I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5606/2017-12 z dne 18. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Iz vsebine izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe dejansko ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o zlorabi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP‑2, tožnik namreč izogibanje oz. zlorabo zanika. Davčna organa nista opredelila objektivnega elementa očitane zlorabe, tj. nista podala opredelitve o tem, da naj bi bili pri sklenjenih poslih sicer spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, vendar pa naj cilj, ki mu ta predpis sledi, ne bi bil dosežen. Drugostopenjski davčni organ je opredelil le objektivne okoliščine, ki naj bi kazale na tožnikovo nedobrovernost, torej objektivne okoliščine, ki naj bi izpričevale subjektivni element na strani tožnika, pri čemer ni točno pojasnjeno, na kaj naj bi se ta subjektivni element nanašal.

Ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju se presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel. Vendar pa davčna organa okoliščin, kot sta jih sicer ugotovila v tem postopku, pravno nista kvalificirala po tretjem odstavku 74. člena ZDavp-2, zato je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno, predvsem pa tožniku v postopku ni bila dana možnost izjave glede takšne pravne kvalifikacije.