Nalaganje dokumenta...
Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (ReNPPP)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 39-1392/2005, stran 3681 DATUM OBJAVE: 19.4.2005
VELJAVNOST: od 19.4.2005 / UPORABA: od 19.4.2005
RS 39-1392/2005
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 19.4.2005 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 9.3.2026: AKTUALEN.
1392. Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 (ReNPPP)
Na podlagi 29. in 30. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02 in 47/04 – ZdZPZ), druge in tretje alinee prvega odstavka 4. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) in na podlagi 109. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. 3. 2005 sprejel
RESOLUCIJO O NACIONALNEM PROGRAMU PREHRANSKE POLITIKE 2005–2010 (ReNPPP)
VSEBINA RESOLUCIJE
1 UVOD
1.1 Pomen izrazov ter seznam kratic in tujk
1.2 Pomen zdravega prehranjevanja, redne telesne dejavnosti in
zdravega življenjskega sloga za zdravje
1.3 Mednarodni politično-strokovni kontekst
1.4 Poslanstvo, temeljni smotri in cilji prehranske politike v
Republiki Sloveniji
1.5 Načela prehranske politike
1.6 Pomen medsektorskega sodelovanja in javnih služb v
načrtovanju in izvajanju prehranske politike od leta 2005 do
2010
1.7 Pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami na področju
prehranske politike in zdravega življenjskega sloga
2 TRIJE STEBRI PREHRANSKE POLITIKE
2.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
2.1.1 Varnost živil
2.1.2 Zdravo prehranjevanje
2.1.2.1 Opredelitev
2.1.2.2 Priporočila za vnos hranil
2.1.2.3 Smernice zdravega prehranjevanja
2.1.2.4 Smernice zdravega prehranjevanja za prebivalstvo, vezane na
prehranski vzorec – Food Based Dietary Guidelines (FBDG)
2.1.3 Lokalna trajnostna preskrba
2.1.3.1 Opredelitev
2.2 Cilji prehranske politike
2.2.1 Dolgoročni cilj prehranske politike
2.2.2 Srednjeročni cilji prehranske politike oziroma Resolucije o
nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010
3 POMEN GIBALNE/ŠPORTNE DEJAVNOSTI V DOSEGANJU SINERGIJSKIH
UČINKOV NA ZDRAVJE
3.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
3.1.1 Opredelitev
3.1.2 Smernice
3.1.2.1 Vrsta telesne dejavnosti
3.1.2.2 Intenzivnost telesne dejavnosti
3.1.2.3 Pogostnost telesne dejavnosti
3.1.2.4 Trajne telesne dejavnosti
3.1.3. Dolgoročni cilji na področju gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
3.2 Priporočila za prebivalstvo
3.3 Nizka stopnja gibalne/športne dejavnosti za zdravje v
Republiki Sloveniji
3.3.1 Otroci in mladostniki
3.3.2 Odraslo prebivalstvo
3.3.3 Osebe nad 65 let
3.3.4. Nosečnice
3.4 Značilnosti najbolj ogroženih skupin prebivalstva zaradi
nezadostne gibalne/športne dejavnosti
3.5 Ključni problemi na področju gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
3.6 Sklepna ugotovitev za področje gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
4 BOLEZNI, POVEZANE Z NEZDRAVIM PREHRANJEVANJEM, NEZADOSTNO
TELESNO DEJAVNOSTJO IN ZDRAVSTVENO NEUSTREZNOSTJO ŽIVIL V
REPUBLIKI SLOVENIJI
4.1 Pričakovano trajanje življenja in prezgodnja umrljivost
4.2 Geografska porazdelitev starostno standardizirane stopnje
umrljivosti
4.3 Prezgodaj izgubljena leta potencialnega življenja
4.4 Akutne bolezni in zastrupitve, povezane s hrano
4.5 Kronične nenalezljive bolezni
4.5.1 Bolezni srca in ožilja
4.5.2 Rak
4.5.3 Debelost
4.5.4 Sladkorna bolezen
4.5.5 Osteoporoza
5 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA BOLEZNI, VEZANE NA VARNOST ŽIVIL, IN
ZA KRONIČNE NENALEZLJIVE BOLEZNI V REPUBLIKI SLOVENIJI
5.1 Dejavniki tveganja za izbruh bolezni, vezanih na varnost in
zdravstveno ustreznost živil
5.1.1 Mikrobiološka onesnaženost živil v obdobju 2002–2003
5.1.2 Kemična in druge vrste onesnaženosti živil v obdobju 2002
2003
5.2 Skupni dejavniki tveganja za kronične bolezni
5.2.1 Biološki dejavniki tveganja za razvoj kroničnih
nenalezljivih bolezni
5.2.1.1 Zvišan holesterol v krvi
5.2.1.2 Zvišana raven krvnega sladkorja
5.2.1.3 Povišan krvni tlak
5.2.2 Dejavnik tveganja nezdravega življenjskega sloga – nezdravo
prehranjevanje
5.2.2.1 Neustrezen/nezdrav vnos hranil v prehrani povprečnega
prebivalca Republike Slovenije
5.2.3 Prehranjevanje po posameznih starostnih skupinah
prebivalstva
5.2.3.1 Dojenčki
5.2.3.2 Otroci in mladostniki
5.2.3.2.1 Stanje prehranjenosti
5.2.3.2.2 Prehranjevalne navade
5.2.3.2.3 Diete in samoocena telesne podobe
5.2.3.2.4 Motnje hranjenja (anoreksija in bulimija nervoza)
5.2.3.3 Študentje
5.2.3.4 Prebivalstvo od 25 do 65 let
5.2.3.4.1 Vnos zelenjave in sadja
5.2.3.4.2 Redna prehrana s tremi ali večdnevnimi obroki hrane
5.2.3.4.3 Obroki hitre hrane, gazirane in aromatizirane pijače
5.2.3.4.4 Vnos mleka z visoko vsebnostjo maščob
5.2.3.4.5 Sestava in priprava jedi
5.2.3.4.5.1 Uživanje ocvrtih jedi
5.2.3.4.5.2 Uživanje mesa in mesnih izdelkov ter rib
5.2.3.4.5.3 Uživanje sladkorja
5.2.3.4.5.4 Uživanje prehranske vlaknine
5.2.3.5 Starostniki
5.2.3.6 Bolniki
5.3 Značilnosti najbolj ogroženih skupin prebivalstva zaradi
nezdravega prehranjevanja
5.4 Ključni problemi na področju varnosti živil/hrane in
prehranjevanja v Republiki Sloveniji
5.4.1 Varnost živil/hrane
5.4.2. Vnos hranil
5.4.3. Prehranjevalne navade
6 CILJI IN STRATEGIJE PREHRANSKE POLITIKE
6.1 Področje varnosti živil oziroma hrane
6.1.1 Strateški cilji področja
6.1.2 Strategije za zagotavljanje varnosti živil/hrane v Republiki
Sloveniji
6.1.2.1 Celovita zasnova sistema in kontinuirano izvajanje ocene in
obvladovanja tveganja ter komuniciranja v zvezi s tveganji
6.1.2.1.1 Področje ocene tveganja
6.1.2.1.2 Področje obvladovanja tveganja
6.1.2.1.3 Področje komuniciranja v zvezi s tveganjem
6.1.2.2 Priprava in izvajanje načrta varnosti živil
6.1.2.3 Sistematični nadzor za izboljšanje varnosti živil na
slovenskem trgu
6.1.2.4 Promocija varnosti živil na slovenskem trgu
6.2 Področje zdravega prehranjevanja
6.2.1 Strateški cilji področja
6.2.2 Strategije za vzpostavitev in okrepitev zdravega
prehranjevanja prebivalcev Republike Slovenije
6.2.2.1 Dojenčki, nosečnice in otročnice
6.2.2.1.1 Promocija dojenja
6.2.2.1.2 Izdelava celovitega programa in poenotenje standardov
zdravstvene vzgoje za nosečnice, očete in otročnice
6.2.2.2 Otroci in mladostniki
6.2.2.2.1 Promocija zdravega prehranjevanja za otroke in mladostnike
6.2.2.2.2 Uvedba sodobnih prehranskih standardov, normativov in
priporočil v organizirani prehrani otrok in mladostnikov
6.2.2.2.3 Sistemska ureditev organizirane prehrane v srednjih šolah in
dijaških domovih
6.2.2.3 Odraslo prebivalstvo
6.2.2.3.1 Splošna promocija zdravega prehranjevanja
6.2.2.3.2 Promocija zdravega prehranjevanja v zvezi z delom in
izboljšanje organizirane prehrane delavcev
6.2.2.4 Ogrožene skupine prebivalstva
6.2.2.4.1 Okrepitev interdisciplinarnih programov in izvajalske mreže
za promocijo zdravja v lokalni skupnosti posebej za
socialno-ekonomske ogrožene skupine prebivalstva
6.2.2.4.2 Nadaljevanje in izboljšanje kakovosti izvajanja nacionalnega
programa preprečevanja srčno-žilnih in drugih kroničnih
nenalezljivih bolezni
6.2.2.4.3 Odkrivanje in zdravstveno-vzgojna obravnava otrok in
mladostnikov, ki so ogroženi zaradi nezdravega življenjskega
sloga
6.2.2.5 Skupine prebivalstva s posebnimi potrebami
6.2.2.5.1 Zagotavljanje ustrezne prehrane bolnikov v bolnišnicah
6.2.2.5.2 Zagotavljanje ustrezne prehrane oskrbovancev v domovih za
starejše
6.2.2.5.3 Okrepitev dietnega svetovanja
6.2.2.6 Strategije za izboljšanje ponudbe zdravju koristnih živil in
zdrave prehrane
6.2.2.6.1 Izdelava in uporaba preglednic hranilnih snovi in
spodbujanje ponudbe zdravju koristnih živil/hrane v živilsko
predelovalni industriji
6.2.2.6.2 Promocija in spodbujanje ponudbe zdrave prehrane v
gostinstvu in turizmu
6.2.2.7 Strategije za okrepitev strokovnega izobraževanja in
usposabljanja v zvezi z zdravo prehrano in zdravim
življenjskim slogom
6.2.2.7.1 Dopolnitev izobraževanja in usposabljanja strokovnih
delavcev na področju gostinstva in turizma z vsebinami
zdrave sestave in priprave hrane
