TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu, ki predstavlja sklep v točki II. izreka, tako, da se sedaj pravilno glasi:

„II. Tožeča stranka ..., je dolžna v roku 8 dni povrniti neposredno toženi stranki 467,70 EUR njenih pravdnih stroškov, na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju po odločbi Bpp .../2020 pa 56,45 EUR njenih pravdnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, t.j. v delu, ki predstavlja sodbo, in v delu, ki predstavlja sklep v točki I. izreka, potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Enotno stališče tako sodne prakse kot tudi pravne teorije je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo, zato ni slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje zahtevala izvedbo naroka.

Z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave, pa tudi ni pritrditi toženki, da je to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zagrešilo s svojim postopanjem, ko je najprej narok za glavno obravnavo v tej zadevi sicer razpisalo, ga kasneje preložilo za nedoločen čas in nato izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi narok za glavno obravnavo ponovno razpisalo.

Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je bilo zanjo takšno postopanje sodišča prve stopnje nepričakovano, da je pričakovala (novo) vabilo na narok za glavno obravnavo in da je bila presenečena, ko je brez (ponovnega) razpisa naroka prejela izpodbijano sodbo. To pa še ne pomeni, da gre pri izpodbijani sodbi za prepovedano sodbo presenečenja, saj prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z vodenjem postopka sodišča, ali če sodišče spreminja svoje sklepe procesnega vodstva, med katere spada v skladu z 10. točko 1. odstavka 270. člena ZPP tudi odločitev o razpisu naroka za glavno obravnavo, saj ga takšni sklepi, zoper katere v skladu s 3. odstavkom 270. člena ZPP tudi ni pritožbe, ne vežejo.