Nalaganje dokumenta...
Zakon o socialnem varstvu (ZSV)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 54-2484/1992, stran 3077 DATUM OBJAVE: 13.11.1992
VELJAVNOST: od 28.11.1992 / UPORABA: od 28.11.1992
RS 54-2484/1992
Verzija
56 / 56
Čistopis se uporablja od 13.7.2026 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 13.7.2026: AKTUALEN.
Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 42/94 - odl. US, 1/99 - ZNIDC, 41/99, 36/00 - ZPDZC, 54/00 - ZUOPP, 26/01, 110/02 - ZIRD, 2/04, 7/04, 69/05 - odl. US, 21/06 - odl. US, 105/06, 114/06 - ZUTPG, 23/07, 41/07, 61/10, 62/10 - ZUPJS, 40/11, 40/11 - ZUPJS-A, 57/12, 39/16, 52/16 - ZPPreb-1, 15/17 - DZ, 29/17, 54/17, 21/18 - ZNOrg, 31/18 - ZOA-A, 28/19, 189/20 - ZFRO, 196/21 - ZDOsk, 163/22 - ZDOsk-A, 82/23, 84/23 - ZDOsk-1, 112/24 - ZDOsk-1A, 24/25, 44/25 - ZDOsk-1B, 112/25
2484. Zakon o socialnem varstvu (ZSV)
Na podlagi prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije izdaja Predsedstvo Republike Slovenije
U K A Z
o razglasitvi Zakona o socialnem varstvu
o razglasitvi Zakona o socialnem varstvu
Razglaša se Zakon o socialnem varstvu, ki ga je sprejela Skupščina Republike Slovenije na sejah Družbenopolitičnega zbora in Zbora združenega dela dne 29. oktobra 1992 ter na seji Zbora občin dne 4. novembra 1992
Št. 0100-108/92
Ljubljana, dne 4. novembra 1992.
Predsednik Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O SOCIALNEM VARSTVU
O SOCIALNEM VARSTVU
I. SPLOŠNE DOLOČBE
Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov,
družin in skupin prebivalstva.
S tem zakonom se prenaša v slovenski pravni red Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, str. 57) zadnjič popravljena s Popravkom (UL L št 287 z dne 31. 10. 2015, str. 87) v delu, ki se nanaša na zagotavljanje podpore žrtvam kaznivih dejanj.
Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.
Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:
-
določi strategijo razvoja socialnega varstva;
-
opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;
-
opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;
-
določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.
Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva.
Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.
Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter
tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.
Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev,
vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne
dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki
ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in
socialno varstvene politike ter razvoj stroke.
Informacijske, analitične, strokovno - dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega
varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja
inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.
Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva
se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet.
Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:
-
sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;
-
spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;
-
sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;
-
predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva;
-
daje mnenje k socialnovarstvenim storitvam in programom, kadar zanj zaprosi minister, pristojen za socialno varstvo.
Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s
področja socialne politike na predlog socialne zbornice.
Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na
področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske
politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev
kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.
II. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE
Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in
težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in
skupinam prebivalstva.
Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:
1.
prva socialna pomoč,
2.
osebna pomoč,
3.
podpora žrtvam kaznivih dejanj,
4.
pomoč družini za dom,
4.a
pomoč družini na domu,
4.b
socialni servis,
5.
institucionalno varstvo,
6.
vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,
7.
pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih,
8.
podpora v skupnosti za odrasle osebe,
9.
podpora v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta (v nadaljnjem besedilu: podpora mladoletni osebi).
Storitve iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, storitve iz 4.a, 4.b, 5., 6., 8. in 9. točke prejšnjega odstavka pa se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, podporo v skupnosti za odrasle osebe in podporo mladoletni osebi.
Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in
težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev
in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi
seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.
Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku
omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.
Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.
Podpora žrtvam kaznivih dejanj po tem zakonu obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje osebi, ki ji je bila s kaznivim dejanjem neposredno povzročena kakršnakoli škoda.
Strokovna podpora zajema prepoznavanje stiske upravičenca, seznanjanje in usmerjanje. Strokovna podpora in strokovno svetovanje se izvajata z namenom, da bi žrtvi kaznivega dejanja omogočili ustrezno psihološko, socialno in finančno izboljšanje položaja, nastalega zaradi storjenega kaznivega dejanja.
Ne glede na 5. člen tega zakona, je upravičenec do storitve podpore žrtvam kaznivih dejanj lahko vsakdo, ki je žrtev kaznivega dejanja, storjenega v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je kaznivo dejanje prijavil. Kadar je kaznivo dejanje storjeno izven ozemlja Republike Slovenije, je upravičenec oseba, ki ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.
Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za upravičence do podpore iz prejšnjega odstavka štejejo tudi njen zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni krvni sorodniki v ravni vrsti, njen posvojenec ali posvojitelj, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati.
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani in pri skrbi za otroke ter usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.
Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti in v drugih primerih, v katerih lahko socialna oskrba na domu nadomesti institucionalno varstvo.
Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč in v drugih primerih, v katerih je ta pomoč potrebna, da se oseba lahko vključi v vsakdanje življenje.
Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini z namenom izvajanja rejniške dejavnosti ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.
Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu
obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka še vzgojo in pripravo za življenje.
Institucionalno varstvo otrok, mladostnikov in odraslih oseb do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ki so usmerjene v program vzgoje in izobraževanja po posebnem zakonu, obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.
Podpora v skupnosti za odrasle osebe obsega vse oblike pomoči uporabnikom za zagotavljanje pravice do življenja v skupnosti, kar vključuje podporo pri skrbi zase, podporo pri gospodinjskih opravilih, podporo pri vključevanju v skupnostno okolje, podporo pri preselitvi iz institucije v skupnost in podporo za dvig kakovosti življenja. Podpora v skupnosti za odrasle osebe zajema tudi podporo v drugi družini.