6.2.2.7.2 Uvajanje dodatnega izobraževanja o zdravi prehrani v
dodiplomske pedagoške študijske programe
6.2.2.7.3 Oblikovanje univerzitetnega študijskega programa za poklic
"prehranski svetovalec"
6.2.2.7.4 Uvedba akreditacijskega sistema za izvajalce izobraževanj o
zdravi prehrani izven formalnega šolskega sistema
6.3 Lokalna trajnostna preskrba z zdravju koristnimi
živili/hrano v Republiki Sloveniji
6.3.1 Strateški cilji področja
6.3.2 Strategije za krepitev zdravja z zdravju koristno hrano,
pridelano lokalno na trajnostni način
6.3.2.1 Pospeševanje ponudbe in povpraševanja po kakovostni in
zdravju koristni hrani, pridelani lokalno na trajnostni
način
7. EVALVACIJA PROGRAMOV IN INDIKATORJI ZDRAVJA
SLIKE IN TABELE
Slika 1: Delež preiskovancev z različnimi dejavniki tveganja
Slika 2: Odstotek učencev med 7. in 19. letom s primerno telesno težo
v obdobju 1983 do 2003
Slika 3: Odstotek učenk med 7. in 19. letom s primerno telesno težo v
obdobju 1983 do 2003
Slika 4: Trend uživanja zelenjave in sadja od leta 1997–2002
Tabela 1: Prehranska priporočila za vnos hranil oziroma za hranilno
vrednost prehrane za osebe stare od 25 do 51 let
Tabela 2: Vzorci živil, preiskani v okviru monitoringa na parametre
kemijskih osnaževal in GSO, v Republiki Sloveniji v letu
2002 in 2003
Tabela 3: Skupno število vzorcev živil, analiziranih na ostanke
pesticidov in delež vzorcev živil v katerih ostanki
pesticidov niso bili ugotovljeni
Tabela 4: Analiza stanja prehranskih indikatorjev v Republiki
Sloveniji za leta 1997, 1998, 2001 in 2002 (SURS) v
primerjavi s priporočili zdravega prehranjevanja
1 UVOD
1.1 Pomen izrazov ter seznam kratic in tujk
1.2 Pomen zdravega prehranjevanja, redne telesne dejavnosti in
zdravega življenjskega sloga za zdravje
1.3 Mednarodni politično-strokovni kontekst
1.4 Poslanstvo, temeljni smotri in cilji prehranske politike v
Republiki Sloveniji
1.5 Načela prehranske politike
1.6 Pomen medsektorskega sodelovanja in javnih služb v
načrtovanju in izvajanju prehranske politike od leta 2005 do
2010
1.7 Pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami na področju
prehranske politike in zdravega življenjskega sloga
2 TRIJE STEBRI PREHRANSKE POLITIKE
2.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
2.1.1 Varnost živil
2.1.2 Zdravo prehranjevanje
2.1.2.1 Opredelitev
2.1.2.2 Priporočila za vnos hranil
2.1.2.3 Smernice zdravega prehranjevanja
2.1.2.4 Smernice zdravega prehranjevanja za prebivalstvo, vezane na
prehranski vzorec – Food Based Dietary Guidelines (FBDG)
2.1.3 Lokalna trajnostna preskrba
2.1.3.1 Opredelitev
2.2 Cilji prehranske politike
2.2.1 Dolgoročni cilj prehranske politike
2.2.2 Srednjeročni cilji prehranske politike oziroma Resolucije o
nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010
3 POMEN GIBALNE/ŠPORTNE DEJAVNOSTI V DOSEGANJU SINERGIJSKIH
UČINKOV NA ZDRAVJE
3.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
3.1.1 Opredelitev
3.1.2 Smernice
3.1.2.1 Vrsta telesne dejavnosti
3.1.2.2 Intenzivnost telesne dejavnosti
3.1.2.3 Pogostnost telesne dejavnosti
3.1.2.4 Trajne telesne dejavnosti
3.1.3. Dolgoročni cilji na področju gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
3.2 Priporočila za prebivalstvo
3.3 Nizka stopnja gibalne/športne dejavnosti za zdravje v
Republiki Sloveniji
3.3.1 Otroci in mladostniki
3.3.2 Odraslo prebivalstvo
3.3.3 Osebe nad 65 let
3.3.4. Nosečnice
3.4 Značilnosti najbolj ogroženih skupin prebivalstva zaradi
nezadostne gibalne/športne dejavnosti
3.5 Ključni problemi na področju gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
3.6 Sklepna ugotovitev za področje gibalne/športne dejavnosti za
zdravje
4 BOLEZNI, POVEZANE Z NEZDRAVIM PREHRANJEVANJEM, NEZADOSTNO
TELESNO DEJAVNOSTJO IN ZDRAVSTVENO NEUSTREZNOSTJO ŽIVIL V
REPUBLIKI SLOVENIJI
4.1 Pričakovano trajanje življenja in prezgodnja umrljivost
4.2 Geografska porazdelitev starostno standardizirane stopnje
umrljivosti
4.3 Prezgodaj izgubljena leta potencialnega življenja
4.4 Akutne bolezni in zastrupitve, povezane s hrano
4.5 Kronične nenalezljive bolezni
4.5.1 Bolezni srca in ožilja
4.5.2 Rak
4.5.3 Debelost
4.5.4 Sladkorna bolezen
4.5.5 Osteoporoza
5 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA BOLEZNI, VEZANE NA VARNOST ŽIVIL, IN
ZA KRONIČNE NENALEZLJIVE BOLEZNI V REPUBLIKI SLOVENIJI
5.1 Dejavniki tveganja za izbruh bolezni, vezanih na varnost in
zdravstveno ustreznost živil
5.1.1 Mikrobiološka onesnaženost živil v obdobju 2002–2003
5.1.2 Kemična in druge vrste onesnaženosti živil v obdobju 2002
2003
5.2 Skupni dejavniki tveganja za kronične bolezni
5.2.1 Biološki dejavniki tveganja za razvoj kroničnih
nenalezljivih bolezni
5.2.1.1 Zvišan holesterol v krvi
5.2.1.2 Zvišana raven krvnega sladkorja
5.2.1.3 Povišan krvni tlak
5.2.2 Dejavnik tveganja nezdravega življenjskega sloga – nezdravo
prehranjevanje
5.2.2.1 Neustrezen/nezdrav vnos hranil v prehrani povprečnega
prebivalca Republike Slovenije
5.2.3 Prehranjevanje po posameznih starostnih skupinah
prebivalstva
5.2.3.1 Dojenčki
5.2.3.2 Otroci in mladostniki
5.2.3.2.1 Stanje prehranjenosti
5.2.3.2.2 Prehranjevalne navade
5.2.3.2.3 Diete in samoocena telesne podobe
5.2.3.2.4 Motnje hranjenja (anoreksija in bulimija nervoza)
5.2.3.3 Študentje
5.2.3.4 Prebivalstvo od 25 do 65 let
5.2.3.4.1 Vnos zelenjave in sadja
5.2.3.4.2 Redna prehrana s tremi ali večdnevnimi obroki hrane
5.2.3.4.3 Obroki hitre hrane, gazirane in aromatizirane pijače
5.2.3.4.4 Vnos mleka z visoko vsebnostjo maščob
5.2.3.4.5 Sestava in priprava jedi
5.2.3.4.5.1 Uživanje ocvrtih jedi
5.2.3.4.5.2 Uživanje mesa in mesnih izdelkov ter rib
5.2.3.4.5.3 Uživanje sladkorja
5.2.3.4.5.4 Uživanje prehranske vlaknine
5.2.3.5 Starostniki
5.2.3.6 Bolniki
5.3 Značilnosti najbolj ogroženih skupin prebivalstva zaradi
nezdravega prehranjevanja
5.4 Ključni problemi na področju varnosti živil/hrane in
prehranjevanja v Republiki Sloveniji
5.4.1 Varnost živil/hrane
5.4.2. Vnos hranil
5.4.3. Prehranjevalne navade
6 CILJI IN STRATEGIJE PREHRANSKE POLITIKE
6.1 Področje varnosti živil oziroma hrane
6.1.1 Strateški cilji področja
6.1.2 Strategije za zagotavljanje varnosti živil/hrane v Republiki
Sloveniji
6.1.2.1 Celovita zasnova sistema in kontinuirano izvajanje ocene in
obvladovanja tveganja ter komuniciranja v zvezi s tveganji
6.1.2.1.1 Področje ocene tveganja
6.1.2.1.2 Področje obvladovanja tveganja
6.1.2.1.3 Področje komuniciranja v zvezi s tveganjem
6.1.2.2 Priprava in izvajanje načrta varnosti živil
6.1.2.3 Sistematični nadzor za izboljšanje varnosti živil na
slovenskem trgu
6.1.2.4 Promocija varnosti živil na slovenskem trgu
6.2 Področje zdravega prehranjevanja
6.2.1 Strateški cilji področja
6.2.2 Strategije za vzpostavitev in okrepitev zdravega
prehranjevanja prebivalcev Republike Slovenije
6.2.2.1 Dojenčki, nosečnice in otročnice
6.2.2.1.1 Promocija dojenja
6.2.2.1.2 Izdelava celovitega programa in poenotenje standardov
zdravstvene vzgoje za nosečnice, očete in otročnice
6.2.2.2 Otroci in mladostniki
6.2.2.2.1 Promocija zdravega prehranjevanja za otroke in mladostnike
6.2.2.2.2 Uvedba sodobnih prehranskih standardov, normativov in
priporočil v organizirani prehrani otrok in mladostnikov
6.2.2.2.3 Sistemska ureditev organizirane prehrane v srednjih šolah in
dijaških domovih
6.2.2.3 Odraslo prebivalstvo
6.2.2.3.1 Splošna promocija zdravega prehranjevanja
6.2.2.3.2 Promocija zdravega prehranjevanja v zvezi z delom in
izboljšanje organizirane prehrane delavcev
6.2.2.4 Ogrožene skupine prebivalstva
6.2.2.4.1 Okrepitev interdisciplinarnih programov in izvajalske mreže
za promocijo zdravja v lokalni skupnosti posebej za
socialno-ekonomske ogrožene skupine prebivalstva
6.2.2.4.2 Nadaljevanje in izboljšanje kakovosti izvajanja nacionalnega
programa preprečevanja srčno-žilnih in drugih kroničnih
nenalezljivih bolezni
6.2.2.4.3 Odkrivanje in zdravstveno-vzgojna obravnava otrok in
mladostnikov, ki so ogroženi zaradi nezdravega življenjskega
sloga
6.2.2.5 Skupine prebivalstva s posebnimi potrebami
6.2.2.5.1 Zagotavljanje ustrezne prehrane bolnikov v bolnišnicah
