Odločba o ugotovitvi, da 376. člen Obligacijskega zakonika ni v neskladju z Ustavo

1448. Odločba o ugotovitvi, da 376. člen Obligacijskega zakonika ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-267/06-41

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 15. marca 2007

o d l o č i l o:

Člen 376 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) ni v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v

1. Predlagatelj izpodbija 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo, kolikor se nanaša na zamudne obresti, razveljavi zaradi neskladja z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave. Neskladje z načelom enakosti (14. člen Ustave) predlagatelj zahteve vidi v tem, da pravilo ne ultra alterum tantum velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti, čeprav naj bi imele povsem različno funkcijo. Tako ene kot druge naj bi bile po svoji tradicionalni funkciji plačilo za uporabo tujega denarja, vendar naj bi šlo pri pogodbenih obrestih za upravičeno uporabo tujega denarja, pri zamudnih pa za neupravičeno uporabo, do katere pride zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti. Zamudne obresti naj bi imele tako funkcijo odškodnine in delno tudi kaznovalno funkcijo: da bi zamudne obresti lahko učinkovito opravljale svojo preventivno funkcijo, bi morala biti pravna ureditev takšna, da se dolžniku ne splača zamujati s plačilom obveznosti. Z uveljavitvijo pravila v 376. členu OZ naj bi zakonodajalec dosegel nasprotno - izpodbijana določba naj bi dolžnike vzpodbujala k plačilni nedisciplini: dolžniki, ki so svojo obveznost vsaj delno redno plačevali, bodo v slabšem položaju kot dolžniki, ki niti delno niso izpolnili svoje obveznosti. Kadar dolžnik že pogodbenih obresti ne bo plačeval, bo že vsota teh dosegla glavnico in upnik bo izgubil vse zamudne obresti ne glede na to, ali je bil aktiven ali ne. Namen določbe 401. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), ki je veljala le za pogodbene obresti, naj bi bil zavarovati dolžnika pred neaktivnim upnikom: upnika naj bi silila k pravočasni izterjavi zapadlih in neplačanih obresti, preden bi dosegle višino glavnice. Res naj bi imel upnik v primeru, ko bi zaradi dolžnikove zamude utrpel večjo škodo od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, po drugem odstavku 380. člena OZ pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, vendar naj bi zakonodajalec s širjenjem učinkovanja pravila ne ultra alterum tantum tudi na zamudne obresti brez potrebe produciral nove pravde. Po mnenju predlagatelja zakonska ureditev, ki omejuje tek zamudnih obresti, posega tudi v pravico do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) upnika. Navaja, da je poseg v lastninsko pravico ustavno dopusten samo, če zasleduje enega izmed ciljev, ki izhajajo iz 67. člena Ustave, tj. gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, in če poseg prestane test sorazmernosti. Povzema vsebino odločbe št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 99), v kateri je Ustavno sodišče presojalo skladnost prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z Ustavo, in poudarja, da javna korist lahko upravičuje poseg v ureditev pogodbenih obresti, nikakor pa ne, ko gre za zamudne obresti. Predlagatelj očita 367. členu OZ tudi nejasnost in s tem kršitev načela pravne države (2. člen Ustave), saj naj zakon ne bi dovolj natančno določil pojmov obresti in glavnice. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) odločilo, da morajo sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1. 1. 2002 upoštevati 376. člen OZ tudi, če je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo oziroma Glede na ureditev obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. - ZPOMZO) predlagatelj - sklicujoč se na načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) - meni, da ni jasno, ali je treba ob uporabi 376. člena OZ za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice. Ureditev, po kateri se pravilo 376. člena OZ uporablja tudi za zamudne obresti, je po mnenju predlagatelja v nasprotju z 2. členom Ustave tudi zato, ker pravilo ne ultra alterum tantum velja tudi, če upnik terjatev sodno uveljavlja in lahko prav zaradi dolžine sodnega postopka izgubi pravico, ki je predmet tega postopka.

