TFL Vsebine / TFLGlasnik

Odvetnik je neodvisen organ pravne države. Izhodišče raziskave je zgodovinska okoliščina, ki gradi na arhivskem gradivu predsedstvenih spisov sodišč in iz njih izhajajočih dokumentov posameznih odvetnikov zgodovinske dežele Štajerske, z vidika postopkovnega in jezikovnega pristopa pri zastopanju strank v nemškem in slovenskem jeziku. Štajerska odvetniška zbornica je imela v tem kontekstu specifično vlogo, saj je morala delovati v izrazito germaniziranem okolju, hkrati pa nuditi pravno podporo slovenskemu prebivalstvu. Čeprav prevladujoča pravna zgodovina trdi, da slovenski jezik pred letom 1918 ni imel pomembne vloge v sodni praksi, arhivsko gradivo dokazuje, da so odvetniki s svojo uporabo slovenščine v pisnih vlogah in zastopanju slovenskih strank dejansko prispevali k zgodnjim oblikam jezikovne enakopravnosti.

Že rimski govorec, pravnik in filozof Mark Tulij Cicero, je odvetništvo razumel kot visoko umetnost, ki presega golo pravno argumentacijo. Iz njegovih del (npr. De Oratore, Pro Archia, Pro Cluentio) izhaja, da je bilo zanj govorništvo sredstvo za uresničevanje pravice in zaščito republike. Cicero je trdil, da mora pravi govorec (vir bonus dicendi peritus) govoriti resnico in zastopati pravico, četudi to pomeni nasprotovanje močnim. Zanj je bila pravna obramba tudi politično in etično dejanje, v smislu služenja skupnosti z močjo besede.¹

V slovenskem prostoru je bila ta moč dolgo časa omejena z jezikom. V obdobju habsburške monarhije, ko je bilo sodstvo organizirano pretežno v nemščini, slovenski jezik v sodnih dvoranah ni imel enakovrednega položaja. To je pomenilo, da številni Slovenci pred sodiščem niso mogli sami razumeti postopkov ali učinkovito izraziti svoje obrambe, če niso imeli dostopa do odvetnika, ki obvlada tako pravno materijo kot tudi jezik, v katerem se je postopek vodil. Zato vprašanje zgodovine uporabe slovenskega jezika v sodstvu ni zgolj tehnično ali kulturno, temveč je povezano tudi z uresničevanjem pravice, da vsak posameznik sliši in je slišan v jeziku, ki ga razume.

Četudi je bilo že zelo zgodaj določeno, da je treba upoštevati deželne jezike, ta načela niso bila dosledno spoštovana. Cesarski sodni red (Allgemeine Gerichtsordnung), ki je začel veljati 1. januarja 1782 po odredbi cesarja Jožefa II. iz leta 1781,² je v 13. členu izrecno zahteval, da stranke v postopku uporabljajo svoj običajni deželni jezik: »Obe strani ... moreta uporabljati običajni deželni jezik (Labdesübliche Sprache)…«³ Ta člen je določal, da se v postopkih lahko uporablja jezik, ki je strankam najbolj razumljiv. Tudi sodniki in odvetniki morajo biti zmožni uporabljati ta jezik, da se zagotovi pravičnost in razumevanje postopka. Prav tako so bila pravila po letu 1848 v procesnem pravu zelo natančna. Predvideno je bilo, da v posameznih deželah ni enovitega uradnega jezika, temveč obstajajo tudi običajni (deželni) jeziki, ki jih je treba upoštevati.

Med osrednje analizirane dokumente sodi Knjiga sklepov Deželnega sodišča v Gradcu iz leta 1906,⁴ ki razkriva notranjo sodno prakso in prevladujoč jezik uradnega odločanja. Nadalje razsodbe Vrhovnega in kasacijskega sodišča iz obdobja 1898–1903⁵ odražajo normativne smernice najvišje sodne instance in ponujajo vpogled v pravno terminološko hierarhijo. K temu se pridružujejo koncepti in zapisniki kazenskih razprav (1899–1901),⁶ ki neposredno pričajo o jezikovni interakciji med sodniki, odvetniki in obdolženci. V raziskavo so vključeni tudi seznam aktivnih odvetnikov in prosilcev za zagovorništvo iz leta 1917⁷ ter slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru,⁸ ki zrcalijo formalno dvojezičnost in razkrivajo realno prevlado nemščine v sodnih postopkih.