Podpora pri skrbi zase obsega podporo pri oblačenju, pri uporabi stranišča, kopanje, podporo pri umivanju in osebni higieni, pri hranjenju in pitju, pri gibanju, pri uporabi ortopedskih pripomočkov, pri pripravi in jemanju zdravil, spremstvo, ki obsega pomoč pri gibanju, orientaciji v prostoru in pri osebnih opravkih, organiziranje prevozov in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora pri gospodinjskih opravilih, ki ne vključujejo vsakdanjih opravil, ki so namenjena celotni družini uporabnika, obsega podporo pri čiščenju, pranju in pospravljanju, podporo pri pripravi in strežbi obrokov, pomoč pri nakupovanju, pomoč pri vzdrževanju stanovanja oziroma hiše, kjer upravičenec živi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora pri vključevanju v skupnostno okolje obsega vzpostavljanje in ohranjanje socialne mreže uporabnika, spoznavanje aktivnosti in akterjev v lokalnem okolju, spremstvo uporabnika na različne dogodke, pomoč pri iskanju njegove zaposlitve, mentorstvo in pomoč uporabniku na delovnem mestu, mentorstvo in pomoč uporabniku v izobraževalnem procesu, pomoč pri komunikaciji in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora pri preselitvi iz institucije obsega podporo pri pripravah na selitev, iskanje primerne namestitve, podporo pri pripravi bivalnega okolja, vzpostavljanju njegove socialne mreže, neposredno pomoč pri selitvi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora za dvig kakovosti življenja obsega podporo pri pripravi na življenje uporabnika v skupnosti, reševanju njegovih osebnih in socialnih stisk, podporo v kriznih situacijah, socialno preventivo, vrstniško podporo in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Glede na potrebe uporabnika podpora v skupnosti za odrasle osebe lahko obsega tudi zdravstveno varstvo, ki se zagotavlja v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.
Podpora v skupnosti za odrasle osebe se izvaja na domu uporabnika, v katerem živi največ šest oseb, razen v primeru, ko so te osebe v sorodstvenem razmerju z uporabnikom, ko je skupno število oseb lahko tudi večje. Kot dom uporabnika se šteje tudi bivanje pri drugi družini, ki ni sestavljena iz družinskih članov uporabnika.
Storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ni združljiva s storitvijo institucionalnega varstva iz tega zakona, s storitvami dolgotrajne oskrbe na podlagi zakona, ki ureja dolgotrajno oskrbo, osebno asistenco na podlagi zakona, ki ureja osebno asistenco, in s storitvami socialnega vključevanja invalidov na podlagi zakona, ki ureja socialno vključevanje invalidov.
Storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe je združljiva s storitvijo pomoč družini na domu in storitvijo vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji iz tega zakona.
V primeru kombiniranja storitev iz prejšnjega odstavka se storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ne more izvajati istočasno z drugo storitvijo.
Do podpore v skupnosti za odrasle osebe so upravičene odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami, motnjami v gibanju ali z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja in ki potrebujejo podporo za neodvisno življenje v skupnosti. Pri tem gre predvsem za odrasle osebe:
-
z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju;
-
z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo;
-
z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju;
-
z avtizmom ali z več motnjami (odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, osebnostnimi motnjami, težavami v duševnem zdravju, gibalnimi in senzornimi oviranostmi ali s poškodbami glave);
-
s težjo ali težko obliko gibalne ali senzorne oviranosti, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem življenju;
-
z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja; ali
-
s težavami v duševnem zdravju, osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju).
Do podpore v skupnosti za odrasle osebe niso upravičene osebe iz prejšnjega odstavka, ki jim je v kazenskem postopku v skladu s kazenskim zakonikom izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, dokler se varnostni ukrep izvršuje, ali ki so po zakonu, ki ureja duševno zdravje, sprejete na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ali v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, dokler zdravljenje ali obravnava traja.
Podpora mladoletni osebi obsega storitve podpore družinam pri skrbi za otroka oziroma mladostnika do 18. leta starosti iz 16.č člena tega zakona kot upravičenca.
Storitve podpore iz prejšnjega odstavka vključujejo:
-
podporo pri skrbi za uporabnika;
-
podporo pri gospodinjskih opravilih, ki so vezana izključno na potrebe uporabnika;
-
podporo uporabniku pri njegovem vključevanju v domače in skupnostno okolje za dvig kakovosti življenja;
-
podporo uporabniku pri njegovi premestitvi iz institucionalnega varstva v domače okolje in
-
pomoč pri jemanju zdravil in opravljanju drugih aktivnosti v zvezi z zdravjem uporabnika, ki jih sicer zanj opravlja njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik, in za katere se ne zahteva posebnih znanj.
Podpora pri skrbi za uporabnika obsega pomoč pri oskrbi in negi otroka, podporo pri oblačenju, pri osebni higieni, pri hranjenju in pitju, pri gibanju in uporabi ortopedskih pripomočkov, spremstvo, ki obsega pomoč pri gibanju, orientaciji v prostoru in pri osebnih opravkih, organiziranje prevozov ter drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora pri gospodinjskih opravilih obsega podporo pri čiščenju, pranju in pospravljanju, podporo pri pripravi in strežbi obrokov, pomoč pri nakupovanju in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora uporabniku pri njegovem vključevanju v domače in skupnostno okolje za dvig kakovosti življenja obsega vzpostavljanje in ohranjanje socialne mreže uporabnika, spoznavanje aktivnosti in akterjev v lokalnem okolju, spremstvo uporabnika na različne dogodke in prostočasne aktivnosti, dnevno varstvo in aktivno preživljanje prostega časa, podpora pri ohranjanju pridobljenih znanj in sposobnosti, pomoč pri komunikaciji, podporo pri pripravi na življenje v skupnosti, reševanju osebnih in socialnih stisk, podporo v kriznih situacijah, socialno preventivo, vrstniško podporo in druge primerljive storitve ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora uporabniku pri njegovi premestitvi iz institucionalnega varstva v domače okolje obsega podporo pri pripravah na selitev, podporo uporabniku in njegovi družini ob reintegraciji, podporo pri pripravi bivalnega okolja uporabnika, vzpostavljanju njegove socialne mreže, spoznavanju okolja in neposredno pomoč pri selitvi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Podpora mladoletni osebi se izvaja na domu družine uporabnika, kar zajema tudi njegovo neposredno življenjsko okolje.
Storitev podpore mladoletni osebi ni združljiva s storitvijo institucionalnega varstva iz tega zakona.
Storitev podpore mladoletni osebi je združljiva s storitvijo pomoč družini na domu in storitvijo strokovne pomoči družini za dom.
V primeru kombiniranja storitev s storitvami iz prejšnjega odstavka se storitev podpore mladoletni osebi ne more izvajati istočasno z drugo storitvijo.