6.2.2.5.2 Zagotavljanje ustrezne prehrane oskrbovancev v domovih za
starejše
6.2.2.5.3 Okrepitev dietnega svetovanja
6.2.2.6 Strategije za izboljšanje ponudbe zdravju koristnih živil in
zdrave prehrane
6.2.2.6.1 Izdelava in uporaba preglednic hranilnih snovi in
spodbujanje ponudbe zdravju koristnih živil/hrane v živilsko
predelovalni industriji
6.2.2.6.2 Promocija in spodbujanje ponudbe zdrave prehrane v
gostinstvu in turizmu
6.2.2.7 Strategije za okrepitev strokovnega izobraževanja in
usposabljanja v zvezi z zdravo prehrano in zdravim
življenjskim slogom
6.2.2.7.1 Dopolnitev izobraževanja in usposabljanja strokovnih
delavcev na področju gostinstva in turizma z vsebinami
zdrave sestave in priprave hrane
6.2.2.7.2 Uvajanje dodatnega izobraževanja o zdravi prehrani v
dodiplomske pedagoške študijske programe
6.2.2.7.3 Oblikovanje univerzitetnega študijskega programa za poklic
"prehranski svetovalec"
6.2.2.7.4 Uvedba akreditacijskega sistema za izvajalce izobraževanj o
zdravi prehrani izven formalnega šolskega sistema
6.3 Lokalna trajnostna preskrba z zdravju koristnimi
živili/hrano v Republiki Sloveniji
6.3.1 Strateški cilji področja
6.3.2 Strategije za krepitev zdravja z zdravju koristno hrano,
pridelano lokalno na trajnostni način
6.3.2.1 Pospeševanje ponudbe in povpraševanja po kakovostni in
zdravju koristni hrani, pridelani lokalno na trajnostni
način
7. EVALVACIJA PROGRAMOV IN INDIKATORJI ZDRAVJA
SLIKE IN TABELE
Slika 1: Delež preiskovancev z različnimi dejavniki tveganja
Slika 2: Odstotek učencev med 7. in 19. letom s primerno telesno težo
v obdobju 1983 do 2003
Slika 3: Odstotek učenk med 7. in 19. letom s primerno telesno težo v
obdobju 1983 do 2003
Slika 4: Trend uživanja zelenjave in sadja od leta 1997–2002
Tabela 1: Prehranska priporočila za vnos hranil oziroma za hranilno
vrednost prehrane za osebe stare od 25 do 51 let
Tabela 2: Vzorci živil, preiskani v okviru monitoringa na parametre
kemijskih osnaževal in GSO, v Republiki Sloveniji v letu
2002 in 2003
Tabela 3: Skupno število vzorcev živil, analiziranih na ostanke
pesticidov in delež vzorcev živil v katerih ostanki
pesticidov niso bili ugotovljeni
Tabela 4: Analiza stanja prehranskih indikatorjev v Republiki
Sloveniji za leta 1997, 1998, 2001 in 2002 (SURS) v
primerjavi s priporočili zdravega prehranjevanja
1 UVOD
1.1 Pomen izrazov ter seznam kratic in tujk
Pomen izrazov:
Prehrana, prehranjevanje - pomenita uživanje živil in/ali hranil, ki jih človek potrebuje za zadovoljevanje fizioloških potreb organizma (rast, razvoj in delo). Prehrana pomeni tudi vedo o živilih (hrani), hranilih in drugih snoveh, ki jih vsebujejo živila, njihovem delovanju, medsebojni odvisnosti in ravnotežju, ki vpliva na zdravje in pojav bolezni, in o procesih uživanja, prebave, presnove in izločanja snovi, ki sestavljajo živila.
Zdrava prehrana, zdravo prehranjevanje, uravnotežena prehrana, priporočena prehrana - so pojmi, ki celostno zajemajo na znanstvenih dognanjih temelječa priporočila o fizioloških potrebah organizma po energiji in posameznih hranilih glede na starost, spol in delo, ki ga človek opravlja, o živilih, ki vsebujejo ta hranila in o priporočenem ritmu prehranjevanja z namenom preprečevanja obolenj in stanj, ki jih lahko povzroči nezdrava prehrana (nezdravo prehranjevanje).
Nezdrava prehrana, nezdravo prehranjevanje - sta pojma, ki celostno zajemata več komponent prehranjevanja. Pod tema pojmoma je mišljena neustrezna hranljiva in energijska vrednost zaužite hrane, uporaba neustreznih ali celo nepravilnih načinov njene priprave in tudi nepravilen ritem uživanja hrane, kar vse vpliva na zdravje človeka.
Prehranjevalna navada, prehranjevalni vzorec - pomenita način prehranjevanja posameznika, neke skupine ali družbe kot celote. Vključujeta izbor in količino živil, delež posameznih živil v prehrani, način priprave hrane in pogostnost ter razporejenost uživanja posameznih obrokov hrane prek dneva. Na prehranjevalne navade vplivajo socialne, ekonomske, etnične in kulturne danosti okolja, pa tudi izobraženost ljudi, dostopnost in cena hrane. Pravilne prehranjevalne navade so tiste, ki omogočajo, da je prehrana posameznika, neke skupine ali družbe kot celote, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih vplivov, skladna priporočilom za zdravo prehrano.
Hrana/živilo - je vsaka snov ali izdelek, vključno s pitno vodo in pijačami, v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, ki je namenjen za uživanje ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. Vsebuje vodo, hranila, druge sestavine, ki nimajo fiziološkega učinka ter vse snovi, ki so namenoma vgrajene v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila.
Hranilo, hranljiva snov - sta vsaka snov, ki jo telo potrebuje za pridobivanje energije (ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe), za rast in obnovo tkiv (beljakovine, minerali, vitamini, voda) in za uravnavanje življenjskih procesov (beljakovine, minerali, vitamini, voda, prehranska vlaknina, antioksidanti in druge aktivne snovi, ki jih vsebuje rastlinska hrana). Hranila dobi človek iz živil. Posamezne skupine živil vsebujejo hranila v različnih količinah in kombinacijah, ki vplivajo tudi na potrebne količine posameznih hranil in njihovo učinkovitost v telesu. Hranila, ki jih človek za svoje zdravje nujno potrebuje, ne more pa jih sam tvoriti in jih lahko dobi samo iz hrane, imenujemo esencialna (telesu nujno potrebna).
Civilizacijske bolezni in stanja - so bolezni in stanja, ki so v veliki meri posledica nezdravega življenjskega sloga (nezdrave prehrane, premajhne telesne dejavnosti, kajenja, prekomernega uživanja alkohola, stresa). Sem štejemo npr.: bolezni srca (Angino pektoris in miokardni infarkt), cerebrovaskularne bolezni (bolezni ožilja, možgansko kap), različne vrste rakastih obolenj, prekomerno prehranjenost in debelost, sladkorno bolezen tipa 2, zvišan krvni tlak, cirozo jeter, bolezni kosti in sklepov, bolezni zob. Na te bolezni imajo pomemben vpliv tudi socialno ekonomske determinante zdravja.
Deficitarne bolezni in stanja - so bolezni in stanja, ki so posledica nezdrave prehrane zaradi pomanjkanja enega ali več telesu nujno potrebnih hranil v hrani, zaradi motenj v zauživanju, prebavi in presnovi hranil ali zaradi bistveno povečanih potreb po hranilih. Sem štejemo podhranjenost, anemije, golšavost, hipovitaminoze itd. Te bolezni so v veliki meri posledica nezdrave prehrane zaradi (zavestnega) zanemarjanja priporočil za zdravo prehrano (nekateri alternativni vzorci prehrane), zaradi obolenj in stanj, ki vplivajo na nezadostno uživanje ter izrabo hrane ali na bistveno povečane potrebe po posameznih hranilih (bolniki, otroci, stari ljudje), zaradi pomanjkanja zadostnih količin kakovostne in družbeno sprejemljive hrane ter zaradi socialno ekonomskih determinant zdravja.
Varnost hrane/živil - pomeni zagotovilo, da živilo ne predstavlja tveganja za pojav nezaželenega vpliva na zdravje, to je, da ni škodljivo za zdravje človeka, če je pripravljeno oziroma zaužito za predviden namen in v njem dovoljene količine aditivov (dodatkov) in onesnaževal niso presežene.
Aditivi (dodatki) za hrano/živila - so vse snovi, vključno z aromami in sladili, ki se običajno ne uporabljajo oziroma uživajo kot živilo in ne predstavljajo tipične sestavine živila, se pa namensko dodajajo živilu iz tehnoloških in organoleptičnih razlogov v proizvodni verigi. Aditivi imajo neposredne ali posredne učinke na živilo in postanejo sestavina živila. Sodobni trendi varnosti živil priporočajo zmanjševanje uporabe aditivov iz organoleptičnih razlogov.
Analiza tveganja za varnost hrane/živil - je proces, ki obsega oceno tveganja, ki na znanstveni podlagi prepozna nevarnost, ki jo lahko predstavlja živilo ali njegova sestavina, ugotovi izpostavljenost ljudi in določi kolikšno je tveganje za zdravje posameznika ali določenih skupin prebivalstva, obvladovanje tveganja, to je izbor primernih ukrepov za preprečevanje tveganja in njegov nadzor, ter obveščanja o tveganju.