Vse naštete vire bo raziskava primerjala z zakonskimi normami, ki so urejale rabo jezika v pravosodju. Temeljno izhodišče predstavljata Sodni red cesarja Jožefa II. z dne 1. januarja 1782 (objavljen 1. maja 1781)⁹ in Navodilo cesarja Franca Jožefa I. glede uradnega lista.¹⁰ V analizo sta vključeni še Ustava iz Kromeriža (Kremsier Verfassung) z dne 4. marca 1849¹¹ in Decembrska ustava z dne 21. decembra 1867.¹²

1. Organizacijska struktura sodnega sistema pred letom 1918

V drugi polovici 19. stoletja je nacionalizem (na evropskem ozemlju) postal pomembna politična sila. Vendar je imel v različnih državah povsem nasprotne učinke. V Italiji in Nemčiji je deloval povezovalno in pripeljal do oblikovanja nacionalnih držav, medtem ko je v habsburški monarhiji povzročal napetosti in ogrožal njeno notranjo enotnost. Avstro-ogrska poravnava leta 1867 je položaj še dodatno zapletla. Nemci in Madžari so se soočali s številnejšimi slovanskimi narodi, ki so zahtevali vedno več političnih in narodnih pravic.¹³

Tako je slovensko ozemlje spadalo pod pravni sistem Avstro-Ogrske, ki je bil strogo centraliziran in urejen po vzoru Občnega državljanskega zakonika (ODZ) iz leta 1811.¹⁴ Sam ODZ je bil uveden z razglasilnim patentom iz leta 1811, v katerem je bilo v 10. točki izrecno določeno, da se za izvirnik šteje izključno nemško besedilo zakonika, po katerem naj se presojajo vsi prevodi v posamezne deželne jezike.¹⁵

Pravo je temeljilo na klasičnih civilnopravnih načelih, v ospredju pa so bili pogodbena svoboda, lastninska pravica in sodni nadzor.¹⁶ V slovenskem prostoru se je ob tem pojavilo vprašanje jezikovne dostopnosti zakonodaje. Prvi prevod ODZ je bil objavljen leta 1853, vendar se je že proti koncu stoletja pokazal kot zastarel in jezikovno neustrezen. Leta 1888 je M. Cigale pojasnil, da je prvi slovenski prevod ODZ, naslovljen kot Občni grajanski zakonik, ki je izšel leta 1853 pod njegovim uredništvom, zaradi zastarele jezikovne oblike in neustrezne terminologije postal neuporaben. Zato je pripravil nov prevod, ki se je dosledno naslanjal na terminologijo državnega zakonika in sodobno rabo slovenskega jezika, značilno za časopisje in izdaje Slovenske matice, s čimer je želel zagotoviti njegovo razumljivost širši javnosti. Posebej se je pri prevajanju posvetil izrazu grajanski kot ustrezniku za bürgerlich, uveljavitvi izraza zakon za Gesetz in iskanju primernega izraza za Ehe, kjer je opozoril na nevarnost dvoumnosti in predlagal rabo besed ženitev ali ženitba.¹⁷

Arhivsko gradivo omogoča vpogled v organizacijsko strukturo sodnega sistema pred letom 1918. Na podlagi dopisov različnih sodnih organov se kažejo zakonodajne podlage, pritožbeni postopki in notranja organizacija avstro-ogrske pravosodne uprave tik pred razpadom monarhije. Sodni sistem je bil jasno hierarhično organiziran. C. k. Bezirksgerichte (okrajna sodišča) so opravljala prvoinstančne postopke v civilnih in kazenskih zadevah. Iz dopisov je razvidno, da so okrajna sodišča vodila predhodne preiskave (Voruntersuchungen), odločala o zaslišanju prič, povračilu stroškov (Zeugengebühren) in izvajanju zakonodaje v praksi (npr. Zakon o odškodnini za pripor).