Do podpore mladoletni osebi so upravičeni otroci oziroma mladostniki do 18. leta starosti, ki potrebujejo podporo za življenje v skupnosti. Pri tem gre predvsem za otroke oziroma mladostnike do 18. leta starosti:
-
s težjo, težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, avtizmom oziroma težko ali funkcionalno težko gibalno oviranostjo;
-
z več motnjami v duševnem ali telesnem razvoju (npr. otroci oziroma mladostniki z motnjo v duševnem razvoju, s hudimi motnjami vedenja in osebnosti, gibalnimi in senzornimi oviranostmi ali poškodbami možganov); ali
-
z dolgotrajno hudo boleznijo ali hudim zdravstvenim stanjem iz seznama težkih, kroničnih bolezni ali stanj po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke.
Vključitev v storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ali v podporo mladoletni osebi je prostovoljna. Postopek za uveljavljanje podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma podpore mladoletni osebi se začne z vlogo posameznika, njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika, naslovljeno na posameznega izvajalca podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma podpore mladoletni osebi iz 54.c člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: izvajalec podpore).
Vlogo za vključitev v izvajanje storitve podpore v skupnosti oziroma podpore mladoletni osebi obravnava komisija pri izvajalcu podpore, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve podpora v skupnosti za odrasle osebe in podpora mladoletni osebi (v nadaljnjem besedilu: komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve).
Za obravnavo vlog izvajalec podpore imenuje komisijo, pristojno za vključitev in prenehanje izvajanja storitve v svoji organizaciji, ki jo sestavljajo najmanj trije člani, in sicer strokovni delavec iz 69. člena tega zakona, vodja socialnega programa ali službe in socialni delavec, lahko pa tudi drugi strokovni sodelavci. Če izvajalec podpore opravlja tudi zdravstveno dejavnost, je eden izmed treh članov komisije tudi vodja zdravstveno negovalnega programa ali službe.
Če komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, ugotovi, da je vlagatelj upravičen do podpore v skupnosti v skladu s 16.b in 16.č členom tega zakona, se upravičenca uvrsti na seznam čakajočih za vključitev v storitev podpore v skupnosti, o čemer se ga obvesti v dveh mesecih od prejema popolne vloge.
Na seznam čakajočih za vključitev v storitev podpore mladoletni osebi iz prejšnjega odstavka se prednostno uvrsti upravičence z najtežjimi motnjami v duševnem ali telesnem razvoju oziroma najhujšimi oblikami dolgotrajnih hudih bolezni ali hudih zdravstvenih stanj.
Izvajalec podpore upravičencu, njegovemu zakonitemu zastopniku ali skrbniku na njegovo zahtevo sporoči, na katerem mestu na seznamu čakajočih za vključitev v storitev podpore je njegova vloga oziroma kdaj je pričakovati njegovo vključitev v to storitev.
Če komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, ugotovi, da oseba v skladu s predpisi na področju socialnega varstva ni upravičena do storitve, vlogo z odločbo zavrne.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ima vlagatelj pravico do pritožbe, o kateri odloča ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.
Izvajalec podpore z upravičencem, njegovim zakonitim zastopnikom ali skrbnikom sklene dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore v pisni obliki, ki vsebuje opredelitev vrste storitve podpore iz 16.a oziroma 16.c člena tega zakona, njeno trajanje, način zagotavljanje in datum začetka njenega izvajanja, terminski načrt izvajanja storitve podpore, pravice in obveznosti upravičenca kot uporabnika in izvajalca podpore, ceno in plačnika storitve podpore oziroma način financiranja storitve podpore ter pogoje za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora. Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore se šteje za akt, s katerim je upravičenec vključen v storitev pri izvajalcu podpore.
Če izvajalec podpore v skupnosti za odrasle osebe opravlja tudi zdravstveno dejavnost, se v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore uredijo tudi vprašanja zagotavljanja zdravstvenega varstva.
Če upravičenec, njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik zavrne podpis dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve, se šteje, da je vloga umaknjena, o čemer komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve izda sklep, s katerim se postopek ustavi.
Zoper sklep, s katerim se postopek ustavi, ima vlagatelj pravico do pritožbe, o kateri odloča ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.
Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe v drugi družini se izvaja na podlagi pogodbe, ki jo v skladu s 65. členom tega zakona skleneta izvajalec podpore iz 54.c člena tega zakona in oseba, ki izvaja storitev. Šteje se, da ima v tem primeru oseba, ki je vključena v storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe v drugi družini, status uporabnika pri izvajalcu podpore iz 54.c člena tega zakona, ki sklepa pogodbo s tretjo osebo.
Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe in podpore mladoletni osebi je lahko dolgotrajna ali začasna, kadar se izvaja le za določeno obdobje, oziroma občasna, kadar se izvaja za krajši čas in se periodično ponavlja.
Začasna podpora ne sme trajati več kot tri mesece.
Podpora v skupnosti preneha, če:
-
je uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik odstopil od dogovora iz 16.f člena tega zakona;
-
uporabnik skladno s 16.b in 16.č členom tega zakona do nje ni več upravičen;
-
uporabnik podpore mladoletni osebi dopolni 18 let;
-
je izvajalec podpore odstopil od dogovora iz 16.f člena tega zakona zaradi hujših kršitev reda in pravil v zvezi z izvajanjem storitev;
-
s smrtjo uporabnika.
Komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, postopek za prenehanje izvajanja storitve podpore zoper uporabnika uvede po uradni dolžnosti, ko je seznanjena z okoliščinami iz prve do četrte alineje prejšnjega odstavka, in o tem obvesti uporabnika, njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika in center za socialno delo. O prenehanju izvajanja storitve komisija pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve izda odločbo, ki jo vroči uporabniku, njegovem zakonitem zastopniku ali skrbniku.
V primeru hujših kršitev reda in pravil v zvezi z izvajanjem storitev, zapisanih v dogovoru iz 16.f člena tega zakona, komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, uporabnika njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika pisno opozori o ugotovljenih kršitvah in pozove, da naj z ugotovljenimi kršitvami preneha. Če se kršitve nadaljujejo, izvajalec podpore lahko odstopi od dogovora iz 16.f člena tega zakona.
V primeru smrti uporabnika izvajalec podpore v skupnosti za odrasle osebe o smrti obvesti njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika in najbližjo osebo, ki jo je uporabnik navedel v dogovoru iz 16.f člena tega zakona, ter zavezance za plačilo storitve, če jih je uporabnik imel.
Postopek vključitve in prenehanja izvajanja storitve iz 16.d, 16.e, 16.f in 16.h člena tega zakona podrobneje predpiše s pravilnikom minister, pristojen za institucionalno varstvo.
Izvajanje storitev mora biti takšno, da zagotavlja zaupnost podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo uporabnika in članov njegove družine.
Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo podporo v skupnosti za odrasle osebe oziroma podporo mladoletni osebi, morajo kot poklicno skrivnost varovati podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika ter o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja.
Podatke iz prejšnjega odstavka morajo varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela.
Podatki iz drugega odstavka tega člena se ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo. Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti lahko strokovnega delavca ali sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe do 18 let in za osebe pod skrbništvom pa njihovi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki.
Z začetkom izvajanja socialnovarstvene storitve podpora v skupnosti za odrasle osebe se sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz 54. člena tega zakona, na način, da se na mesto uporabnika, ki je bil vključen v institucionalno varstvo pri teh izvajalcih, ko ta začne prejemati podporo v skupnosti za odrasle osebe, ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.
Pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prejšnjega odstavka, se od 1. septembra 2028 sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, tudi v primerih, ko uporabnik umre, na način, da se na mesto tega uporabnika ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena podpora v skupnosti za odrasle osebe ne vpliva na obseg zmogljivosti varovanih oddelkov v socialnovarstvenih zavodih.
Minister, pristojen za institucionalno varstvo, vsakih pet let pripravi načrt postopnega povečanja števila uporabnikov storitve podpora v skupnosti za odrasle in mladoletne osebe in sorazmernega zmanjševanja institucionalnih zmogljivosti za odrasle osebe pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialnovarstveni zavodi iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prvega odstavka tega člena.
Minister, pristojen za institucionalno varstvo, lahko z namenom izvajanja procesa deinstitucionalizacije posameznemu ali več izvajalcem institucionalnega varstva, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, naloži pripravo in izvedbo načrta preobrazbe zavoda.
Vodenje in varstvo na podlagi tega zakona obsegata organizirano celovito skrb za odraslo osebo z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje.
Zaposlitev pod posebnimi pogoji na podlagi tega zakona obsega take oblike dela, ki omogočajo osebam z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.
Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in
pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega
razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter
otroškega in družinskega varstva.
II.B SOCIALNOVARSTVENI PROGRAMI
Socialnovarstveni programi so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva. Socialnovarstveni programi se izvajajo v skladu z doktrino socialnega dela kot dopolnitev ali alternativa socialno varstvenim storitvam in ukrepom ter se sofinancirajo na podlagi javnih razpisov.
Socialnovarstveni programi, namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva, so:
1.
javni socialnovarstveni programi,
2.
razvojni socialnovarstveni programi,
3.
eksperimentalni socialnovarstveni programi,
4.
dopolnilni socialnovarstveni programi.
Javni socialnovarstveni programi so programi, ki so se že najmanj tri leta izvajali kot razvojni programi in so strokovno verificirani po postopku, ki ga sprejme socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo. Javni socialnovarstveni programi se vključijo v enotni sistem evalviranja doseganja ciljev programa, ki obsega preverjanje ustreznosti programa za ciljno populacijo, merjenje uspešnosti in učinkovitosti programa, oceno tveganja za izvedbo programa ter analizo vidikov trajnosti programa.
Razvojni socialnovarstveni programi so programi, ki se izvajajo krajše časovno obdobje in še ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev strokovne verifikacije.
Eksperimentalni socialnovarstveni programi so programi, s katerimi se razvijajo nove metode in oblike in pristopi za preprečevanje in reševanje stisk posameznih ranljivih skupin.
Dopolnilni socialnovarstveni programi so programi lokalnega pomena, ki dopolnjujejo mrežo javnih in razvojnih socialnovarstvenih programov, se pa izvajajo po načelih in metodah dela v socialnovarstveni dejavnosti.
Izvajalec socialnovarstvenega programa mora zagotavljati kadrovske in prostorske pogoje ter druge pogoje, določene v javnem razpisu.
Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje določi področja in vrste socialnovarstvenih programov ter pogoje iz prejšnjega odstavka, merila za sofinanciranje programov, način njihovega financiranja, spremembo obsega in aktivnosti programa ter spremljanje in vrednotenje programov.
Za izvajanje razvojnih in eksperimentalnih socialnovarstvenih programov morajo izvajalci pridobiti mnenje socialne zbornice o strokovni ustreznosti programov. Postopek za izdajo mnenja določi socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo.
Socialna zbornica vodi evidenco o javnih socialnovarstvenih programih, ki obsega:
1.
naziv in naslov izvajalca programa,
2.
mrežo programov,
3.
naziv programa,
4.
številko, datum izdaje in veljavnost verifikacijske listine.
Evidenca je namenjena vpisu in javni objavi podatkov iz prejšnjega odstavka, prepoznavnosti javnih socialnovarstvenih programov in določitvi podlage za njihovo sofinanciranje. Evidenca o javnih socialnovarstvenih programih je javna.
IV. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA
Dejavnost socialnega varstva je nepridobitna.
Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu.
Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
V okviru mreže javne službe lahko izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi.
Javni zdravstveni zavod iz prejšnjega odstavka lahko začne opravljati storitev celodnevnega institucionalnega varstva potem ko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izpolnjuje minimalne tehnične, kadrovske in druge pogoje iz 60. člena tega zakona.
Storitev iz tega člena se izvaja na način in pod pogoji, ki jih določajo ta zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Nadzor nad izvajanjem te storitve opravlja socialna inšpekcija iz 102. člena tega zakona, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, o nadzoru.
Institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu se izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna.
Oseba iz prejšnjega odstavka se namesti v javnem zdravstvenem zavodu na podlagi dogovora o vrsti, trajanju in načinu zagotavljanja storitev, ki ga skleneta ta oseba oziroma njen zakoniti zastopnik in zavod, in s katerim določita še druge medsebojne pravice in obveznosti.
Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu javnega zdravstvenega zavoda. Ugovor je treba vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja.
Za plačilo storitve po tem členu smiselno veljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki veljajo za plačilo storitve celodnevnega institucionalnega varstva v javnih socialno varstvenih zavodih.
Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:
-
socialno preventivo;
-
prvo socialno pomoč;
-
osebno pomoč;
-
podporo žrtvam kaznivih dejanj;
-
pomoč družini za dom;
-
pomoč družini na domu;
-
institucionalno varstvo;
-
vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji;
-
podporo v skupnosti za odrasle osebe;
-
podporo mladoletni osebi.
Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za podporo žrtvam kaznivih dejanj, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona, za podporo v skupnosti za odrasle osebe, za podporo mladoletni osebi, za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.
Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.
