TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., II. in V. izreka spremeni tako, da v teh točkah glasi:

   " I. Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 53.322,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

   - od zneska 27.354,30 EUR za čas od 13. 4. 2022 do plačila,

   - od zneska 12.466,83 EUR za čas od 22. 3. 2023 do plačila in

   - od zneska 13.501,27 EUR za čas od 14. 8. 2024 do plačila.

   II. V presežku glede obrestnega dela se tožbeni zahtevek zavrne.

   IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 12.998,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka te sodbe do prenehanja obveznosti, pod izvršbo."

2. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki III. izreka potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama 825,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.