Državni zbor odgovarja, da ne gre za takšno različnost institutov zamudnih in pogodbenih obresti, da bi s tem, ko ju je enako uredil, kršil ustavno načelo enakosti iz drugega dostavka 14. člena Ustave. V obeh primerih naj bi šlo namreč za denarno obveznost, ki se dolguje poleg glavnice: pogodbene obresti so stvar dogovora, zamudne obresti pa so predpisane za primer zamude. Navedena razlika naj bi pomenila le upravičen (razumen) razlog za različno ureditev, kar pomeni, da bi bil zakonodajalec upravičen različno urediti prenehanje teka zamudnih in pogodbenih obresti in da takšno razlikovanje ne bi bilo v neskladju z Ustavo. Ne gre pa po mnenju Državnega zbora za takšno različnost, ki bi terjala različno ureditev, zato zakonodajalec tega ni bil dolžan storiti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zasebne lastnine Državni zbor odgovarja, da sicer drži, da lahko zamudne obresti v nekem trenutku prenehajo teči, vendar ima upnik na razpolago sredstva za preprečitev oškodovanja svojega premoženja: lahko jih izterja, še preden dosežejo glavnico, če pa zaradi prenehanja njihovega teka utrpi večjo škodo, kot jo pokrivajo obresti, pa jo lahko izterja s posebno tožbo. Možnost nastanka škode na premoženju naj sama zase še ne bi pomenila posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine. Po oceni Državnega zbora je izpodbijana določba jasna, zato ne gre za neskladje z 2. členom Ustave. Opozarja na večkrat poudarjeno stališče Ustavnega sodišča, da je razlaga nejasne določbe v prvi vrsti stvar sodišča, razen če gre za takšno nejasnost, ki je tudi z razlago ni mogoče odpraviti.

Vlada meni, da je zahteva za oceno ustavnosti 376. člena OZ neutemeljena. Navaja, da je zakonodajalec pri pripravi OZ ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da je postalo načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave. Tako naj bi OZ s 376. členom v naš pravni red ponovno vpeljal pravilo ne ultra alterum tantum, tj. eno od varoval, ki naj prepreči, da bi višina nateklih obresti ustvarila nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom. Tudi po najširši možni razlagi naj določbe 33. člena Ustave ne bi bilo mogoče razumeti tako, da je s to ustavno določbo zavarovana pravica do zamudnih obresti preko višine, kot jo določa izpodbijana določba. Ureditev teka obresti po OZ naj bi bila jasna, zato po mnenju Vlade ne gre za kršitev načela pravne države. Po mnenju Vlade tudi ne gre za kršitev 14. člena Ustave. Omejitve, kot jo zatrjuje predlagatelj, naj dejansko sploh ne bi bilo, saj bi lahko upnik v primeru, ko bi menil, da je škoda višja, kot bi mu šlo zamudnih obresti, razliko do popolne odškodnine zahteval na podlagi drugega odstavka 380. člena oziroma Dejstvo, da mora vložiti tožbo, pa po mnenju Vlade ne pomeni kršitve Ustave.

4. Predlagatelj Višje sodišče v Ljubljani je vložil skupno 22 zahtev za oceno ustavnosti 376. člena OZ, ki jih je Ustavno sodišče združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ustavno sodišče je poslalo Državnemu zboru v odgovor prvo zahtevo. Kasnejših zahtev, v katerih predlagatelj navaja vsebinsko enake razloge, Državnemu zboru ni posebej pošiljalo.

5. Predlagatelj izpodbija določbo 376. člena OZ, ki se glasi:

"Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico."

6. Pravilo, po katerem se obrestovanje ustavi, ko so zaostale obresti tako narasle, da so dosegle višino glavnice, je veljalo že v klasični dobi rimskega prava (tunc enim ultra sortis summam usurae non exiguntur, quotiens tempore), Justinijan pa ga je kasneje razširil še na že plačane obresti. Izraza ne ultra alterum tantum rimskopravni viri še ne poznajo, v občepravni doktrini se je izoblikoval šele kasneje.(1)

Člen 401 ZOR je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vendar je prepoved teka obresti ultra alterum tantum veljala le za pogodbeno dogovorjene obresti in le do leta 1989, ko je bil 401. člen ZOR z Zakonom o spremembah ZOR (Uradni list SFRJ, št. 57/89) črtan. Za zakonske zamudne obresti ta prepoved ni bila nikoli izrecno določena.