Dejavnik tveganja, onesnaževalo, kontaminant - so biološki, kemijski ali fizikalni dejavniki (snov v živilu oziroma lastnost ali stanje živila), ki lahko ogrožajo zdravje ljudi in so nenamensko prisotni v hrani/živilu kot posledica postopkov pridelave kmetijskih pridelkov in surovin živalskega izvora oziroma proizvodnje in prometa živil, ali kot posledica onesnaženosti okolja. Sem štejemo težke kovine, nitrate, mikotoksine, ostanke pesticidov, ostanke veterinarskih zdravil, dioksine in druge kemične snovi, ki se tvorijo pri neprimerni predelavi hrane/živil, mikrobe, tujke, semena plevelov ipd. Koncentracija dejavnikov tveganja v hrani/živilu mora biti tako nizka, kot jo je mogoče razumno doseči z uporabo postopkov dobrih kmetijskih in proizvodnih praks v vseh fazah živilske verige in v nobenem primeru ne sme preseči v analizi tveganja določene zgornje mejne vrednosti posameznih onesnaževal v različnih živilih oziroma v njihovem užitnem delu. Za prepoznavanje, ukrepanje in nadzor nad morebitno škodljivimi dejavniki v hrani/živilih v svojem členu živilske verige je odgovoren proizvajalec.
Nosilec živilske dejavnosti - je pravna ali fizična oseba, odgovorna za zagotavljanje varnosti in zdravstvene ustreznosti živil v pridelavi, predelavi, pripravi in prometu živil/hrane.
Živilska veriga - obsega vse faze pridelave (vključno z rejo domačih živali pred zakolom, gojenjem poljščin, zelenjave in sadja, lovom, ribolovom in pobiranjem samoniklih proizvodov), predelave, priprave in ponudbe ter prometa (vključno z uvozom, shranjevanjem, prevozom, distribucijo, prodajo ter dobavo) z živili/hrano.
Zdravju koristni živilo, hrana, jed, obrok, ponudba - so živilo, hrana, jed, obrok in njihova ponudba, sestavljena po smernicah uravnotežene prehrane, s posebnim poudarkom na vsebnostih hranljivih snovi, ki pripomorejo k doseganju ciljev prehranskih priporočil in s tem preprečevanju bolezni, povezanih z nezdravim prehranjevanjem. Sinonim za zdravju koristno so tudi varovalni (funkcionalni) živilo, hrana, jed, obrok in ponudba.
MET - je merska enota za izražanje intenzivnosti telesne dejavnosti, ki se izraža v porabi kJ na časovno enoto. Količinsko pomeni 1 MET 3,5 ml kisika na minuto na kilogram telesne teže.
Seznam kratic in tujk:
3-MCPD – 3 – menokloropropan, ena-dva diol;
ADI – dopustni dnevni vnos;
BSO – bolezni srca in ožilja;
CINDI – Countrywide Integrated Noncommunicable Diseases Intervention Programme – mednarodni integrirani interventni program za preprečevanje kroničnih bolezni;
DACH – Referenčne vrednosti za vnos hranil;
DG SANCO – Generalni Direktorat za varno hrano in zdravje ter zaščito potrošnikov;
EFSA – Evropska agencija za varnost hrane;
EU – Evropska skupnost;
GSO – gensko spremenjeni organizmi;
HACCP – Hazard Analysis Critical Control Point;
HBSC – Health Behaviour in School-aged children;
HDL – holesterol visoke gostote;
IOTF – International Obesity Task Force;
ITM – indeks telesne mase;
IVZ RS – Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije;
kcal – kilo kalorije;
KNB – kronične nenalezljive bolezni;
LDL – holesterol nizke gostote;
MJ – mega joul;
NVO – nevladne organizacije;
OŠ – osnovna šola;
PAH – policiklični aromatski ogljikovodiki;
PCB – poliklorirani bifenili;
SŠ – srednja šola;
SURS – Statistični urad Republike Slovenije.
1.2 Pomen zdravega prehranjevanja, redne telesne dejavnosti in zdravega življenjskega sloga za zdravje
Zdravje omogoča in zagotavlja kakovostno življenje in je temeljni vir razvoja vsake družbe. Vemo, da praktično ni področja družbenega življenja, ki bi ne vplivalo na zdravje. Zanj je v prvi vrsti odgovoren vsak posameznik, država pa je v sodelovanju s stroko in znanostmi pristojna in odgovorna za ustvarjanje pogojev, v katerih lahko ljudje skrbimo za zdrav življenjski slog. Poleg zagotavljanja zdravstvenega varstva država skrbi za zdravje z oblikovanjem, sprejemanjem in izvajanjem politike, strategije in programov promocije zdravja. Sem sodijo prehranska politika, alkoholna politika, politika za zmanjševanje rabe tobaka in strategija varovanja in krepitve zdravja z gibanjem in športno rekreacijo.
Nezdravo prehranjevanje in nezadostna telesna dejavnost sta dejavnika nezdravega življenjskega sloga, h kateremu prispevata tudi kajenje in uživanje alkoholnih pijač. Dokazano je, da sodijo dejavniki nezdravega življenjskega sloga med ključne v procesih nastanka, napredovanja in pojavljanja zapletov najpomembnejših kroničnih nenalezljivih bolezni (v nadaljevanjem besedilu: KNB): bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, nekaterih vrst raka, nekaterih kroničnih pljučnih obolenj, debelosti in osteoporoze ter drugih bolezni mišično kostnega sistema. Nezdravo prehranjevanje in nezadostna telesna dejavnost sta tesno povezana s pojavljanjem in vzdrževanjem znanih fizioloških dejavnikov tveganja v zvezi s KNB, kot na primer zvišanega krvnega tlaka ter zvišanih vrednosti holesterola in glukoze v krvi. Od sedmih ključnih dejavnikov tveganja za KNB (zvišan krvni tlak, zvišan holesterol v krvi, zvišan indeks telesne mase, znižan vnos zelenjave in sadja, telesna nedejavnost, alkohol, kajenje) jih je pet tesno povezano s prehrano.
Ocene Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanjem besedilu: SZO) za leto 2002 kažejo, da so bile v Evropi KNB v 86% vzrok vseh smrti in 77% vseh bolezni. Tudi v Republiki Sloveniji je več kot 70% smrti posledica najpogostejših KNB. Med njimi vodijo bolezni srca in ožilja, ki še vedno predstavljajo vzrok okoli 40% celotne umrljivosti slovenskega prebivalstva, kljub temu, da se je od leta 1990 do leta 2002 umrljivost zaradi srčno-žilnih vzrokov v naši državi zmanjšala za 34%. V primerjavi s tranzicijskimi državami je celotna umrljivost v Republiki Sloveniji manjša, vendar pa večja od večine držav Zahodne Evrope. Za slednjo zaostajamo v povprečju za dve leti tudi v pričakovanem trajanju življenja ob rojstvu, le-to znaša trenutno pri nas 72 let za moške in 79 let za ženske. Delež prezgodnjih smrti, ki pomenijo smrt pred 65. letom starosti in jih lahko preprečimo, je v letu 2002 v Republiki Sloveniji znašal 26%.
Različne raziskave o načinu prehranjevanja v Republiki Sloveniji kažejo, da je prehrana slovenskega prebivalstva nezdrava. Število dnevnih obrokov in ritem prehranjevanja povprečnega prebivalca nista ustrezna, energijska vrednost povprečnega obroka je previsoka, zaužijemo preveč maščob v celoti in preveč nasičenih maščob, ki pomembno vplivajo na pojavnost bolezni srca in ožilja in raka širokega črevesa. V naši prehrani je premalo sadja, predvsem pa zelenjave ter prehranske vlaknine, ki so pomembni prehrambeni varovalni dejavniki pred KNB. Po podatkih nacionalne raziskave "Z zdravjem povezan življenjski slog", ki je bila opravljena leta 2001, se v Republiki Sloveniji zdravo in pretežno zdravo prehranjuje samo 22,9 % prebivalstva.
Pri tem so posebej ogrožene skupine prebivalstva: moški, ljudje iz nižjih družbenih slojev, z nižjo stopnjo izobrazbe, aktivno zaposleni, prebivalci vaškega bivalnega okolja ter vzhodno slovenskega zdravstvenega področja, populacija v starosti med 25–49 let.
Oskrba z varno hrano, ki ne ogroža zdravja potrošnikov preko fizikalnih, kemičnih, bioloških ali drugih vrst onesnaževal, je temelj zdrave prehrane in pomemben dejavnik varovanja zdravja kot javnega interesa. Preprečevanje bolezni, povezanih z živili oziroma hrano, in varstvo potrošnikov, vključno z vprašanji prevar in zavajanja, sta dva bistvena elementa programov varnosti živil/hrane. Odgovornost za varno hrano si delijo nosilci dejavnosti proizvodnje in prometa živil, država in potrošniki.
Podatki o zdravstveni ustreznosti živil, zbrani na osnovi rednega programiranega uradnega nadzora nad živili v javnih zdravstvenih ustanovah in na osnovi prijavljenih alimentarnih epidemij, kažejo, da kot najpogostejši vzrok zdravstvene neustreznosti živil v Republiki Sloveniji prevladuje mikrobiološka onesnaženost živil, medtem ko prekomerna kemična onesnaženost zaenkrat še ne predstavlja večjega zdravstvenega problema.
Za ohranjanje in krepitev zdravja je zelo pomembno razmerje med energijskim vnosom in energijsko porabo, skratka med prehranjevanjem in telesno dejavnostjo. Zdrava prehrana in redna telesna dejavnost vplivata na zdravje vsaka zase in hkrati sinergijsko.
Raziskava "Z zdravjem povezan življenjski slog" (2001), v kateri so ocenjevali vso telesno dejavnost, tako v prostem času, kot tudi dejavnost v gospodinjstvu in na delovnem mestu, je med odraslimi Slovenci v starostnem obdobju 25-64 let odkrila vsaj 20% ljudi, ki so nezadostno aktivni za osnovno zaščito svojega zdravja. Še nekoliko slabše stanje glede redne telesne dejavnosti je pokazala raziskava o športno-rekreativni dejavnosti (2000), po kateri je v naši državi skoraj 60% odraslih prebivalcev športno neaktivnih, slaba četrtina občasno aktivnih in precej manj kot petina redno, vsaj dvakrat tedensko aktivnih.
