim navedlo: „Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo, da za sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte iz drugega odstavka 61. člena ZUreP-3 kot splošne pravne akte v okviru, opredeljenem v tretjem odstavku 61. člena ZUreP-3, ostaja pristojno Upravno sodišče, ki ima pri tem pooblastilo, da izpodbijani prostorski izvedbeni akt, če ugotovi, da je nezakonit, odpravi ali razveljavi v obsegu in pod pogoji, kot jih določata enajsti in dvanajsti odstavek 61. člena ZUreP-3. Pogoje za vložitev tožbe in postopek upravnega spora urejajo četrti do šestnajsti odstavek 61. člena ZUreP-3. Da bi Ustavno sodišče v največji meri zagotovilo spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva vsem vlagateljem, ki so zoper prostorski izvedbeni akt že vložili pravno sredstvo, pa o njem še ni bilo odločeno, je z načinom izvršitve na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS tudi pobudnikom, ki so po 1.6.2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3, namesto tožbe pred Upravnim sodiščem vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče, pa o njej do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni bilo odločeno, omogočilo, da vložijo tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, kot to izhaja iz 4. točke izreka te odločbe. V upravnem sporu na podlagi 61. člena ZUreP-3 se za te tožbe ne uporablja peti odstavek 61. člena ZUreP-3.“

Na podlagi prvega odstavka 61. člena ZUreP-3 naslovno sodišče zagotavlja sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte.² Tožbo v upravnem sporu lahko vloži oseba, ki vlaga tožbo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti, in če izkaže, da ima izpodbijani prostorski izvedbeni akt v tem delu zanjo bistvene posledice (prva alineja tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3).³

Izpodbijani Odlok je bil sprejet na podlagi predpisov, veljavnih pred uveljavitvijo ZUreP-3, vendar v skladu z drugim odstavkom 294. člena ZUreP-3 velja kot občinski prostorski načrt. Tožnik je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti zoper izpodbijani del odloka vložil 7. 6. 2024, torej po začetku uporabe ZUreP-3, to je 1. 6. 2022. Odlok izpodbija v delu, v katerem ta določa namensko rabo njegovih zemljišč, kar pomeni, da ga izpodbija v delu določitve namenske rabe prostora (prva alineja tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3). Tožnik je v skladu s 4. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-474/22-15 z dne 20. 3. 2025 vložil tožbo zoper Odlok v roku treh mesecev po vročitvi sklepa Ustavnega sodišča o zavrženju njegove pobude. Postopek priprave spremembe Odloka (SD OPN 2) se je začel v letu 2015 s Sklepom o začetku priprave sprememb in dopolnitev, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 7/2015, na podlagi ZPNačrt. Skladno s prvim odstavkom 298. člena ZUreP-3 se postopki priprave občinskih prostorskih aktov, začeti na podlagi ZPNačrt, končajo po ZPNačrt.⁴ Zakonitost postopka sprejemanja izpodbijanega Odloka se zato presoja po določbah ZPNačrt (zlasti 46.–52. člen).

Toženka primarno ugovarja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Svojo navedbo utemeljuje z dvema argumentoma: da se osnovna namembnost tožnikovih zemljišč s spremembo Odloka ni spremenila in da tožnik s tožbo uveljavlja samo ekonomski interes, ker navaja, da je zaradi spremembe Odloka tržna vrednost njegovih nepremičnin manjša, kot je bila pred spremembo Odloka. Sodišče ugovor toženke o neobstoju tožnikovega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu zavrača. Tožnik kot lastnik nepremičnine, katere podrobnejša namenska raba se je z izpodbijanim Odlokom spremenila, izkazuje pravni interes za vložitev tožbe po prvi alineji tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3. To, da osnovna namembnost (stavbno zemljišče) ni bila spremenjena, ne izključuje tožnikovega pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj sprememba podrobnejše namenske rabe tožnikove nepremičnine prav tako učinkuje na pravni položaj tožnika kot lastnika.⁵ Vprašanje, ali sprememba Odloka pomeni poseg v lastninsko pravico tožnika in ali je sprememba Odloka zakonita, je zato predmet meritorne sodne presoje tožbe.