Landesgerichte (deželna sodišča)¹⁸ so imela pomembnejšo vlogo, zlasti kot pritožbena (Rechtsmittel) instanca in kot organizacijska enota za koordinacijo dela okrajnih sodišč. Prisoten je bil tudi Kreisgerichts-präsidium (Okrajni sodni prezidij – sodno predsedstvo), ki je imel upravno in nadzorno funkcijo v odnosu do podrejenih sodišč.

K. k. Oberlandesgericht (Višje deželno sodišče) s sedežem v Gradcu je opravljalo naloge vrhovne uprave sodstva na deželni ravni in izdajalo okrožnice, s katerimi je usmerjalo delovanje nižjih sodišč (npr. glede vezave aktov, stroškov potovanj sodnikov, kaznovalne politike za kraje v železniških prevozih ipd.).

Takšna okrožnica iz leta 1915, naslovljena na c. k. Bezirksgericht Marburg (Okrajno sodišče v Mariboru), npr. ureja vprašanje kapitalizacijskega obrestnega odstotka pri sodnih ocenah nepremičnin. Mariborsko okrajno sodišče se je v svoji sodni praksi opredelilo glede obrestne mere pri kapitalizaciji čistega dohodka pri sodnih cenitvah nepremičnin, in sicer je zavzelo stališče, da znižanje obrestnega odstotka s 4 odstotkov ni smiselno, ker je obrestna mera za hipoteke, varne za vlaganje sirotinega premoženja, na trgu že presegala 4 odstotke. Hkrati pa je opozorilo, da bi zvišanje obrestne mere povzročilo znižanje ocenjene vrednosti nepremičnin, kar bi ogrozilo položaj upnikov, ki so posojali ob višjih vrednostih. Višje sodišče v Gradcu je na podlagi teh in drugih poročil za leto 1916 določilo, da se za stavbe brez kmetijskega, gozdarskega ali industrijskega obrata uporablja 4 odstotke, za večje kmetijske in gozdarske nepremičnine pa prav tako 4 odstotke. Iz tega izhaja, da so civilne odločitve nižjih sodišč vplivale na oblikovanje enotne sodne prakse na ravni celotne dežele. Enotna sodna praksa se je oblikovala postopoma, s proučevanjem konkretnih primerov in odločb nižjih sodišč, ki so nato postale referenčna podlaga za odločitve višjih sodišč.¹⁹

Sodišča niso bila samo sodni organi, ampak so opravljala tudi obsežno upravno in evidenčno delo. Tako so npr. vodila evidence o zaporih, izplačilih, pričah, stroških, kazenskih preiskavah ipd. Obstajali sta močna notranja kontrola in obveznost poročanja višjim sodiščem, ki so zahtevala t. i. Fehlberichte (poročila o napakah).

Na podlagi dopisov iz julija 1918, naslovljenih na predsedstvo Okrožnega sodišča v Mariboru, sodišča poročajo o načinu izplačevanja stroškov za priče. Posebno mesto zavzema vprašanje upoštevanja 1154.b člena ODZ, ki ureja primere nadomestila za izgubljeni zaslužek. Razvidno je, da praksa med sodišči ni bila enotna. Medtem ko nekatera (npr. Luttenberg, Marburg, Mahrenberg)²⁰ dosledno upoštevajo potrdila delodajalcev, druga (Windisch Feistritz)²¹ odmerjajo pavšalne zneske zgolj kot nadomestilo za prehrano in čas.

Nadalje v arhivskem gradivu najdemo dokumentacijo iz septembra 1918, ko je začel veljati Zakon o povračilu za neupravičen pripor. Osebam, ki so bile v priporu in nato oproščene ali izpuščene brez obtožnega akta, je zakonodajalec omogočil, da prejmejo odškodnino. Predpisi so natančno določali, da morajo sodišča, ko pride do takšnega sodnega primera, po uradni dolžnosti predložiti spise sodni senatni zbornici (Ratskammer), da odloči o utemeljenosti odškodnine. Višje sodišče v Gradcu je izrecno opozorilo, da se zakon uporablja tudi za že začete postopke, če je oprostilna sodba ali odločba o prenehanju pregona izdana po tem datumu. Več sodnih dopisov iz oktobra 1918 (Luttenberg, Mahrenberg, Windisch Feistritz)²² potrjuje, da so se nekatera sodišča te dolžnosti zavedala, druga pa so bila posebej opominjana, naj temeljito pregledajo registre in zagotovijo dosledno izvedbo zakona.

Izredna pozornost je bila namenjena tudi vprašanju varnosti in organizacije sodnih spisov. Po navodilu c. k. Naddeželnega sodnega predsedstva v Gradcu (maj 1918) so morala sodišča dosledno vezati spise, namenjene pritožbenim instancam, saj je pogosto prihajalo do mešanja dokumentov. Zlasti v obdobju pomanjkanja vezivnega materiala so bila sodišča opozorjena, naj se zatečejo k alternativnim tehnikam (papirne zanke), s poudarkom, da mora biti vsebina aktov usklajena z označbami na ovojnicah. Iz navedenega je mogoče sklepati o takratni materialni stiski administracije. Tako ukrepi za potne stroške sodnikov in sodnih uslužbencev razkrivajo, kako je vojna prizadela sodni sistem, kjer so potne stroške odobravali le z dodatnimi potrdili in nadomestili, ki so morala biti posebej dokumentirana.²³

2. Uporaba slovenskega jezika v sodnem sistemu Avstro-Ogrske

Področje deželne ureditve odvetništva raziskujem v okviru svoje doktorske naloge. Uradni spisi, sodbe in komunikacija na sodiščih so potekali pretežno v nemščini, slovensko govoreče stranke pa so bile v podrejenem položaju. V tem kontekstu so imeli odvetniki hkrati vlogo jezikovnih posrednikov, ker so omogočali dostop do pravnega varstva in s tem uveljavljanje jezikovnih pravic. V okviru raziskave rabe jezika v tem prostoru je nujno ločevati med mesti, trgi in vasmi, saj se je raba slovenščine med njimi občutno razlikovala. V mestih je bila slovenščina pogosto manj uporabljana in nižje v družbeni hierarhiji, medtem ko je na podeželju, zlasti v vaseh, ohranjala večjo veljavo in bila močneje vpeta v vsakdanje in pravne prakse lokalnega prebivalstva.

Za primer, na Štajerskem je bilo v letu 1880 18 občin z večinoma nemškim občevalnim jezikom, v letu 1910 pa že 34. To so bile mestne, trške in zdraviliške občine, okoliške mariborske občine (leta 1880 samo 4, leta 1910 kar 11) in še nekaj drugih. Na Koroškem je bilo še mnogo huje. Število prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom se je do leta 1910 zmanjšalo za 20 odstotkov. V letih 1880 in 1890 je bilo 71 občin s slovensko jezikovno večino, deset let pozneje 64, leta 1910 le še 59. Leta 1880 je imelo še 60 občin več kot devet desetin slovenskega prebivalstva. Do leta 1910 se je to število zmanjšalo na 30.

Pri tem je treba opozoriti, da moramo pojem in pomen občevalnega jezika, po katerem so v Avstriji v letih 1880—1910 šteli ljudi, prav razumeti. Prebivalci so lahko med seboj govorili slovensko, nemški občevalni jezik kaže le, da so bili nemško nacionalno ali kulturno usmerjeni – ali pa seveda tudi, da je občinsko vodstvo podatke na neki način potvorilo. Občinska vodstva so namreč, kjer je le bilo mogoče, bodisi z rahlim svetovanjem in vplivanjem bodisi z grobim pritiskom ali celo napačnim zapisovanjem podatkov zmanjševala število pripadnikov nezaželenih občevalnih jezikov. Ob vsej svoji krivičnosti in malverzacijah pa nam statistika občevalnega jezika le kaže proces, ki je bil, žal, resničen.²⁴

Normativni okvir uporabe slovenskega jezika

Namen tega razdelka je prikazati, kako so se od zgodnjih patentov in sodnih redov do ustavnih določb iz let 1849 in 1867 oblikovala načela jezikovne enakopravnosti ter kako so bila ta načela dejansko upoštevana v sodni praksi.