V razvitem svetu se v zdravstvenih sistemih že dandanes večina sredstev porablja za obravnavo KNB in njihovih zapletov. Ekonomsko breme KNB v večini primerov presega zmogljivosti zdravstvenih zavarovanj, tako, da morajo že dandanes pomemben delež celotnih stroškov zdravljenja pokrivati bolniki in/ali njihove družine. Posredni stroški obolevnosti v smislu izgubljenih delovnih dni oziroma produktivnosti so enaki ali celo presegajo neposredne stroške zdravljenja oziroma umrljivosti, kar še posebej velja za bolezni obtočil in sladkorno bolezen. Za Republiko Slovenijo naj bi to po metodi izračunavanja človeškega kapitala za leto 2002 pomenilo kar 114,6 milijarde SIT ekonomske izgube. Nujna so torej raznovrstna prizadevanja za obvladovanje oziroma zmanjševanje celotnih stroškov in potreb po zdravstvenih storitvah, pri čemer vsaj v razvitem delu sveta zelo pridobiva na pomenu ohranjanje in krepitev zdravja ter funkcionalne sposobnosti starajočega se prebivalstva.
Zdrav življenjski slog omogoča ohranjanje in krepitev zdravja ter kakovosti življenja vsakega posameznika in zmanjšuje družbene stroške preprečevanja in zdravljenja KNB, invalidnosti in prezgodnje smrtnosti.
V pričujočem dokumentu so na osnovi identificiranih problemov postavljeni cilji, strategije in aktivnosti na področju prehranske politike. Oblikovanje nacionalnega programa oziroma strategij za izboljšanje stanja na področju gibalne/športne dejavnosti za zdravje pa je pomembna naloga in izziv, s katerim se bomo morali v Republiki Sloveniji soočiti v bližnji prihodnosti.
1.3 Mednarodni politično-strokovni kontekst
Amsterdamska pogodba Evropske skupnosti v svojem 152. členu zavezuje države članice, da v oblikovanju in izvajanju vseh svojih politik in aktivnosti zagotovijo visoko raven zaščite zdravja prebivalstva.
Evropske države članice SZO so podpisnice krovnega programa na področju zdravja – Agende "Zdravje v 21. stoletju". Dokument kot glavni cilj postavlja najvišjo možno raven zdravja za vsakega posameznika ter krepitev in varovanje zdravja vsega prebivalstva. Agenda "Zdravje v 21. stoletju" ima 21 ciljev, ki vključujejo tudi področja varne hrane in zdravega prehranjevanja ter zdravega okolja. V dokumentu se države članice zavzemajo za zdrav začetek življenja, zdravje mladih in zdravo staranje, zmanjševanje pojavnosti akutnih nalezljivih bolezni in KNB, zdravo in varno naravno okolje, zdrav življenjski slog, zmanjševanje škode zaradi zlorabe alkohola in zdravo bivalno okolje. Agenda 21 opredeljuje pomen medresorske odgovornosti za zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija, odgovorna za upravljanje nalog šestega poglavja Agende 21, igra ključno vlogo pri izpolnjevanju zdravstvenih ciljev te agende.
Urad SZO za Evropo je v skladu z usmeritvami Agende 21 oblikoval Prvi akcijski načrt prehranske politike za obdobje 2000–2005 za evropsko regijo. Osnova za program so poleg Agende 21 še sklepi Mednarodne konference o prehrani (l. 1992) in Svetovnega vrha o hrani (l.1996), ki sta dostopnost do varne, hranilno ustrezne ali pestre hrane opredelila kot osnovno človekovo pravico in predpogoj za ohranjanje in krepitev zdravja. Cilj akcijskega plana je spodbujanje izvajanja prehranskih politik posameznih držav, ki naj bi zmanjšale družbeno breme zaradi bolezni, povezanih s hrano in prehrano, ter stroške, ki jih zaradi teh bolezni nosita družba in zdravstveni sistem.
Zaključki Sveta Evrope na področju zdravega življenjskega sloga, izobraževanja, informiranja in komunikacije (UL EU, 2004/C 22/01) opredeljujejo, da je pomemben del programa družbenih aktivnosti iz področja javnega zdravja (2003-2008) promocija zdravja in preprečevanje bolezni s poudarkom na determinantah zdravja. Aktivnosti naj bi se izvajale s pripravo in implementacijo strategij na področju celotnega življenjskega sloga (alkohol, tobak, prehrana, gibanje). Pri pripravi strategij na različnih področjih zdravega življenjskega sloga so vključeni različni partnerji s področja sociale, okolja, kmetijstva, transporta.
Sklepi Sveta Evrope na področju promocije zdravja srca (9627/04) vsebujejo sporočilo, da prebivalci držav članic EU pripisujejo pomemben in prioritetni pomen kakovosti življenja, ki je v veliki meri odvisna od stanja na področju bolezni srca in ožilja. Bolezni srca in ožilja so najpogostejši vzrok bolezni, umrljivosti in prezgodnjih smrti ter slabše kakovosti življenja prebivalcev držav članic EU. Primerni metodi za zmanjševanje bolezni srca in ožilja sta promocija zdravja in preventiva, ki naj bi se izvajali v okviru nacionalnih javno zdravstvenih politik.
Krovni dokument, ki v Evropski uniji ureja področje varnosti živil, je Bela knjiga o varnosti živil iz leta 2000. Razvejana horizontalna in vertikalna zakonodaja s področja varnosti živil predstavlja obsežen del v evropskem pravnem redu. Strateški dokumenti v zvezi s prehransko politiko EU poudarjajo pomen zagotavljanja varne hrane vzdolž celotne živilske verige "od polja do krožnika" po načelu sledljivosti.
Resolucija o varnosti hrane je bila pripravljena v okviru mednarodne organizacije Svetovne zdravstvene skupščine in je usmerjena v področje varnosti hrane/živil. Omenjena resolucija poudarja pomen trajnostne preskrbe z živili ter sistem zagotavljanja varnosti živil/hrane, ki je usmerjen v zmanjševanje tveganja za zdravje v celoviti živilski verigi, od pridelovalca do potrošnika.
Spomladi 2003 je v Atenah skupaj z grško iniciativo v EU potekalo srečanje predstavnikov za prehrano pri SZO, ki je na najvišji strokovni ravni poudarilo pomen harmonizirane politike zdravega prehranjevanja in gibanja za zdravje prebivalstva. Srečanje je omogočilo oceno stanja na področju priprave prehranskih politik, dalo možnost izmenjave izkušenj različnih evropskih držav pri pripravi akcijskega načrta prehranske politike ter ponudilo pregled možnosti, kako bi se dalo bolj uspešno implementirati prehransko politiko, še posebej na podlagi medsektorskega sodelovanja.
Diet, nutrition and prevention of chronic diseases (WHO Technical Report Series No.916) je skupno poročilo znanstvenega posvetovanja WHO/FAO. Obravnava vpliv izbire živil in način prehranjevanja na pojavnost kroničnih bolezni ter opisuje javno zdravstvene politike in strategije, ki vključujejo socialne, vedenjske in ekološke dimenzije. Osnovni cilj dokumenta je doseči cilje, ki so povezani s pravilno izbiro živil in prehranjevanja s poudarkom na telesni dejavnosti za zdravje.
S "Francosko pobudo" pa se je na področju prehrane in prehranjevalnih navad pričel vzpostavljati sistem, ki naj bi dolgoročno omogočil zmanjšanje bremena KNB, povezanih z nezdravo prehrano in nezdravimi prehranjevalnimi navadami. Pobuda, izoblikovana v projektu "Prehranjevanje in prehranski vzorci za zdrav življenjski slog v Evropi", priporoča, naj ima izboljševanje prehrane in prehranjevalnih navad visoko prioriteto v vseh strategijah držav članic EU, ki so usmerjene v javno zdravje.
SZO je v maju 2004 sprejela Resolucijo o globalni strategiji na področju prehrane, gibanja in zdravja. Strategija je povezala prehrano in telesno dejavnost v skupnih prizadevanjih za zmanjšanje bremena KNB.
Evropska komisija je za področje javnega zdravja v letu 2003 ustanovila Evropsko mrežo za prehrano in telesno dejavnost z mandatom za obdobje 2003–2008. Mreža bo predstavljala forum za razpravo in izmenjavo informacij ter dajanje predlogov strategij, akcijskih programov, zakonodajnih aktov in priporočil na podlagi konsenza sodelujočih držav članic. Glavna področja delovanja so: podpora nacionalnim programom za prehrano in telesno dejavnost, identifikacija programov, ki so se v posameznih državah članicah že izkazali za uspešne, raziskave življenjskega sloga oziroma determinant zdravja ter vzpostavitev evropskega informacijskega sistema. Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov (DG Sanco) se bo preko aktivnosti mreže povezoval z direktorati za šport, raziskovanje, kmetijstvo in izobraževanje ter EFSA-e (Evropska agencija za varnost hrane).
1.4 Poslanstvo, temeljni smotri in cilji prehranske politike v Republiki Sloveniji
Prehranska politika se izraža v načrtovanju in izvajanju ukrepov in aktivnosti države, ob sodelovanju različnih javnosti ter organizacij civilne družbe, ki spodbujajo in krepijo kakovostno in zdravo prehranjevanje prebivalcev Republike Slovenije in s tem varujejo in krepijo njihovo zdravje ter kakovost življenja.
Temeljni cilji prehranske politike so zagotavljanje varne hrane vzdolž celotne živilske verige, vzpostavljanje, ohranjanje in krepitev zdravih prehranjevalnih navad prebivalcev Republike Slovenije ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti prebivalstva s kakovostno in zdravju koristno hrano na trajnostni način.
1.5 Načela prehranske politike
Pri načrtovanju in izvajanju prehranske politike v Republiki Sloveniji upoštevamo naslednja načela:
1.
