TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1240/2017/113 z dne 18. 5. 2022 se odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite tožnikov: 1. A. A., ... , državljan Republike Azerbajdžan, 2. B. B., roj. ..., državljanka Ukrajine, 3. mld. C. C., roj. ..., državljan Republike Azerbajdžan, 4. mld. D. D., roj. ..., državljanka Republike Azerbajdžan, 5. mld. E. E., roj. ..., neugotovljenega državljanstva, ugodi ter se jim prizna status begunca, in sicer tožnikoma A. A. in C. C. od dne 17. 5. 2018 dalje, tožnicama B. B. in D. D. od dne 4. 7. 2018 dalje, tožnici E. E. pa od dne 17. 3. 2021 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožnikom, velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi.

Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.

Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in življenjsko celo bolj logično je ravno nasprotno.

Toženka je selekcionirano razbirala podatke, ki so v škodo tožnika, jih nato enostransko interpretirala in prezrla bistven argument, ki ga je tožnik ves čas izpostavljal; nasprotoval je nedemokratičnemu režimu, ki ga je imel za nepravičnega in za katerega trdi, da deluje na avtoritaren in represiven način, zlasti do političnih oponentov. Zato ravnanje tega sistema (policije) ne gre primerjati z ravnanjem po merilih "kot bi ravnala vsaka druga država".

Če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, je treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo.

Pravilna dokazna ocena, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična ter tudi v skladu s sodno prakso SEU terja zaključek, da so tožnikove izjave, tudi v primerjavi s tožničinimi izjavami in predloženimi dokazili, dovolj konsistentne, da je mogoče ugotoviti njihovo notranjo konsistentnost, in podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), ter da je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnik in njegova žena.

Dejanja mučenja in groženj tožniku, da mora prenehati s političnim udejstvovanjem, sicer ga bodo kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, ustrezajo dejanjem preganjanja iz prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, in so dovolj resne narave (mučenje, prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1)..

Treba je upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen sedem mesecev zapora, kljub temu, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora. Tako nizka izrečena kazen ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje". Izrek kazni sedem mesecev zapora v slovenskem pravnem redu ni "izrek posebej stroge kazni" glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v Republiki Sloveniji. Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje.