TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Praksa sodišč že pred uveljavitvijo zakona o dedovanju ni upoštevala
starega (nazadnjaškega) pravila, da vdovi po moževi smrti pripada le
vdovski užitek. Nasprotno, praksa sodišč je zavzela stališče, kakršno
je uzakonjeno v zakonu o dedovanju, da je preživeli zakonec dedič
pokojnega.
Po izrecnem določilu 39. čl. zakona o dedovanju se zakon o dedovanju
uporablja za vse dediščine, ne glede na to, kdaj je bilo dedovanje
uvedeno. Očitno je torej zakon potrebno uporabljati za vse dediščine,
ne glede na to, ali je bilo dedovanje uvedeno pred uveljavitvijo
zakona o dedovanju (1955) ali po njem. Zakon se uporablja ne glede na
to, da tudi prejšnja pravna pravila niso poznala instituta t.im.
ležeče zapuščine in je torej zapustnikovo premoženje prešlo na dediče
s trenutkom njegove smrti. Stališče, da je dediščina dokončno urejena
zato, ker je dedič pridobil zapuščino v trenutku zapustnikove smrti,
bi nasprotovalo 239. čl. zakona o dedovanju.
Izjema od tega stališča za dediščine, ki so bile dokončno urejene do
11.5.1955, je v določilu 239. čl. zakona o dedovanju posebej
opredeljena.
ORIGINAL:
Praksa sudova je i pre stupanja na snagu zakona o nasledjivanju
potisnula primenu starog nazadnog pravila da udovi ostavioca pripada
iz zaostavštine samo udovičko uživanje. Naprotiv, praksa je i pre
zakona o nasledjivanju primenjivala stav, docnije u tom zakonu
ozakonjen, da bračni drug nasledjuje umrlog bračnog druga.
Prema izričitoj odredbi čl. 242. zakona o nasledjivanju taj zakon
deluje unazad i primenjuje se na sva nasledja bez obzira kada su
otvorena. Očevidno je da se zakon proteže na nasledja otvorena u
vreme važenja tog zakona i nasledja otvorenih u vreme primene ranijih
pravnih pravila ako su načinom uredjenja nasledja i suprotna
odredbama sadašnjeg zakona o nasledjivanju. Zakon se primenjuje bez
obzira što po ranije važećem pravu nije postojala ustanova tzv.
ležeće zaostavštine i što je imovina prelazila na naslednika u času
smrti ostavioca. Protivi se čl. 239. stanovište da se zakon o
nasledjivanju ne može primeniti i da se sa stanovišta čl. 239. zakona
o nasledjivanju smatra konačno uredjenim nasledje samo zato, što je
po ranijim pravnim propisima naslednik sticao zaostavštinu samim
faktom smrti ostavioca.
Prema čl. 239. zakona o nasledjivanju taj zakon važi univerzalno za
sva nasledja koja su otvorena pre stupanja na snagu zakona.
Odstupanja od tog pravila odredjuje isti čl. 239. u pogledu nasledja
koja su do 11.5.1955 uredjena konačno načinom o kome je reč u tom čl.
239.