Spoštovanje pravice do zdravega življenjskega sloga, vključno z zdravim prehranjevanjem ter spoštovanje kulturno – specifičnih načinov prehranjevanja prebivalcev Republike Slovenije.
2.
Spoštovanje etičnih načel – deljene socialne, moralne in okoljske odgovornosti vseh udeležencev v živilski verigi: pridelavi, predelavi, distribuciji in trženju hrane ter končnih potrošnikov hrane.
3.
Soodgovornost in sorazmerna zastopanost vseh resornih politik pri uresničevanju prehranske politike in prevzemanje načel oblikovanja in izvajanja zdravju koristnih ukrepov v okviru skupne in nacionalne kmetijske politike ter drugih politik ohranjanja in krepitve zdravja.
4.
Upoštevanje dosežkov znanosti in razvoja strok; podpora kliničnemu in epidemiološkemu raziskovanju na področju prehranjevanja in zdravega življenjskega sloga.
5.
Posebna družbena skrb za zdravo prehranjevanje in zdrav življenjski slog ogroženih skupin prebivalstva.
6.
Uveljavitev pravic in zaščita potrošnikov.
7.
Dejavno vključevanje zainteresirane strokovne in laične javnosti ter nevladnih organizacij.
8.
Upoštevanje finančnih zmožnosti države.
1.6 Pomen medsektorskega sodelovanja in javnih služb v načrtovanju in izvajanju prehranske politike od leta 2005 do 2010
Oblikovanje učinkovitih strategij v izvajanju prehranske politike zahteva usklajeno delovanje različnih ministrskih resorjev.
Načrtovanje in izvajanje prehranske politike se uresničuje v povezavi z različnimi politikami: zdravstveno politiko, kmetijsko politiko, prometno politiko, gospodarsko politiko, davčno in cenovno politiko, socialno, regionalno in kohezijsko politiko, vzgojno/izobraževalno in športno ter raziskovalno politiko, okoljevarstveno politiko in drugimi politikami.
V Republiki Sloveniji imajo osrednjo vlogo v oblikovanju in izvajanju strategij prehranske politike ministrstvo, pristojno za zdravje, ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in prehrano, ministrstvo pristojno, za šolstvo, in ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo in znanost. V izvajanju nekaterih posebnih ukrepov so udeležena tudi druga ministrstva, na primer ministrstvo, pristojno za delo, družino in socialne zadeve, pri prehrani v domovih za ostarele in študentski prehrani in ministrstvo, pristojno za okolje, preko ukrepov za varstvo okolja ter področja gensko spremenjenih živil.
Za namene učinkovite implementacije Nacionalnega programa prehranske politike, medresorskega načrtovanja in usklajevanja bo ustanovljen medresorski koordinacijski programski odbor, sestavljen iz predstavnikov nosilnih ministrstev. Koordinacijo na področju prehranske politike bo vodilo ministrstvo, pristojno za zdravje.
Konkretne aktivnosti nosilnih ministrstev bodo opredeljene v letnih oziroma dveletnih akcijskih načrtih ministrstev za posamezno proračunsko obdobje hkrati z obsegom sredstev, ki bodo v te namene alocirana v proračunih posameznih ministrstev. V akcijskih načrtih bodo podrobneje opredeljeni specifični cilji posameznih projektov, naloge izvajalcev projektov, načini financiranja projektov ter roki za njihovo izvedbo. Akcijske načrte vsako leto potrdi Vlada Republike Slovenije (v nadaljenjem besedilu: Vlada).
Strokovno podporo na področju prehranske politike nudi Svet za živila in prehrano in njegove delovne skupine pri ministrstvu, pristojnem za zdravje.
Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 poudarja pomen javnega sektorja v izvajanju nacionalnega programa prehranske politike in zdravega življenjskega sloga, saj številne predvidene aktivnosti sodijo v okvir tekočega izvajanja javne službe. Ob nosilnih ministrstvih in organih v njihovi sestavi imajo zato v izvajanju nacionalnega programa ključno vlogo prav javni zavodi, nacionalni in regionalni inštituti, druge strokovne institucije ter pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje javne službe na področjih, ki jih pokriva prehranska politika.
Za namene učinkovite implementacije Nacionalnega programa prehranske politike je na regionalni in lokalni ravni potrebno zagotoviti učinkovito koordinacijo dela javnih zavodov oziroma služb. Potrebno je povezovanje s predstavniki gospodarstva, ki poslujejo na področjih pridelave, predelave in ponudbe hrane (področje živilske verige od njive do krožnika) ter povezovanje z nevladnimi organizacijami oziroma drugimi interesnimi skupinami v civilni sferi. Regionalne in lokalne programe bodo v skladu s svojimi nalogami, za katere so ustanovljeni, koordinirali regionalni zavodi za zdravstveno varstvo.
1.7 Pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami na področju prehranske politike in zdravega življenjskega sloga
Za učinkovitejše vključevanje nevladnih organizacij (NVO) v politično dogovarjanje je Vlada oktobra 2003 sprejela Strategijo za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, v kateri je opredeljen pomen sodelovanja NVO za celovit in trajnostno naravnan družben razvoj, porast družbene blaginje, kakovosti življenja ter socialne varnosti.
V Republiki Sloveniji deluje več NVO, ki zaradi svojih značilnosti lahko precej prispevajo k doseganju ciljev prehranske politike. Oblike organiziranosti in delovanja NVO so različne (društva oziroma zveze, zasebni zavodi in fundacije) in vsaka lahko prispeva na specifičen način: z vključevanjem svojih članov (npr. združenja in zveze) ali s strokovnim, razvojnim in raziskovalnim delom (zasebni inštituti, fundacije). Področje njihovega delovanja je predvsem pomoč pri izobraževanju in osveščanju prebivalstva oziroma posameznih ciljnih skupin ter aktivno sodelovanje pri implementaciji nalog in aktivnosti vseh treh stebrov prehranske politike.
Poseben pomen imajo potrošniške organizacije. Uredba 178/2002 o splošnih zahtevah za varnost hrane Evropskega Sveta in Parlamenta, kakor tudi Generalni Direktorat za varno hrano in zdravje ter zaščito potrošnikov (DG Sanco) posebej poudarjata vlogo potrošniških organizacij v živilski verigi, izhajajoč iz načela pravica potrošnika do varne hrane in točnih ter resničnih informacij, kakor tudi iz načela odgovornosti potrošnika do varovanja lastnega zdravja.
NVO so dejavne in imajo specifična znanja oziroma strokovnjake na področjih, ki so razmeroma nova in manj razvita. Mnoge NVO uživajo zaupanje javnosti, so manjše ter manj hierarhično organizirane in se hitreje odzivajo na potrebe okolice kot velike institucije, hkrati pa so sposobne tudi bolje prilagajati oblike svojega delovanja.
2 TRIJE STEBRI PREHRANSKE POLITIKE
SZO v svojih dokumentih, ki opredeljujejo področje delovanja prehranske politike, postavlja tri temeljne stebre, pomembne za zagotavljanje varnega in zdravega prehranjevanja:
1.
Steber varnih živil/hrane – preprečevanje biološkega, kemičnega in fizikalnega onesnaževanja hrane oziroma živil na vseh stopnjah živilske verige: pridelave, predelave in trgovine z živili ter priprave/ponudbe hrane.
2.
Steber uravnoteženega in varovalnega prehranjevanja – zagotavljanje optimalnega zdravja s pomočjo zdravih prehranjevalnih navad in zdravega prehranjevanja, posebej zdravstveno in socialno – ekonomsko ogroženih skupin prebivalstva in skupin s posebnimi prehranskimi potrebami: otrok, nosečnic, doječih mater, starostnikov ter delavcev.
3.
Steber zagotavljanja trajnostne oskrbe z živili – zagotavljanje dostopnosti do kakovostne in zdravju koristne hrane, ki upošteva kulturno – specifične načine prehranjevanja prebivalcev ter uresničuje razvijanje trajnostnih kmetijskih in okoljsko – varstvenih politik.
2.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
2.1.1 Varnost živil
Varno živilo/hrana ne sme vsebovati bioloških, kemičnih in mehanskih onesnaževal ter radionuklidov, ki se pojavljajo kot posledica nehigienske priprave hrane, industrijskega onesnaženja okolja ter agrotehničnih in tehnoloških postopkov v pridelavi ali predelavi živil v količinah, ki bi ogrožale naše zdravje.
Varnost živil/hrane predstavlja dejavnik tveganja za zdravje tako v nerazvitih kot razvitih deželah. Države zato skušajo z zakonskimi predpisi in drugimi ukrepi, ki opredeljujejo pogoje in način notranjega in uradnega nadzora živil, izboljšati varnost hrane in tako obvladovati bolezni, ki so povzročene oziroma se prenašajo s hrano in pitno vodo. V okviru svoje živilske in okolje varstvene zakonodaje strogo omejujejo in nadzorujejo uporabo kemičnih sredstev v pridelavi in predelavi živil, pa tudi druge kemične snovi v svojem okolju, ki bi se lahko prenašale v živilsko verigo človeka neposredno ali posredno (npr. klavne živali).
Spremembe tehnologij pridelave in predelave hrane ter spremenjene življenjske/prehranjevalne navade so glavni vzroki za naraščanje črevesnih nalezljivih obolenj, ki se prenašajo s hrano. Večino okužb s hrano predstavljajo posamični, sporadični primeri obolenj, ki niso prijavljeni, lahko pa se bolezen pojavi v epidemični obliki, ki prizadene večje število ljudi. Podatki o prijavljenih akutnih črevesnih nalezljivih boleznih – okužbah in zastrupitvah, povzročenih s hrano, so v svetu v vrhu registriranih nalezljivih bolezni.
EU posveča varnosti hrane posebno pozornost, kar se kaže v ustanovitvi posebnega generalnega direktorata Evropske komisije (DG SANCO), ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) kot centralne institucije za izvajanje procesov ocene tveganja, posodabljanju in poenotenju predpisov, ki urejajo obvladovanje tveganj ter učinkoviti komunikaciji tveganja. Republika Slovenija je kot članica EU prevzela sistem zagotavljanja varnosti živil/hrane in vse predpise in jih udejanja v strateškem načrtu varnosti živil/hrane.