A1. Koncesije za opravljanje storitev javne službe
Koncesijo za opravljanje javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za podporo žrtvam kaznivih dejanj in za pomoč družini za dom podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Koncesijo za opravljanje javne službe za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, podporo v skupnosti za odrasle osebe in podporo mladoletni osebi iz prvega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo.
Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ali strokovnega sveta za socialno varstvo občinski organ, pristojen za socialno varstvo.
Koncedent je v primeru iz prvega in drugega odstavka tega člena država, v primeru iz tretjega odstavka pa občina.
Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi.
Koncesija se podeli na javnem razpisu.
Koncendenti iz prejšnjega člena v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določijo vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije.
Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije.
Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določi vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne službe za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, podporo v skupnosti za odrasle osebe in podporo mladoletni osebi iz prvega odstavka 43. člena tega zakona.
V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so predmet koncesije:
-
krajevno območje izvajanja storitev;
-
število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati:
-
navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz 48. člena tega zakona;
-
storitve, ki so predmet koncesije;
-
obseg posamezne storitve;
-
predvideni začetek izvajanja storitve in čas trajanja koncesije;
-
krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene storitve;
-
navedbo obsega ali števila koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za posamezno krajevno območje;
-
uporabnike storitve, za katere se razpisuje koncesija;
-
navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva;
-
vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za izvajanje storitev, ki so predmet koncesije;
-
rok za prijavo na javni razpis;
-
kriterije in merila za izbiro med ponudbami;
-
organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za sklenitev koncesijske pogodbe;
-
odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa;
-
druge podatke, pomembne za določitev in izvajanje storitve.
Koncedent mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo.
V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili ponudniku izdelati popolno vlogo.
Za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije, najmanj tričlansko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za koncesije).
Vsaj en član komisije za koncesije mora biti zaposlen pri navedenem organu.
Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka.
Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu.
Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja storitev na javnem razpisu vloži le eno ponudbo.
Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku razpisnega roka, je prepozna.
Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo.
Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po preteku roka za prijavo na javni razpis.
Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu.
Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa.
Ponudbe, ki niso pravočasne, ali niso popolne, ali ponudba ni podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ, pristojen za podelitev koncesije.
O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve ter je popolna, pridobi komisija za koncesije mnenje socialne zbornice. Zbornica mora mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja.
Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenja socialne zbornice oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenja socialne zbornice, če je bilo dano, pripravi predlog podelitve koncesij.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev izda eno odločbo, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
V odločbi se določi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo.
Če je v predpisu ministra iz 48. člena tega zakona določeno, da lahko določene pogoje za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, se v odločbi določi rok, v katerem mora koncesionar izpolniti te pogoje in način, kako jih mora izpolniti.
Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz drugega in tretjega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov podaljša.
Zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe.
Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari.
Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino.
Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe.
Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar.
Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi organ, pristojen za podelitev koncesije.
S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje in razmerje do uporabnikov, zlasti pa:
-
vrsto in obseg storitve, ki je predmet koncesije,
-
začetek izvajanja koncesije,
-
čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba,
-
ceno oziroma način vrednotenja storitev,
-
sredstva, ki jih koncesionarju za opravljanje storitev, ki so predmet koncesije, zagotavlja koncedent, in način financiranja,
-
dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu,
-
obveznosti koncesionarja do uporabnikov,
-
pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije,
-
način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta,
-
način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja,
-
prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje,
-
obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe,
-
druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je predmet koncesije.
Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja tudi za njene dopolnitve in spremembe.
Koncedent vodi register o podeljenih koncesijah, ki obsega:
1.
zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije,
2.
ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja,
3.
krajevno območje, obseg in vrsto socialnih storitev, za katere je bila podeljena koncesija,
4.
datum začetka izvajanja koncesije,
5.
rok trajanja koncesije.
Podatki, vpisani v register, razen osebnih podatkov, so javni.
Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na socialnovarstveni zavod ali zasebnika, se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja.
Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe.
V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo pogodbe.
Spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more zahtevati, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal.
Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov.
Koncedent prenese koncesijo s tem, da novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije.
Novi koncesionar sklene po vročitvi dokončne odločbe iz drugega odstavka tega člena novo koncesijsko pogodbo s koncedentom.
V primerih iz 47.k in 47.m člena tega zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z njim.
Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno uporabljajo pravila obligacijskega prava.
Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe.
Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če koncesije koncedent v skladu s prejšnjim členom ne prenese na koncesionarjevega pravnega naslednika.
V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 47.m in 47.n člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta.
Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije.
Če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe institucionalnega varstva, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije.
O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema.
Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodolgijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko stanje, na katerem je odločba bila izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi uporabnikov, organ odločbo razveljavi.
Zoper odločbo o najemu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo:
-
če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;
-
če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;
-
če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji;
-
če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad izvajanjem koncesije;
-
če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije;
-
če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi.
Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije.
Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo.
Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije, po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali to dejavnost.
V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od prenehanja koncesije.
O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodologijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.
Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije.
Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 47.k člena tega zakona.
Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen, kolikor ni dolžan stečajni upravitelj v skladu s 47.o členom tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka.
Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije ostanejo del stečajne mase.
Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.
Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.
Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve.
O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat, pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta.
Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v teku stečajnega postopka do takrat, ko javno službo, ki je predmet koncesije po določbah 47.m člena tega zakona začne opravljati druga oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase.
Za nadaljevanje izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, se ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku.
Na pogodbe koncesionarja z uporabniki dejavnosti storitev javne službe, ki je predmet koncesije začetek stečaja nima pravnih posledic. Uporabniki smejo zavrniti plačilo storitev, ki so predmet koncesije, preden je storitev izvršena.
Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso.
Če je organ, pristojen za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 47.n člena tega zakona odločil, da objekti in oprema ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 47.m člena tega zakona.
Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa:
-
trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije;
-
pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju;
-
možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve;
-
način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi koncesije;
-
način dela komisije za koncesije;
-
način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino;
-
način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu;
-
druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju socialnega varstva.
1. Javni socialno varstveni zavodi
Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila, ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.
Center za socialno delo opravlja storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, podpore žrtvam kaznivih dejanj, pomoči družini za dom in organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.
Center za socialno delo izvaja krizno namestitev. Krizna namestitev je namestitev posameznika, ki nujno potrebuje takojšnjo pomoč zaradi nasilja v družini ali zaradi drugih okoliščin, ki povzročajo neposredno ogroženost in stisko osebe. Krizna namestitev je kratkotrajna in se izvaja v kriznem centru, ki izvaja storitev prve socialne pomoči, osebne pomoči, nudi sprejem in oskrbo uporabnikov, nudi zatočišče, pripravi ukrepe za vrnitev v domače okolje ali drugo obliko, ki nadomešča domače okolje in sodeluje s centri za socialno delo, vzgojno-izobraževalnimi zavodi in javnimi zavodi s področja zdravstva, policijo ter drugimi državnimi organi in organizacijami, ki so pristojne za obravnavo otrok in mladostnikov.
Center za socialno delo opravlja nalogo interventne službe, ki posreduje v vseh nujnih in neodložljivih primerih na podlagi obvestila policije v primerih ogroženosti otroka, zaznanega nasilja v družini, kadar oseba, ki nima popolne poslovne sposobnosti, ostane brez varstva in oskrbe ali gre za starejšo osebo, ki je brez svojcev in se znajde v hudi stiski.
Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve pomoči družini na domu.
S ciljem zmanjševanja neenakosti v zdravju, učinkovite identifikacije ranljivih skupin in njihovega vključevanja v preventivne programe zdravstvenega varstva, se center za socialno delo ob izvajanju socialno varstvenih storitev povezuje s pristojnimi organi, organizacijami in nevladnimi organizacijami. Povezovanje poteka na podlagi skupnostnega pristopa in protokolov sodelovanja, ki jih pripravijo pristojna ministrstva.
Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju.
Center za socialno delo je učna baza za prakso študentov socialnega dela.
Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.
Znotraj centra za socialno delo delujejo enote centra za socialno delo, ki so notranje organizacijske enote in so organizirane tudi zunaj sedeža centra za socialno delo.
Centri za socialno delo poslujejo tudi v stalnih ali občasnih krajevnih pisarnah, ki so organizirane s sklepom direktorja centra za socialno delo.
Na enotah centra za socialno delo se izvajajo socialno varstvene storitve, javna pooblastila in naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi, ter socialnovarstveni programi, pomembni za občino in za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, razen:
-
vodenje postopkov o pravicah iz javnih sredstev (o otroškem dodatku, znižanju plačila za programe vrtcev, državni štipendiji, dodatni subvenciji malice za učence in dijake in subvenciji kosila za učence),
-
vodenje postopkov o pravici do dodatka za veliko družino,
-
naloge službe za koordinacijo in pomoč žrtvam,
-
vodenje in organiziranje interventne službe in kriznih centrov,
-
naloge, ki jih opravljajo koordinatorji obravnave v skupnosti, in
-
naloge, ki jih opravljajo koordinatorji invalidskega varstva,
ki se izvajajo na centru za socialno delo.
Ne glede na prvo alinejo prejšnjega odstavka se vodenje postopka o otroškem dodatku izvaja na enoti centra za socialno delo, če se hkrati vodi postopek o pravici do denarne socialne pomoči, o pravici do varstvenega dodatka, o pravici do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ali o subvenciji najemnine.
Vlada Republike Slovenije z uredbo določi centre za socialno delo, njihov sedež in teritorialno pristojnost ter enote centra za socialno delo in njihova območja delovanja, tako da je zagotovljeno racionalno in učinkovito opravljanje nalog.
Center za socialno delo opravlja naloge interventne službe zunaj poslovnega časa centra za socialno delo.
V interventno službo se vključijo strokovni delavci, ki imajo najmanj pet let delovnih izkušenj in opravljajo naloge na področjih ogroženosti otroka, nasilja v družini, skrbništva, duševnega zdravja, varstva invalidov ali drugih kriznih intervencij.
Strokovni delavci, ki ne opravljajo nalog iz prejšnjega odstavka in imajo delovne izkušnje na področjih iz prejšnjega odstavka, se lahko vključijo v interventno službo, na podlagi predhodno podanega pisnega soglasja.
Zaradi izvajanja nalog interventne službe se lahko odredi pripravljenost na domu. Pripravljenost na domu pomeni dosegljivost zunaj delovnega časa z namenom, da je zagotovljena možnost svetovanja in po potrebi prihod na delovno mesto ali intervencija na terenu.
Pripravljenost na domu se ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Če mora strokovni delavec v času pripravljenosti na domu dejansko delati, se te ure vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma kot delo, opravljeno prek polnega delovnega časa, za katerega veljajo omejitve iz zakona, ki ureja delovna razmerja.
Dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, ki ureja delovna razmerja, se zagotavlja v obdobju, ki ne sme biti daljše od dveh mesecev.
Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki na centrih za socialno delo izvajajo socialno varstvene storitve, javna pooblastila ali naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi, se vključujejo v supervizijo.
Dom za starejše opravlja institucionalno varstvo starejših po prvem odstavku 16. člena tega zakona ter pomoč posamezniku in družini na domu.
Dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost.
Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona za mlajše invalidne osebe, opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti.
Dom za starejše lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov.
Posebni socialno varstveni zavod za odrasle (v nadaljnjem besedilu: posebni zavod) opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju in za osebe s težavami v duševnem zdravju po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Posebni zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti njihovega življenja in varstva.
Varstveno delovni center opravlja naloge vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju.
Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko varstveno delovni center opravlja tudi institucionalno varstvo za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona ter pomoč na domu družinam oseb z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju.
Varstveno delovni center lahko opravlja tudi posebne oblike priprav na zaposlitev.
Dom za otroke opravlja naloge institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno
družinsko življenje po drugem odstavku 16. člena tega zakona.
Zavod za usposabljanje opravlja institucionalno varstvo za otroke, mladostnike in odrasle osebe do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena tega zakona.
Zavod za usposabljanje lahko opravlja tudi institucionalno varstvo za odrasle osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po prvem odstavku 16. člena tega zakona.
Zavod za usposabljanje izvaja tudi storitev vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju ter pomoč na domu odraslih oseb z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju.
Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko zavod za usposabljanje izvaja posebne oblike priprav na zaposlitev.
Krizne namestitve iz tretjega odstavka 49. člena tega zakona za starejše osebe, za mlajše invalidne osebe, za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, osebe s težavami v duševnem zdravju ali drugimi oviranostmi ter odrasle osebe, katerim krizne namestitve ne more zagotoviti center za socialno delo, opravljajo izvajalci institucionalnega varstva iz 50., 51., 52. in 54. člena tega zakona.
Med javnimi socialnovarstvenimi zavodi, ki na podlagi 50., 51., 52. in 54. člena tega zakona opravljajo institucionalno varstvo, minister, pristojen za institucionalno varstvo, glede na ocenjene potrebe po kriznih namestitvah ter ob upoštevanju posteljnih zmogljivosti, ki jih za ta namen izkažejo navedeni javni socialnovarstveni zavodi, s sklepom določi tiste, ki zagotavljajo krizne namestitve za osebe iz prejšnjega odstavka.
Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, kot koncedent, v soglasju z izvajalcem iz 50., 51. in 52. člena tega zakona, ki opravlja institucionalno varstvo na podlagi odločbe o koncesiji, glede na ocenjene potrebe koncedenta po kriznih namestitvah ter ob upoštevanju posteljnih zmogljivosti, ki jih za ta namen izkaže koncesionar, sklene aneks h koncesijski pogodbi za zagotovitev krizne namestitve za osebe iz prvega odstavka tega člena.
Seznam izvajalcev iz drugega in tretjega odstavka tega člena, ki zagotavljajo krizno namestitev, ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, objavi na svoji spletni strani.
Krizna namestitev osebe iz prvega odstavka tega člena se zagotovi na podlagi mnenja centra za socialno delo. Izvajalec krizne namestitve iz tega člena takoj po namestitvi, najpozneje pa v 72 urah, z upravičencem ali njegovim zakonitim zastopnikom, sklene dogovor o vključitvi v krizno namestitev, v katerem se določi vrsta oskrbe, kategorija socialne oskrbe, ter uredi vprašanja zdravstvenega varstva, oblika izvajanja storitve, dan vključitve v krizno namestitev, obseg in način zagotavljanja krizne namestitve, morebitne dodatne storitve ter datum poteka upravičenosti do krizne namestitve. Za vsa vprašanja, ki niso urejena v tem členu, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo postopek za namestitev upravičenca pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva.
Krizna namestitev je za upravičenca brezplačna in traja do 21 dni, z možnostjo enkratnega podaljšanja za 21 dni, če po mnenju centra za socialno delo vrnitev upravičenca v domače okolje oziroma vključitev v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe še ni mogoča. Center za socialno delo v času trajanja krizne namestitve sodeluje z upravičencem pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti za vrnitev v domače okolje oziroma vključitev v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe.
Če vrnitev upravičenca v domače okolje oziroma prehod v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe tudi po izteku krizne namestitve ni mogoč, se lahko prične s postopkom uveljavljanja pravice do institucionalnega varstva, v skladu z določbami tega zakona.
Prevoz v ali iz krizne namestitve se upravičencu, ki zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne zmore prevoza z osebnim oziroma javnim prevozom, zagotovi z nenujnim reševalnim prevozom. Nenujni reševalni prevoz pri dispečerski službi zdravstva naroči center za socialno delo. Izvajalec nenujnega reševalnega prevoza je javni zdravstveni zavod ali druga pravna ali fizična oseba s koncesijo za izvajanje zdravstvene dejavnosti, ki izpolnjuje pogoje iz pravilnika, ki določa prevoze pacientov. Ura nenujnega reševalnega prevoza se obračuna v skladu z metodologijo, kot je določena za uro mobilnega reševalnega vozila v sistemu nujne medicinske pomoči.
V zvezi z zagotavljanjem krizne namestitve se iz proračuna Republike Slovenije krijejo stroški:
-
morebitnega nenujnega reševalnega prevoza,
-
nezasedene posteljne zmogljivosti, namenjene krizni namestitvi, v višini cene za III.a kategorijo oskrbe oseb starejših od 65 let, izvajalcem iz 50. člena tega zakona ter v višini cene za III. kategorijo oskrbe odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami in motnjami v gibanju za celodnevno zavodsko varstvo, izvajalcem iz 51., 52. in 54. člena tega zakona,
-
zasedene posteljne zmogljivosti, namenjene krizni namestitvi, v višini cene kategorije oskrbe, ki se osebi v krizni namestitvi zagotavlja.
Izvajalci iz drugega in tretjega odstavka tega člena vodijo seznam o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve ter o tem poročajo ministrstvu, pristojnemu za institucionalno varstvo. Podatke o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, in izvajalci iz drugega in tretjega odstavka tega člena objavijo na svoji spletni strani.
Način vodenja seznama o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve in podrobnejšo vsebino poročanja iz prejšnjega odstavka, podrobnejši način objave o zasedenosti posteljnih zmogljivosti ter način vlaganja zahtevkov za kritje stroškov kriznih namestitev in potrebna dokazila k zahtevkom za kritje stroškov kriznih namestitev, določi minister, pristojen za institucionalno varstvo.
Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe iz 16.a člena tega zakona oziroma podpore mladoletni osebi iz 16.c člena tega zakona lahko pod enakimi pogoji izvajajo:
-
na podlagi soglasja ministra, pristojnega za institucionalno varstvo, posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona, zavodi za usposabljanje iz 54. člena tega zakona in
-
na podlagi podeljene koncesije pravne osebe zasebnega prava s statusom nevladne organizacije v javnem interesu na področju socialnega varstva ali invalidskega varstva in invalidska podjetja.
Za potrebe razvoja in izvajanja storitev podpore iz prvega odstavka tega člena Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, vodi seznam izvajalcev podpore v skupnosti za odrasle osebe in seznam izvajalcev podpore mladoletni osebi.
Seznam iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje podatke:
-
zaporedno številko vpisa izvajalca podpore;
-
naziv in sedež izvajalca podpore;
-
osebno ime odgovorne osebe in pravni status izvajalca podpore;
-
datum začetka izvajanja storitve podpore;
-
kontaktne podatke izvajalca podpore;
-
datum izbrisa in številko ter datum odločbe o izbrisu iz seznama izvajalcev podpore.
Podatki, vpisani v seznama iz drugega odstavka tega člena, so javni. Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo ažuren seznam izvajalcev podpore iz prvega odstavka tega člena objavita na spletni strani ministrstva in inštituta.
Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma storitev podpore mladoletni osebi lahko izvaja izvajalec podpore iz 54.c člena tega zakona, če:
-
je pravna oseba v Republiki Sloveniji, registrirana za opravljanje dejavnosti, za katero se izdaja soglasje, oziroma podeljuje koncesija;
-
izpolnjuje kadrovske in tehnične pogoje in standarde za opravljanje storitve podpore v skupnosti;
-
mu ni bilo s pravnomočno sodbo ali dokončno odločbo upravnega organa prepovedano opravljanje socialne dejavnosti;
-
izkazuje finančno in poslovno sposobnost za opravljanje storitve podpore v skupnosti;
-
ima izdelan program za opravljanje podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma program podpore mladoletni osebi;
-
mu v zadnjih petih letih ni bila odvzeta koncesija oziroma odpovedana koncesijska pogodba;
-
nad ponudnikom ni začet stečajni postopek oziroma postopek prisilne poravnave ter ni v postopku prenehanja ali v postopku likvidacije.
Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, izpolnjevanje pogojev in meril iz prejšnjega odstavka za izdajo soglasja za izvajalce podpore iz prve alineje prvega odstavka 54.c člena tega zakona oziroma podelitev koncesije, za izvajalce podpore iz druge alineje prvega odstavka 54.c člena tega zakona, preverja v uradnih evidencah pristojnih organov, in na podlagi dokazil, ki jih predloži ponudnik, to so najmanj:
-
letni računovodski izkazi za obdobje zadnjih treh let, od katerih so zadnji revidirani,
-
projekcija finančnega poslovanja za triletno obdobje,
-
program za opravljanje podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma program podpore mladoletni osebi,
-
organizacijska shema s prikazanim številom in strukturo predvidenih zaposlenih, s podatki o njihovi izobrazbi ter svojo in njihove izjave, iz katerih je razvidno, da jih bo oziroma se bodo zaposlili pri ponudniku ali organizacijsko shemo s prikazanimi predvidenimi zaposlenimi in pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ter izjavo ponudnika, da bo pred začetkom izvajanja storitve zaposlil izvajalce v skladu s standardi in normativi,
-
izjava o izpolnjevanju tehničnih in drugih pogojev za izvajanje storitve podpore v skupnosti.
Postopek ugotavljanja upravičenosti do storitve podpore, pripravo in sklenitev dogovora iz 16.f člena tega zakona, nabor in organiziranje ključnih oseb izvedbo uvodnih srečanj med izvajalcem podpore, uporabnikom in njegovimi ključnimi osebami, delo, ki se veže na vodenje storitve podpore, organizacijo neposrednih izvajalcev podpore, pripravo dogovora iz 16.f člena tega zakona, sodelovanje z uporabniki pri izvajanju dogovora iz 16.f člena tega zakona ter podporo na domu uporabnika, vodi in opravlja strokovni delavec iz 69. člena tega zakona.
Ključne osebe iz prejšnjega odstavka so osebe, ki so del socialne mreže uporabnika in se jih kot take opredeli v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.
Zaposleni, ki izvajajo storitev podpore v skupnosti oziroma podpore mladoletni osebi, opravijo usposabljanje za opravljanje podpore, ki ga zagotovi izvajalec podpore.
Minister, pristojen za institucionalno varstvo, podrobneje določi program usposabljanja iz prejšnjega odstavka.
Organi zavoda
Socialno varstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga poleg predstavnikov ustanovitelja in delavcev, sestavljajo še:
-
predstavniki sveta lokalnih skupnosti v centru za socialno delo;
-
predstavniki lokalne skupnosti in predstavniki oskrbovancev v domu za starejše;
-
predstavniki invalidskih organizacij v posebnem zavodu iz 51. člena tega zakona in v varstveno delovnem
centru iz 52. člena tega zakona;
-
predstavniki zakonitih zastopnikov varovancev v posebnem zavodu in v varstveno delovnem centru;
-
predstavniki staršev ali zakonitih zastopnikov otrok in mladoletnikov v domovih za otroke in socialno
varstvenih zavodih za usposabljanje.
Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj z aktom o
ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način imenovanja oziroma izvolitve članov sveta.
Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi direktor, ki mora imeti:
-
visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu,
-
v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let.
V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora imeti strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
Direktor centra za socialno delo imenuje in razreši pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, na območju katere so prostori enote centra za socialno delo. Pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo mora imeti visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, 5 let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Mandat pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo traja 5 let. Pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo vodi enoto centra za socialno delo in opravlja naloge, za katere ga pisno pooblasti direktor, zlasti za odločanje o razpolaganju s finančnimi sredstvi za financiranje socialnovarstvenih programov, pomembnih za občino in za sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Direktor centra za socialno delo v natečajno komisijo za vodenje izbirnega postopka za zasedbo prostega delovnega mesta imenuje pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo, kjer je prosto delovno mesto. Direktor centra za socialno delo lahko razreši pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo zlasti v primeru, če ugotovi, da pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo ne opravlja nalog, za katere je pooblaščen, ali če pri svojem delu krši zakon.
Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na podlagi zakona preneha.
Direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda.
Če je ustanoviteljica javnega socialno varstvenega zavoda Republike Slovenije, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Pri centru za socialno delo imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo.
Če pristojni organ lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež, ne da mnenja iz prejšnjega odstavka v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda nadaljuje postopek imenovanja in razrešitve direktorja brez tega mnenja.
Če minister, pristojen za socialno varstvo, ne da soglasja iz sedmega odstavka tega člena v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja.
Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi:
-
da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon,
-
da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda,
-
da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor,
-
da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda,
-
da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda,
-
da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda.
Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena je lahko za direktorja, ki organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda, imenovana tudi oseba, ki ima končano višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju socialnega varstva, in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.
V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje doma, lahko imenovana tudi oseba, ki ima višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod.
Ne glede na tretji odstavek prejšnjega člena je lahko za pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo imenovana tudi oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in 20 let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod, in opravljen strokovni izpit na podlagi tega zakona.
Akt o ustanovitvi javnega socialno varstvenega zavoda izda ustanovitelj, statut zavoda ali pravila pa sprejme svet zavoda.
Strokovni svet socialno varstvenega zavoda je kolegijski strokovni organ zavoda.
Naloge, sestavo in način oblikovanja strokovnega sveta se določijo s statutom ali pravili zavoda, v skladu z
aktom o ustanovitvi.
Svet lokalnih skupnosti je kolegijski posvetovalni organ v centru za socialno delo.
Naloge, sestava in način oblikovanja sveta lokalnih skupnosti se določijo s statutom ali pravili centra za socialno delo, v skladu z aktom o ustanovitvi.
2. Drugi socialno varstveni zavodi
Pod pogoji, ki jih določa zakon, se lahko kot socialno varstveni zavod organizirajo tudi sprejemališča,
materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in druge
oblike organizacij.
3. Skupne določbe
Socialno varstveni zavod oziroma druga pravna oseba lahko začne z delom, če so poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda oziroma druge pravne osebe, izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Za ugovor zoper opravljeno storitev, za strokovni in upravni nadzor ter za vodenje zbirk podatkov se tudi za druge pravne osebe smiselno uporabljajo določbe 94., 103., 106., 111., 112. in 114. člena tega zakona.