TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da je dolžnica dolžna upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 671,98 EUR.

2. Dolžnica je dolžna upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v znesku 149,33 EUR. V presežku se upnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe zavrne.

Upnik, ki mu je bil ugovor skupaj s pozivom vročen 7. 1. 2026, je 13. 1. 2026 vložil pravočasen in obrazložen odgovor na ugovor, v katerem se je določno opredelil do pravnih naziranj dolžnice, da vložitev predloga za dopustitev revizije preprečuje izvršbo, in jim s sklicevanjem na pravnomočnost izvršilnega naslova in vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov obrazloženo nasprotoval, v dokaz svojih navedb pa se je skliceval na pravnomočen izvršilni naslov. Prav tako se je obrazloženo opredelil glede predlaganega odloga izvršbe. Pravnim naziranjem upnika je v izpodbijanem sklepu (točki 8 in 9 obrazložitve) sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Upnik je stranka postopka in ima na dolžnikov obrazložen ugovor pravico odgovoriti (prim. tretji odstavek 53. člena in prvi odstavek 57. člena ZIZ). Gre za zakonsko določen način dejanske izvedbe pravice do sodelovanja v izvršilnem postopku v fazi odločanja o utemeljenosti dovolitve izvršbe (22. člen Ustave RS). Pri tem pa upnik v odgovoru na ugovor ni omejen zgolj na trditve nasprotne stranke o dejstvih, ampak se lahko izjavi tudi o pravnih stališčih dolžnika in tako poskuša vplivati na odločitev sodišča o ugovoru.

Kljub sicer pravilni ugotovitvi, da razlogi, ki jih je v ugovoru uveljavljala dolžnica (vložitev predloga za dopustitev revizije), niso razlogi, ki preprečujejo izvršbo, na katero je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo v izpodbijanem sklepu, glede na zgoraj pojasnjeno upniku v obravnavani zadevi ni mogoče odreči pravice do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo obrazloženega odgovora na ugovor utemeljeno nastali. Stališče sodišča prve stopnje, da teh stroškov ni mogoče šteti kot stroškov, potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), je zato materialnopravno zmotno.