2.1.2 Zdravo prehranjevanje
2.1.2.1 Opredelitev
Zdrava prehrana ali zdravo prehranjevanje vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo, varovalno (funkcionalno) in biološko sprejemljivo hrano v okviru določene kulturne skupnosti, ki ohranja in krepi človekovo zdravje.
Za dosego uravnotežene prehrane se poslužujemo normativov oziroma referenčnih vrednosti za vnos hranljivih snovi, ki pa so specifični glede na spol, starost, telesno dejavnost in druga stanja. Priporočila navajajo minimalne količine za posamezne hranljive snovi, ki jih mora človek zaužiti s hrano, da se ne bi pokazale posledice pomanjkanja oziroma maksimalne količine, da ne bi prišlo do kroničnih bolezni (Tabela 1).
2.1.2.2 Priporočila za vnos hranil
Priporočljiva energijska in hranljiva sestava hrane se razlikuje glede na razvojno obdobje posameznika in njegovo telesno dejavnost. V Tabeli 1 so navedena priporočila energijskih deležev, količin in hranilne gostote za posamezna hranila za starostno obdobje od 25-51 let.
Določene hranljive vrednosti se lahko glede na potrebe različnih starostnih skupin populacije rahlo razlikujejo od vrednostih v Tabeli 1, podatki za vse starostne skupine so dosegljivi v priročniku z naslovom: Referenčne vrednosti za vnos hranil.
Tabela 1: Prehranska priporočila za vnos hranil oziroma za hranilno
vrednost prehrane (Vir: DACH priporočila: Referenčne vrednosti za vnos
hranil, Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2004)
+---------------------------------------+
|PREHRANSKO PRIPOROČILO |
+---------------------------------------+
|Vnos energije mora biti skladen z|
|energijsko porabo |
+---------------------------------------+
+-------------------+--------------------+
|Delež celotne | |
|potrebne energije | |
|iz: | |
+-------------------+--------------------+
|Skupnih maščob |< 30%(*1) |
+-------------------+--------------------+
|Nasičenih maščobnih|< 10%(*2) |
|kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Trans-maščobnih |< 1% |
|kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Mono nenasičenih |> 10% |
|maščobnih kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Omega-6 |2,5% |
+-------------------+--------------------+
|Omega-3 |0,5% |
+-------------------+--------------------+
|Ogljikovih hidratov|> 50% |
+-------------------+--------------------+
|Mono in disaharidov|< 10% |
|(sladkorjev) | |
+-------------------+--------------------+
+---------------------------------------+
|Priporočen dnevni vnos |
+---------------------------------------+
+-------------------+--------------------+
|Beljakovine |0,8 g/kg telesne |
| |teže |
+-------------------+--------------------+
|Zelenjava in sadje |od 400 do 650 g/dan |
+-------------------+--------------------+
|Folati iz hrane |> 400 µg/dan |
+-------------------+--------------------+
|Prehranska vlaknina|3 g/MJ – ženske |
| |2,4 g/MJ – moški |
+-------------------+--------------------+
|Natrij (v obliki |< 6 g/dan(*3) |
|soli) | |
+-------------------+--------------------+
|Jod(*4) |200 µg |
| |(nosečnice 230 |
| |µg/dan, doječe |
| |matere 260 µg/dan) |
+-------------------+--------------------+
|Dojenje |izključno do 6 |
| |meseca |
+-------------------+--------------------+
(*1) delavci s težkimi fizičnimi deli lahko potrebujejo večji odstotek
(*2) novejša SZO priporočila navajajo do 7%
(*3) novejša SZO priporočila navajajo do 5 g
(*4) priporočila veljajo za državi Nemčija in Avstrija, ki imajo
podobno stanje na področju vnosa joda kot v Republiki Sloveniji
vrednost prehrane (Vir: DACH priporočila: Referenčne vrednosti za vnos
hranil, Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2004)
+---------------------------------------+
|PREHRANSKO PRIPOROČILO |
+---------------------------------------+
|Vnos energije mora biti skladen z|
|energijsko porabo |
+---------------------------------------+
+-------------------+--------------------+
|Delež celotne | |
|potrebne energije | |
|iz: | |
+-------------------+--------------------+
|Skupnih maščob |< 30%(*1) |
+-------------------+--------------------+
|Nasičenih maščobnih|< 10%(*2) |
|kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Trans-maščobnih |< 1% |
|kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Mono nenasičenih |> 10% |
|maščobnih kislin | |
+-------------------+--------------------+
|Omega-6 |2,5% |
+-------------------+--------------------+
|Omega-3 |0,5% |
+-------------------+--------------------+
|Ogljikovih hidratov|> 50% |
+-------------------+--------------------+
|Mono in disaharidov|< 10% |
|(sladkorjev) | |
+-------------------+--------------------+
+---------------------------------------+
|Priporočen dnevni vnos |
+---------------------------------------+
+-------------------+--------------------+
|Beljakovine |0,8 g/kg telesne |
| |teže |
+-------------------+--------------------+
|Zelenjava in sadje |od 400 do 650 g/dan |
+-------------------+--------------------+
|Folati iz hrane |> 400 µg/dan |
+-------------------+--------------------+
|Prehranska vlaknina|3 g/MJ – ženske |
| |2,4 g/MJ – moški |
+-------------------+--------------------+
|Natrij (v obliki |< 6 g/dan(*3) |
|soli) | |
+-------------------+--------------------+
|Jod(*4) |200 µg |
| |(nosečnice 230 |
| |µg/dan, doječe |
| |matere 260 µg/dan) |
+-------------------+--------------------+
|Dojenje |izključno do 6 |
| |meseca |
+-------------------+--------------------+
(*1) delavci s težkimi fizičnimi deli lahko potrebujejo večji odstotek
(*2) novejša SZO priporočila navajajo do 7%
(*3) novejša SZO priporočila navajajo do 5 g
(*4) priporočila veljajo za državi Nemčija in Avstrija, ki imajo
podobno stanje na področju vnosa joda kot v Republiki Sloveniji
2.1.2.3 Smernice zdravega prehranjevanja
Za varno in zdravo prehranjevanje ter doseganje priporočenih vrednosti hranil in prehranskih ciljev je pomemben pravilen izbor živil, način priprave obrokov ter sam ritem prehranjevanja.
Smernice zdravega prehranjevanja zajemajo:
-
pravilen ritem prehranjevanja: zajtrk, kosilo, večerja in po možnosti dva manjša vmesna obroka (priporočljivo sadje in zelenjava),
-
pravilen način zauživanja hrane (počasi: 20–30 minut za glavne obroke, 10 minut za vmesne obroke),
-
primerno porazdelitev dnevnega energijskega vnosa po obrokih: 25% zajtrk, 15% dopoldanska malica, 30% kosilo, 10% popoldanska malica in 20% večerja,
-
pravilno sestavo hrane glede na kritje dnevnih energijskih potreb v skladu s priporočili za vnos hranil in glede uživanja zdravju koristnejših živil (uživanje hrane z manj skupnih maščob, nasičenih in trans maščobnih kislin ter manj sladkorja, veliko prehranske vlaknine, vitaminov, mineralnih snovi in snovi z antioksidantivnim učinkom) ter
-
zdrav način priprave hrane (mehanska in toplotna obdelava, ki ohranja količino in kakovost zaščitnih snovi in ne uporablja ali čim manj uporablja dodatne maščobe, sladkor in kuhinjsko sol, na primer: kuhanje, dušenje, priprava hrane v konvekcijski pečici).
2.1.2.4 Smernice zdravega prehranjevanja za prebivalstvo, vezane na prehranski vzorec – Food Based Dietary Guidelines (FBDG)
Za uspešno implementacijo prehranske politike in za doseganje prehranskih smernic in prehranskih ciljev se morajo na osnovi stanja nezdrave prehrane in zdravstvenih posledic nezdravega prehranjevanja oblikovati prehranske smernice zdravega prehranjevanja, temelječe na prehranskem vzorcu (FBDG-Food Based Dietary Guideliness). FBDG morajo biti enostavna in razumljiva potrošniku in mu morajo sporočati, kako naj se prehranjuje, da ohrani ali izboljša svoje zdravje. Zaradi specifičnih prehranskih in zdravstvenih problemov, razpoložljivosti hrane, kulturnih in drugih značilnosti prehranjevanja in ekonomskih zmožnosti, mora vsaka država oblikovati lastne prehranske smernice (FBDG). V Republiki Sloveniji smo leta 2000 našim razmeram prilagodili prehranske smernice CINDI SZO. Prehranske smernice za splošno populacijo, ki temeljijo na priporočenem prehranskem vzorcu in upoštevajo nezdravo prehranjevanje v Republiki Sloveniji, temeljijo na 12 korakih do zdravega prehranjevanja.
Prehranska priporočila za prebivalstvo – 12 korakov do zdravega prehranjevanja:
1.
V jedi uživajte. Izbirajte polnovredno in pestro hrano, ki naj vsebuje več živil rastlinskega kot živil živalskega izvora.
2.
Jejte kruh, testenine, riž in krompir večkrat na dan.
3.
Večkrat dnevno jejte pestro zelenjavo in sadje (najmanj 400 g dnevno). Izbirajte lokalno pridelano, svežo zelenjavo in sadje.
4.
Bodite telesno dejavni toliko, da bo vaša telesna teža normalna (ITM 20-25).
5.
Nadzorujte količine zaužite maščobe (ne več kot 30 % dnevnega energijskega vnosa) in nadomestite večino nasičenih maščob (živalskih maščob) z nenasičenimi rastlinskimi olji.
6.
Nadomestite mastno meso in mastne mesne izdelke s stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom.
7.
Dnevno uživajte priporočene količine manj mastnega mleka in manj mastnih in slanih mlečnih izdelkov (jogurt, kislo mleko, kefir, sir).
8.
