TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.

S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.