Že cesar Franc Jožef I. (ogrski kralj) je posebej izdal navodilo o uradnem listu (Dunaj, 2. april 1849), ki se glasi:

»Besedilo § 1 večkrat imenovanega patenta [patent = cesarski zakon] je treba objaviti v vseh deželnih uradnih jezikih, zato naj se odslej hkrati natisne v naslednjih izdajah:

Prva od navedenih izdaj naj vsebuje nemško besedilo zaporedno po straneh in v nemški pisavi; vsaka od ostalih devetih izdaj pa mora imeti na levi strani ustrezno besedilo v lastnih pisnih znakih, na desni strani pa vzporedno nemško besedilo, vendar v latiničnih črkah.

Za dosego enotne navedbe (citiranja) določb, ki se vključijo v ta zakonodajni list, je poskrbljeno, da ne bo enaka le (rimska) oznaka posameznih delov (številke, zvezki ali listi) in zaporedna (arabska) številčna oznaka posameznih določb, temveč tudi številčenje strani v vseh teh desetih izdajah bo enako; tako, da se bo v nemški samostojni izdaji to številčenje pojavilo zaporedno v običajnem redu, v ostalih devetih izdajah pa bosta dve si nasproti stoječi strani, z vzporednima dvema besediloma, vsebovali isto (eno) številko, in sicer popolnoma enako številčenje, kot je v nemški samostojni izdaji.

Vsaka določba, ki se bo vpisala v ta zakonodajni list, bo v prihodnje navedena samo z enim datumom, in sicer: pri državnih in deželnih zakonih, kakor tudi pri cesarskih patentih in uredbah – po dnevu najvišje sankcije; pri uredbah, ki jih izdajo ministri – po dnevu ministrske izdaje. Prav tako bo vsaka določba vnesena samo z eno, in sicer tisto poslovno številko, ki ji v zaporedju letnika zakonodajnega lista dejansko pripada.

Poleg te številke bo nato vsak posamezni akt kot naslov dobil označbo, ali gre za državni ali deželni zakon, za cesarski patent, cesarsko ali ministrsko uredbo, nato datum, zelo kratko navedbo njegove vsebine ter tudi navedbo tistih kronovin, za katere velja.

Za izdajanje tega zakonodajnega lista je bilo ustanovljeno posebno »k. k. Redakcijski biro državnega zakonodajnega in vladnega lista«, ki deluje pod vodstvom tedanjega ministra za pravosodje in najprej pod upravo enega ministerialnega svetnika iz pravosodnega ministrstva. Vse objave oziroma sporočila, ki se nanašajo na državni zakonodajni list, je zato treba neposredno nasloviti na ta biro.«

Že pred tem pa je bilo vprašanje jezika urejeno tudi v drugih pravnih aktih. Posebej pomemben je Sodni red Jožefa II. s 1. januarja 1782, objavljen 1. maja 1781, ki je v 13. paragrafu 13. poglavja vseboval določilo: »Stranke in njihovi pravni zastopniki se morajo v svojih vlogah posluževali jezika, ki je običajen v deželi, ter se morajo izogibati praznim besedam, ponavljanjem in neprimernostim, « ter v 15. paragrafu istega poglavja: »Načeloma se postopek vodi pisno. V naslednjih treh primerih pa se lahko vodi ustno:

Strankam pa je dovoljeno, da s skupnim soglasjem odstopijo od teh predpisanih postopkovnih oblik in si izberejo način postopka same. Vsaka stranka mora o tem podati izjavo že ob svojem prvem govoru, v katerem mora, če se sklicuje na priče, takoj navesti tudi njihova imena.«²⁵

Po revoluciji leta 1848 je bila sprejeta Ustava iz Kromeriža (leta 1849), ki je na načelni ravni zagotovila enakopravnost narodov in njihovih jezikov. Zlasti pomembna sta bila 4. in 19. paragraf:

