TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.