TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo številka 2142-2346/2026/57 (007121-04) z dne 10. 8. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo številka 2142-2346/2026/57 (007121-04) z dne 10. 8. 2026.

Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu.

Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.

Tožena stranka bi morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.