Hrano sladkajte zmerno in izbirajte živila, ki vsebujejo malo sladkorja. Omejite pogostost uživanja slaščic in sladkih pijač.
9.
Jejte manj slano hrano. Dnevna poraba soli naj ne presega 1 čajne žličke (6 g) soli, vključno s soljo, ki jo zaužijete v kruhu, gotovih pripravljenih in konzerviranih jedeh.
10.
Če pijete alkohol, ga ne uživajte več kot 2 enoti dnevno (1 enota je 10 g alkohola).
11.
Hrano pripravljajte zdravo in higiensko. Primerni načini, ki vplivajo na zmanjševanje maščobe pri pripravi jedi so: kuhanje, dušenje, pečenje ali priprava v mikrovalovni pečici.
12.
Za dojenčka je najustreznejše izključno dojenje do šest meseca, ki ga nadaljujte ob ustrezni dopolnilni prehrani v prvih letih. (Vir: CINDI Dietary Guide WHO Regional Office for Europe, EUR/00/5018028.2000).
2.1.3 Lokalna trajnostna preskrba
2.1.3.1 Opredelitev
Trajnostni razvoj je način gospodarskega in družbenega razvoja, ki je usmerjen v izboljšanje kakovosti življenja sedanjih generacij ob ohranitvi najboljših možnosti za prihodnje generacije. Koncept vključuje skrb za ohranjanje okolja, trajnostno rabo naravnih virov, povečanje ekonomske in socialne blaginje, trajnostno kmetijstvo in industrijo ter trajnostni razvoj podeželja.
Trajnostno kmetijstvo je način pridelave živil/hrane, ki zagotavlja kakovostne pridelke in hkrati ohranja oziroma izboljša kakovost ter preprečuje erozijo tal, ne ustvarja škodljivih učinkov pesticidov na okolje, ohranja biološko pestrost ekosistemov, ustvarja želene donose na kmetijskih površinah, ohranja ravnotežno energijsko bilanco, ne onesnažuje talnice, ohranja in veča socialni in človeški kapital na podeželju ter krepi razvoj lokalnih gospodarstev.
Lokalna trajnostna preskrba s hrano predstavlja lokalno pridelavo, predelavo in distribucijo trajnostno proizvedene hrane, ki je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu in porabljena na lokalnih trgih (od njive do krožnika v lokalnem okolju).
2.2 Cilji prehranske politike
2.2.1 Dolgoročni cilj prehranske politike
Dolgoročni cilj prehranske politike je doseganje prehranskih priporočil za vnos hranil (Tabela 1 in Referenčne vrednosti za vnos hranil) pri vseh starostnih, socialnih in ostalih skupinah prebivalcev Republike Slovenije z namenom doseganja optimalnih učinkov na zdravje z vidika zdrave prehrane.
Ta cilj je uresničljiv le z ustrezno mobilizacijo vseh ravni družbe; od zagotavljanja zdravju prijaznih medresornih politik, ki omogočajo pogoje za zdravo prehranjevanje za vse populacijske skupine, tudi najbolj ogrožene, do vključevanja stroke in nevladnega sektorja ter vsakega posameznika, ki se izobražen, informiran in motiviran odloča za zdravo prehranjevanje in zdrav način življenja.
2.2.2 Srednjeročni cilji prehranske politike oziroma Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010
V Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 identificirane strategije in aktivnosti so namenjene doseganju srednjeročnih ciljev do leta 2010, ki so ambiciozni in dosegljivi le, če bodo zagotovljeni optimalni pogoji (organizacijski, finančni in človeški) za udejanjanje začrtanih strategij in aktivnosti. Doseganje srednjeročnih ciljev do leta 2010 bo pomembno zmanjšalo zdravstveno breme zaradi dejavnikov tveganja in KNB in s tem tudi gospodarsko breme države.
Srednjeročni cilji Resolucije o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 so:
1.
Povečati uživanje zelenjave za najmanj 30%.
2.
Povečati uživanje sadja za najmanj 15%.
3.
Zmanjšati povprečni delež zaužitih skupnih maščob za 20%.
4.
Zmanjšati povprečni delež zaužitih nasičenih maščob za 30%.
5.
Povečati uživanje prehranske vlaknine za 20%.
6.
Povečati uživanje kalcija, s ciljem zmanjšati za 25% delež populacije, ki ima premajhen vnos kalcija (pod prehranskimi priporočili).
7.
Povečati vnos vitamina C za 15%.
8.
Zmanjšati količine dnevno zaužitega alkohola pri moških za 35% in pri ženskah za 20%.
9.
Zmanjšati delež odrasle populacije, ki je prekomerno hranjena in debela (ITM>25 kg/m2) za 15% in pri otrocih in mladostnikih za 10%.
10.
Doseči vsaj 60% izključno dojenost do šestega meseca otrokove starosti in vsaj 40% dojenost ob dopolnilni prehrani do prvega leta starosti.
3 POMEN GIBALNE/ŠPORTNE DEJAVNOSTI V DOSEGANJU SINERGIJSKIH UČINKOV NA ZDRAVJE
Zdravo prehranjevanje in priporočene oblike ter obseg gibalne/športne dejavnosti pomembno prispevajo k preprečevanju bolezni, prezgodnje umrljivosti in invalidnosti ter h kakovosti življenja prebivalstva. Za ohranjanje in krepitev zdravja je zelo pomembno razmerje med energijskim vnosom in energijsko porabo, skratka med prehranjevanjem in telesno dejavnostjo. Zdrava prehrana in redna telesna dejavnost vplivata na zdravje vsaka zase in hkrati sinergijsko. Čeprav se učinki obeh dopolnjujejo, kar je zelo očitno pri zmanjševanju prekomerne telesne teže in debelosti, pa ima telesna dejavnost pozitivne učinke na zdravje tudi neodvisno od prehrane. Nezadostna telesna dejavnost je v tesni povezavi s pojavljanjem in vzdrževanjem znanih fizioloških dejavnikov tveganja v zvezi s KNB, kot na primer zvišanega krvnega tlaka ter zvišanih vrednosti holesterola in glukoze v krvi.
Znano je, da za zdravje ni potrebna intenzivna vadba, saj izsledki sodobne znanosti kažejo, da ogroženost za nastanek in napredovanje KNB, pa tudi fizioloških dejavnikov tveganja zanje pomembno zmanjšuje že pol ure zmerne telesne dejavnosti večino dni v tednu. Pri tem je ključno, da smo telesno dejavni skozi vse življenjsko obdobje, s čimer ohranjamo telesno, duševno in socialno čilost od otroštva do pozne starosti. Ohranjanje mišične krepkosti, gibljivosti in ravnotežja pri ostarelem prebivalstvu ohranja tudi funkcionalne sposobnosti, preprečuje poškodbe in bistveno povečuje možnosti aktivnega staranja.
3.1 Strokovne opredelitve, strokovna priporočila in smernice
3.1.1 Opredelitev
Gibalno/športno dejavnost lahko opredelimo kot individualno telesno aktivnost, v okvir katere sodijo tako aktivnosti v prostem času, pri delu, kot tudi aktivnosti z namenom približevanja ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti posameznika (pot na delo, po opravkih, nakupih, obiskih in/ali drugih zadolžitvah). Gre za vse oblike gibanja lastnega telesa s pomočjo skeletnih mišic, ob katerih se porablja energija. Telesno vadbo opredelimo kot namensko gibalno/športno dejavnost, ki je običajno strukturirana in služi krepitvi oziroma izboljševanju posameznikovega zdravja in telesne pripravljenosti. Zadostna telesna dejavnost ima zelo pozitivne učinke na človeški organizem, kar so pokazale številne raziskave. Redna in zmerno intenzivna telesna dejavnost krepi telesno in duševno zdravje in zmanjšuje ogroženost, zgodnjo obolevnost, umrljivost ter invalidnost zaradi KNB:
-
zmanjšuje ogroženost za nastanek, napredovanje in zaplete bolezni srca in žilja,
-
krepi kosti in mišice ter razvija, povečuje in vzdržuje psihofizične oziroma funkcionalne sposobnosti telesa, kar posledično povečuje tudi sposobnost samostojnega življenja v starosti,
-
pripomore k zmanjševanju stresa, anksioznosti in depresije,
-
pomaga pri povečevanju samozaupanja, samospoštovanja in samozavesti,
-
pomaga pri vzpostavljanju socialnih interakcij in socialni integraciji, pospeševanju ekonomskega in socialnega razvoja posameznikov, družin, skupnosti in celega naroda.
Nezadostna telesna dejavnost oziroma sedeči življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in predvsem kroničnimi boleznimi. Aktiven življenjski slog po drugi strani ne pomeni le manjše možnosti za obolevanje, pač pa pomembno pripomore k splošni kakovosti življenja. Izkazalo se je, da redno gibanje zmerne intenzitete varuje zdravje ljudi v vseh starostnih skupinah.
3.1.2 Smernice
Pri opredeljevanju, kaj je zadostna in primerna telesna aktivnost, da bi bila koristna za zdravje, je potrebno upoštevati več kriterijev – vrsto telesne aktivnosti, njeno intenzivnost, pogostost in trajanje. Pri tem sta količina redne telesne aktivnosti in korist za zdravje sorazmerno povezani. Vendar pa je znano, da za prepričljive pozitivne učinke na zdravje ni nujno potrebna zelo intenzivna telesna dejavnost – zadostuje že redno gibanje zmerne intenzitete. Tradicionalne in novejše smernice za posamezne izmed navedenih kriterijev sonavedene v nadaljevanju.
3.1.2.1 Vrsta telesne dejavnosti
Tradicionalna priporočila svetujejo pretežno aerobne ritmične aktivnosti, ki zahtevajo uporabo velikih mišičnih skupin in potekajo kontinuirano (hitra hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, drsanje, tek na smučeh ipd.). Novejše smernice vključujejo priporočila in poudarek na hoji ali katerikoli telesni dejavnosti, ki jo je mogoče izvajati vsakodnevno z intenziteto podobno tisti, ki jo občutimo ob hitri hoji:
-
zmerna gospodinjska opravila (z dviganjem ali nošenjem hišnih pripomočkov),