TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Druga nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka.

Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete.

Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazalo sodišče v izpodbijanem sklepu, je v teoriji seveda možna, v praksi pa pomeni izgubo zaposlitve, socialno negotovost ter dolgoročno še slabše pogoje za otroka. Del vsakdanjega življenja večine družin je, da se morajo tudi otroci prilagajati vsakodnevnim okoliščinam družine.