Odločba o razveljavitvi sodbe upravnega sodišča in o vrnitvi zadeve v novo odločanje ter o začetku postopka za oceno ustavnosti druge alinee drugega odstavka 40. člena zakona o azilu, o začasnem zadržanju te določbe in o določitvi načina izvršitve

3064. Odločba o razveljavitvi sodbe upravnega sodišča in o vrnitvi zadeve v novo odločanje ter o začetku postopka za oceno ustavnosti druge alinee drugega odstavka 40. člena zakona o azilu, o začasnem zadržanju te določbe in o določitvi načina izvršitve

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., Z. V., ki ga zastopa B. B., odvetnik v U. na seji dne 29. junija 2000

Sodba Upravnega sodišča v Ljubljani št. U 168/00 z dne 23. 2. 2000 se razveljavi.

Zadeva se vrne v novo odločanje Upravnemu sodišču v Ljubljani.

Začne se postopek za oceno ustavnosti druge alinee drugega odstavka 40. člena zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99).

Do končne odločitve v postopku iz 3. točke izreka se zadrži izvrševanje druge alinee drugega odstavka 40. člena zakona o azilu.

Do končne odločitve v postopku iz 3. točke izreka se šteje, da je zoper odločbo upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbi zoper odločbo, izdano v postopku za pridobitev azila, dovoljena pritožba.

Pritožnik izpodbija odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) št. 0301-15/07.XVII-210.802/99 z dne 13. 1. 2000, s katero je to zavrnilo njegovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. Upravno sodišče je s sodbo št. U 168/00 z dne 23. 2. 2000 tožbo zoper odločbo MNZ zavrnilo. Z izpodbijanima odločbama naj bi bile kršene določbe 5., 13., 14., 22., 34. in 35. člena ustave. Pritožnik je navedel, da mu v postopku kljub izrecni zahtevi ni bil postavljen svetovalec za azil, ki mu ga zagotavljata 9. in 16. člen zakona o azilu (v nadaljevanju: ZAzil). Izpodbijani odločbi naj bi se ne opredelili do dokazov, ki naj bi potrdili pritožnikovo trditev, da je kazenski postopek, zaradi katerega je bila dovoljena njegova izročitev Z. V., skonstruiran. Neutemeljeno naj bi bilo stališče upravnega organa, da pritožnik ni izkazal, da bi bili v primeru izročitve Z. V. ogroženi njegova varnost in integriteta v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Dokumente, ki naj bi potrjevali njegove trditve, naj bi hranil v T., kamor zaradi nevarnosti za življenje ne more iti. Njegove trditve o nepravilnostih v volilni kampanji gospoda C. pa naj bi potrdil članek z naslovom "Črne blagajne guvernerjev", ki ga je prejel na dan odločitve upravnega sodišča. Ker naj bi med Republiko Slovenijo in Z. V. ne bila sklenjena pogodba o izročitvi, naj bi tudi iz tega razloga ne obstajala podlaga za njegovo izročitev. Meni tudi, da bi po več kot šestih mesecih moral biti izpuščen iz pripora, ki je bil odrejen zoper njega v izročitvenem postopku. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče pogleda spise Okrožnega sodišča v Krškem, MNZ in Upravnega sodišča in si sámo ustvari podobo o tem, ali so podani zadostni razlogi za sklep o obstoju nevarnosti za njegovo življenje. Pritožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe MNZ, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Ustavno sodišče je na podlagi tretje alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zadevo obravnavalo prednostno. Senat je s sklepom z dne 10. 3. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in zadržal izvrševanje izpodbijanih odločb. Na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) sta bila ustavna pritožba in sklep o njenem sprejemu vročena Upravnemu sodišču. Upravno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

Ustavno sodišče je pogledalo spis Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 152/99, spisa Upravnega sodišča št. U 168/00 in U 521/00 ter spis MNZ, voden v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba.

Pritožnik je vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji v času, ko je bil v priporu, ker zoper njega teče postopek izročitve Z. V. sklep pristojnega sodišča o tem, da so izpolnjeni pogoji za pritožnikovo izročitev, je dne 3. 12. 1999 postal pravnomočen. Z ustavno pritožbo sta izpodbijani odločbi, izdani v azilnem postopku. MNZ je vlogo zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, ki jih za priznanje azila določata Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju: Ženevska konvencija), niti razlogi, ki izhajajo iz 3. člena EKČP (drugi in tretji odstavek 1. člena ZAzil). Pritožnikove navedbe, dane v postopku, naj bi bile kontradiktorne in naj bi ne dokazovale, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Z. V. resno ogroženo. Upravni organ je na podlagi tega sklenil, da je pritožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil izročitev in se izognil sojenju v Z. V. Upravno sodišče je potrdilo stališče upravnega organa o neobstoju razlogov za priznanje azila iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 1. člena ZAzil. Poleg tega naj bi priznanje azila ne bilo dopustno tudi zaradi tega, ker naj bi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik pred prihodom v Slovenijo zagrešil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj države, to pa po 4. členu ZAzil izključuje podelitev azila.