• Paragraf 4 se glasi: »Splošno izobraževanje ljudi zagotavljajo javne ustanove, in sicer v tistih delih države, kjer živi mešano prebivalstvo, tako da so tudi etnične skupine, ki sestavljajo manjšino, deležne potrebnih sredstev za gojenje svojega jezika in izobraževanje v njem. Za verski pouk v osnovnih šolah skrbi zadevna cerkev ali verska organizacija. Država izvaja splošni nadzor nad izobraževanjem in vzgojo.«
• V 19. paragrafu pa je zapisano: »Vsi narodi v cesarstvu imajo enake pravice. Vsak narod ima nedotakljivo pravico, da ohranja in goji svojo narodnost na splošno in zlasti svoj jezik. Država zagotavlja enake pravice vseh narodnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju.«

Omeniti velja tudi 104. paragraf v povezavi z 68. paragrafom Ustave iz Kromeriža, ki je predstavljal pravno podlago za pristojnost in samostojno odločanje posameznih dežel. Načeloma naj bi se o vseh zemljiških zadevah, civilnem pravu in pravdnem postopku odločalo skupno, s sodelovanjem predstavnikov vseh dežel. Vendar so imele nekatere dežele (Ogrska, Sedmograška, Hrvaška, Slavonija, hrvaško primorje in Dalmacija) svoje posebne zakone, ki so odstopali od skupnih. V teh primerih ostajajo v veljavi njihovi deželni predpisi, dokler jih ne uskladijo s skupnim pravnim redom. Deželni zbori teh dežel so bili dolžni svoje posebne zakone pregledati in jih postopoma uskladiti z enotno zakonodajo cesarstva. Do takrat pa predstavniki teh dežel niso smeli sodelovati pri skupnem odločanju o teh vprašanjih, da bi se izognili konfliktu interesov.²⁶

Čeprav Ustava iz Kromeriža nikoli ni bila v celoti uresničena, so se načela o jezikovni enakopravnosti ohranila tudi v kasnejših ustavnih aktih. Najpomembnejša med njimi je bila Decembrska ustava iz leta 1867, ki v 19. členu vsebuje določbo:

»Vsi narodi v državi imajo enake pravice, vsak narod ima nedotakljivo pravico do ohranjanja in razvijanja svoje narodnosti in jezika. Država priznava enake pravice vseh v deželi običajnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju. V deželah, v katerih živi več različnih pripadnikov narodnosti, se javne izobraževalne ustanove organizirajo tako, da vsak od teh pripadnikov narodnosti brez prisile učenja drugega narodnega jezika dobi potrebna sredstva za izobraževanje v svojem jeziku.«²⁷

Kljub jasni ustavni ureditvi, ki je zagotavljala enakopravnost vseh narodov in njihovih jezikov, se je v praksi kmalu pokazalo, da uresničevanje teh določb ni enotno in brez težav. Pravna pravila so sicer zagotavljala možnost uporabe maternega jezika, vendar je bila njihova uporaba pred sodišči pogosto omejena zaradi organizacijskih, političnih in družbenih dejavnikov.

V drugem delu članka bo obravnavano vprašanje, kako so se ustavne določbe dejansko izvajale v sodni praksi, s posebnim poudarkom na položaju slovenskega jezika pred sodišči.

---

¹ Enos, R. L.: Cicero’s rationale for his use of prose rhythm in argumentation, Argumentation and Advocacy, št. 58 (3–4), 2022, str. 148–162, https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/10511431.2022.2046327 (15. 8. 2025).

² Cesar Jožef II., Sodni red, začetek veljavnosti 1. januar 1782, objavljen 1. maja 1781, Patent vom 1sten May 1781, Nr. 13, https://alex.onb.ac.at/cgi-content/al ex?aid=jgs&datum=1001&size=45&page=28 (20. 8. 2025).

