TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravi.

2. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce...

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.

Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.

S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.