Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani

3729. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 8. julija 2004

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 367/2002 z dne 11. 9. 2003 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24/2002 z dne 27. 3. 2002 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 249. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – Uradni p.b. in 43/04) se zavrže.

S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ), kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen šestih let zapora, naloženo vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi in plačilo stroškov kazenskega postopka. Pritožbi pritožnikovega zagovornika je Višje sodišče deloma ugodilo. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da je obtožbo, ki je pritožniku očitala storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ, zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Enotno izrečeno kazen zapora šestih let je Višje sodišče znižalo na pet let in dva meseca zapora ter v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Pritožnik je ustavno pritožbo, vloženo dne 4. 11. 2003, večkrat dopolnil, nazadnje dne 23. 12. 2003. V slednji je poleg navedb, s katerimi utemeljuje kršitve, ki naj bi bile storjene z izpodbijanimi posamičnimi akti, predlagal, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost 249. člena ZKP. Pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava, kršitve številnih določb Ustave, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) in nekaterih določb Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: MPDPP). Pritožnik zatrjuje kršitve 2. člena, drugega odstavka 3. člena, prvega odstavka 5. člena, prvega in drugega odstavka 14. člena, prvega in petega odstavka 15. člena, drugega in tretjega odstavka 19. člena, prvega odstavka 21. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena, drugega odstavka 28. člena, prve, druge in tretje alineje 29. člena, prvega in drugega odstavka 32. člena, 34. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 42. člena, prvega in drugega odstavka 49. člena, tretjega odstavka 53. člena, prvega in drugega odstavka 55. člena, tretjega odstavka 57. člena, 125. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitve prvega in drugega odstavka 5. člena, prvega in drugega odstavka 6. člena, točke a), b), c) in d) tretjega odstavka 6. člena in 14. člena EKČP ter 14. člena MPDPP. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče razpiše javno obravnavo, izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Kršitev prvega in drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnik obrazloži z navedbami, da v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega, ni imel enakih pravic kot druge osebe v kazenskih postopkih, zaradi česar naj bi prišlo tudi do kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave. Pri utemeljevanju zatrjevanih kršitev se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) ter št. Up-546/01 in št. U-I-426/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/2003 in OdlUS XII, 83).

Kršitvi prvega in petega odstavka 15. člena Ustave naj bi bili podani zato, ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev in ni razveljavilo izpodbijanih sodb.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev drugega in tretjega odstavka 19. člena Ustave. Meni, da mu je bila prostost odvzeta nezakonito in ne po postopku, ki ga določa ZKP. S tem naj bi bili podani tudi kršitvi prvega odstavka 5. člena in drugega odstavka 6. člena EKČP. Zatrjuje tudi, da ob odvzemu prostosti ni bil poučen o pravici do zagovornika in o razlogih za odvzem prostosti.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navede, da je sodišče, kljub ugovoru obrambe in njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca, v kazenskem postopku za izvedenca (ugotavljanje identičnosti prstne sledi) postavilo Center za kriminalistično tehnične preiskave, Uprave kriminalistične službe, Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: – CKTP). Ker CKTP deluje v sestavi organa, ki sodeluje pri kazenskem pregonu, naj bi bil že iz navedenega razloga podan resen dvom v njegovo nepristranskost. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98, OdlUS VII, 1) in št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02 in OdlUS XI, 45). Zatrjevana kršitev naj bi bila podana tudi zato, ker je sodišče (preiskovalni sodnik) za izvedenko grafološke stroke z odredbo postavilo T. M., stalno sodno izvedenko za grafološke preiskave pisav in dokumentov, zaposleno pri CKTP. Kršitev 22. člena Ustave pritožnik dodatno obrazloži z navedbo, da je bilo v postopku odločanja o pritožbi kršeno načelo kontradiktornosti, saj naj ne bi imel možnosti seznaniti se z odgovorom, ki ga je na njegovo pritožbo podalo tožilstvo (gre za mnenje Višjega državnega tožilstva št. Ktp-1 24/02 in 25/02-AŠ-sk-3, z dne 30. 1. 2002). Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena tudi zato, ker naj bi v času, ko se je nahajal v priporu in je bila obramba po ZKP obvezna, ne imel zagovornika. Pritožnik meni, da bi mu ga sodišče po določbi četrtega odstavka 70. člena ZKP moralo postaviti po uradni dolžnosti, česar naj sodišče ne bi bilo storilo. Posledično naj bi bil pritožnik na seji pritožbenega senata v neenakopravnem položaju nasproti obtožbi. Stališče Vrhovnega sodišča, ki je sicer ugotovilo kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP, vendar je ocenilo, da ni vplivala na zakonitost izrečene sodbe, naj bi bilo že samo po sebi v neskladju z 22. členom Ustave.

Kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila prav tako podana s tem, da se obsodba opira na izvedenski mnenji, ki naj bi bili kot dokaza pridobljeni s kršitvijo 22. člena Ustave. V zvezi s tem pritožnik zatrjuje tudi "psihološko okuženost" sodišča, ki naj ne bi upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/96. Poleg spornih izvedenskih mnenj naj bi se v spisu nahajale tudi druge listine, ki bi morale biti izločene, tj. obvestila, ki so jih zbrali organi za notranje zadeve. Poleg kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bile s tem podane tudi kršitve drugega odstavka 15. člena Ustave, 6. člena EKČP in 14. člena MPDPP. Kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in mednarodnih dokumentov naj bi bile po navedbah pritožnika podane tudi zato, ker mu ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ko se je nahajal v priporu, in ker mu niso bila zagotovljena procesna jamstva iz 29. člena Ustave (izvajanje dokazov v njegovo korist, zaslišanje prič zunaj glavne obravnave, pregled spisa).

Pritožnik navaja, da kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave zatrjuje le posredno, prek kršitve drugega odstavka 19. člena Ustave. Kršitev domneve nedolžnosti in kršitev drugega odstavka 6. člena EKČP naj bi bili po navedbah pritožnika podani zaradi nezakonitega odvzema prostosti.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 28. člena Ustave pritožnik sodiščem očita napačno pravno kvalifikacijo očitanega mu kaznivega dejanja. Navede, da bi sodišče moralo očitana mu kazniva dejanja opredeliti le kot eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne kot nadaljevano, kaznivo dejanje po drugem odstavku tega člena. Ker naj bi sodišče v nekem drugem primeru pritožnikovim podobna kazniva dejanja pravno opredelilo po prvem odstavku 217. člena KZ, naj bi bila s tem podana tudi kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

Pritožnik zatrjuje kršitev prve, druge in tretje alineje 29. člena Ustave ter kršitev točk b), c) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. V zvezi s kršitvijo prve alineje 29. člena Ustave (pravica obdolženca, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe) pritožnik navede, da je bil v obdobju od 12. 1. 2002 do 27. 3. 2002, ko se je nahajal v priporu, brez obvezne obrambe in da je bil v pritožbenem postopku (na seji pritožbenega senata) postavljen v neenakopraven položaj nasproti obtožbi, oziroma da v tem delu postopka ni imel enakih možnosti. Zatrjevana kršitev naj bi bila po navedbah pritožnika podana tudi s tem, ker mu ni bil omogočen pregled spisa. Ta naj bi se najprej nahajal na Vrhovnem in nato na Višjem sodišču. Pritožnikova prošnja za pregled spisa naj bi ostala prezrta, čeprav je, kot navaja, spis nujno potreboval za primerno sestavo pritožbe. Predlog pritožnika, naj mu sodišče v zvezi s tem dovoli vrnitev v prejšnje stanje, naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo. Nadalje naj mu sodišče ne bi omogočilo, da bi bil navzoč pri zaslišanjih prič, ki so bila opravljena zunaj glavne obravnave, pri čemer naj bi zaslišanj sodišče tudi ne izvedlo po postopku, ki ga za ta namen določa ZKP. Kršitev druge alineje 29. člena Ustave (med drugim gre za pravico obdolženca, da se brani sam ali z zagovornikom) naj bi bila podana tudi iz razloga, da je bil pritožnik v pritožbenem postopku po vložitvi pritožbe brez zagovornika. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami se pritožnik sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), iz katere naj bi izhajalo, da gre za kršitev iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP celo takrat, kadar pristojnim oblastem ni moč pripisati krivde za nezadostno oziroma pomanjkljivo obrambo. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave (pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist) in s tem tudi točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP naj bi bila poleg že navedenih razlogov podana tudi zato, ker naj bi pritožnik predlagal postavitev novega izvedenca grafološke stroke, kar naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo.

V utemeljitev kršitve 125. člena Ustave pritožnik navede, da sodniki, s tem ko so sprejeli sporna izvedenska mnenja kot dokaz v postopku, niso bili neodvisni in nepristranski. Do kršitve četrtega odstavka 153. člena Ustave pa naj bi po zatrjevanju pritožnika prišlo, ker so izpodbijane sodbe nezakonite.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-729/03 z dne 2. 12. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Okrožnemu in Višjemu sodišču v Ljubljani ter Vrhovnemu sodišču, ki nanjo niso odgovorila.