³ »Beyde Theile sowohl, als ihre Rechtsfreunde haben sich in ihren Reden der landesüblichen Sprache zu gebrauchen, und aller Weitläufigkeiten, Wiederholungen und Anzüglichkeiten zu enthalten.«

⁴ SI_PAM/0645/004/00239, Knjiga sklepov deželnega sodišča Gradec v civilnih zadevah, leto 1906.

⁵ SI_PAM/0645/004/00017, Razsodbe vrhovnega kot kasacijskega sodišča 1898–1903.

⁶ SI_PAM/0645/004/00190, Koncepti, zapisniki kazenskih razprav 1899–1901, 1937.

⁷ SI_PAM/0645/004/01295, Spis Pras 11/4/17 – Seznam aktivnih odvetnikov in prosilcev za zagovorništvo za okoliš Višjega deželnega sodišča v Gradcu.

⁸ SI_PAM/0645/004/01696, Spis Preds 1/18 – Slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega deželnega sodišča v Gradcu, naslovljene na okrajna sodišča.

⁹ Cesar Jožef II., Sodni red. 1.1.1782.

¹⁰ Einleitung zu dem allgemeinen Reichs-Gesetz und Regierungsblatte für das Kaiserthum Oesterreich (Uvod k splošnemu državnemu zakonodajnemu in vladnemu listu za Avstrijsko cesarstvo) z dne 2. aprila 1849, https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1849&page=115&size=45 (26. 8. 2025).

¹¹ Ustava iz Kromeriža (Kremsier Verfassung) z dne 4. marca 1849, https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=18490005&seite=00000148 (26. 8. 2025).

¹² Decemberska ustava, 21. december 1867, https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=1867&page=428&size=45 (26. 8. 2025).

¹³ Arbeitsgemeinschaft Österreichische Rechtsgeschichte, 2022, str. 163–165.

¹⁴ Bežek, B., in Regally, F., Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. p. z. v besedilu treh delovnih novel, 1928, https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-4ZD0GVWQ/76afef12-db86-4965-ba33-2e6e98af72a8/PDF (10. 9. 2025).

¹⁵ Dvorni dekret (razglasilni patent) z dne 13. januarja 1804, naslovljen na višje deželno sodišče v Riedu, v soglasju z dvorno komisijo za zakonodajne zadeve, str. 276, https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=jgs&datum=1012&page=466&size=45 (13. 9. 2025).

¹⁶ Vilfan, S.: Odvetništvo na Slovenskem in ljubljanska odvetniška zbornica do razširitve zborničnega delovanja na jugoslovansko Slovenijo, Pravnik XXIII, št. 9-10 (Ob stoletnici Odvetniške zbornice v Ljubljani), 1968, str. 391–392.

¹⁷ Cigale, M.: Nekoliko besed o mojem novem prevodu občnega grajanskega zakonika, Slovenski pravnik (15. 2. 1888), letnik 4, št. 2, str. 70–76, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-2IA4YFA9/ebab35e1-d1b5-4a94-90fe-e989d550131f/PDF (13. 9. 2025).

¹⁸ Izraz C. k. Kreisgerichte izvira iz časa avstro-ogrske monarhije in pomeni »Kaiserlich-königliche Kreisgerichte«, kar v slovenščini pomeni »Cesarsko-kraljevska okrožna sodišča«.

¹⁹ SI_PAM/0645/004/01696, Spis Preds 1/18 – Slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega deželnega sodišča v Gradcu, naslovljene na okrajna sodišča

²⁰ Ljutomer, Maribor, Radlje ob Dravi.

²¹ Slovenska Bistrica.

²² Ljutomer, Radlje ob Dravi, Slovenska Bistrica.

²³ SI_PAM/0645/004/01696, Spis Preds 1/18 – Slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega deželnega sodišča v Gradcu, naslovljene na okrajna sodišča.

²⁴ Melik, V.: Slovenci 1848—1918: razprave in članki. Litera, Maribor 2002, str. 676.

²⁵ Cesar Jožef II., Sodni red, 1. januar 1782.

²⁶ Paragrafa 104 in 68 Ustave iz Kromeriža, 1849.

²⁷ Člen 19 Decembrske ustave, 1867.