TFL Vsebine / TFLGlasnik

Čeprav manipulacija zlasti (statičnih) slikovnih medijev ni nov pojav, tukaj obravnavane t. i. deepfakes uporabljajo strojno učenje, natančneje umetne nevronske mreže, da ponaredke ustvarjajo v veliki meri avtonomno in s tem v doslej nepredstavljivih in do pred kratkim nemogočih razsežnostih. S hitrostjo, natančnostjo in realističnostjo, tj. prepričljivostjo za poslušalca in gledalca, zajedajo v domeno, do pred kratkim rezervirano za visoko specializirano dejavnost posebnih filmskih učinkov (movie-CGI, computer generated graphics for movie industry), oziroma jo v veliki meri že kar vedno bolj nadomeščajo.

Pojem je težko sloveniti. Vse kaže, da je vsaj funkcionalno še najbližje opis ponaredek z orodji umetne inteligence, pri čemer je implicitno jasno, da gre za zvočne oziroma slikovne ponarejene vsebine, v prvi vrsti statične in gibljive podobe, fotografijo in video. Pri tem ni bistveno, ali je bila vsebina ustvarjena »iz nič« ali zgolj spremenjena iz podlag zvočnih ali slikovnih posnetkov pravih, resničnih oseb, stvari ali dogajanj.

V takem pomenu smo se dokopali že tudi do prvih pravnih opredelitev. V Uredbi (EU) 2024/1689 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci in spremembi uredb (ES) št. 300/2008, (EU) št. 167/2013, (EU) št. 168/2013, (EU) 2018/858, (EU) 2018/1139 in (EU) 2019/2144 ter direktiv 2014/90/ EU, (EU) 2016/797 in (EU) 2020/1828 (Akt o umetni inteligenci)² — za potrebe tega prispevka skrajšano Uredba EU o umetni inteligenci — so deepfake-i, v uradnem slovenskem prevodu imenovani kar globoki ponaredki, za potrebe urejanja obveznosti evropskih ponudnikov storitev na medmrežju v zvezi z umetno inteligenco (poenostavljeno) opredeljeni kot »slika, zvok ali video vsebina, ki je bila ustvarjena ali manipulirana z umetno inteligenco in je podobna resničnim osebam, predmetom, krajem, objektom ali dogodkom in bi se poslušalcu oziroma gledalcu lahko napačno zdela resnična ali verodostojna«.

V uradnem slovenskem prevodu se besedilo uredbe v ključnem delu (razdelek 134 nekakšne preambule uredbe) glasi:

»Poleg tehničnih rešitev, ki jih uporabljajo ponudniki sistema UI, bi morali uvajalci, ki sistem UI uporabljajo za ustvarjanje ali prirejanje slikovnih, zvočnih ali video vsebin, ki v znatni meri spominjajo na obstoječe osebe, predmete, mesta ali dogodke in bi se osebi zmotno zdele verodostojne ali resnične (globoki ponaredki),³ na jasen in razpoznaven način tudi razkriti, da je bila vsebina umetno ustvarjena ali prirejena, tako da ustrezno označijo izhodne podatke UI in razkrijejo njihov umetni izvor. Skladnost s to obveznostjo glede preglednosti se ne bi smela razlagati tako, da pomeni, da uporaba sistema UI ali njegovih izhodnih podatkov ovira pravico do svobode izražanja ter pravico do svobode umetnosti in znanosti, ki ju zagotavlja Listina, zlasti kadar je vsebina del očitno ustvarjalnega, satiričnega, umetniškega, izmišljenega ali podobnega dela ali programa, ob upoštevanju ustreznih zaščitnih ukrepov za pravice in svoboščine tretjih oseb. V teh primerih je obveznost glede preglednosti za globoke ponaredke iz te uredbe omejena na to, da se obstoj tako ustvarjenih ali prirejenih vsebin ustrezno razkrije na način, ki ne ovira prikazovanja dela ali uživanja v njem, vključno z njegovo običajno eksploatacijo in uporabo, ob ohranjanju uporabnosti in kakovosti dela. Primerno je tudi predvideti podobno obveznost razkritja v zvezi z besedilom, ustvarjenim ali prirejenim z UI, če je objavljeno z namenom obveščanja javnosti o zadevah javnega interesa, razen če je vsebino, ustvarjeno z UI, pregledal človek ali urednik, ob tem pa fizična ali pravna oseba nosi uredniško odgovornost za objavo vsebine.«

Opraviti imamo torej s kompleksno mešano definicijo:

1. objektivno (narava ponarejenega gradiva, tehnična vrsta ponarejanja tega gradiva) in
2. bolj ali manj špekulativno subjektivno (podobnost resničnim vsebinam, verjetna zavedenost povprečnega opazovalca oziroma potrošnika tovrstnih medijskih vsebin).

V nadaljevanju bomo za tujko deepfake uporabljali opis ponaredek avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfake). Zajemal bo tako ustvarjanje lažnih vsebin kot tudi predrugačenje nelažnih v lažne, podobno kot to poznamo pri dobri stari pravni sintagmi ponarejanja listine, še zlasti pa denarja.

Če si dovolimo še kratko uvodno skico empirične pojavnosti obravnavanega, očitno tehnično in družbeno novega fenomena, kaže izpostaviti vsaj naslednje.⁴ Prva in trenutno najpogostejša uporaba ponaredkov avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfake-ov) je na področju t. i. izmenjave obrazov, znane z angleško sintagmo »face swapping«. Pri tem v vizualnem materialu (statičnih ali gibljivih slikah, fotografijah ali videih) obraz, pogosto skupaj z uhlji in pričesko ene osebe (v takem primeru pač govorimo o izmenjavi glave, »head swapping«), nadomestijo z obrazom oziroma glavo druge osebe, da se ta oseba prikaže v drugem kontekstu. Tako nastale vsebine imajo velik destruktiven potencial, na primer prek ponarejene pornografske vsebine, s prikazi (za javnost še posebej intrigantnimi) nezvestobe zakonskemu partnerju ali partnerici, spolnih kaznivih dejanj ali drugih kriminalnih dejavnosti. Pri tem kajpak ne gre nujno zgolj za neslana najstniška eksperimentiranja s tehnično mogočim, ampak kaj lahko tudi za izsiljevanja, družbena izrivanja v zvezi z na primer oceno kreditne sposobnosti oziroma splošne osebne verodostojnosti, primernosti za razna imenovanja, izvolitve, nastavitve, napredovanja. Možna so obsežna manipuliranja. Z namenom politične in druge diskreditacije na tak način zlasti družbeno kontekstualno lažno prikazovanih oseb so opisane nove tehnike kajpak posebej privlačne tudi za dirigirane, koordinirane in po naravi stvari s tako rekoč neomejenimi tehničnimi viri podprte prikrite dejavnosti ustrezno specializiranih tehničnih oddelkov državnih obveščevalnih služb, na primer z namenom vplivanja na politične funkcije in položaje ali vsaj vplivanja na javno mnenje v določenih t. i. družbenih trenutkih (to je z očitnim političnim namenom v taktično izbranem prostoru in času za lansiranje tovrstnih vsebin javnosti). Pri prikazovanju golote telesa, zlasti v spolnem kontekstu, je lahko s tovrstnim ponarejanjem napadena oseba deležna tudi še posebej tehnično sofisticiranih tehnik izmenjave (dodatnih) delov telesa, kot so dojke ali (zlasti moška) spolovila, neredko s porogljivimi nameni in učinki (znaki staranja, znaki spolne vzburjenosti, oblika, mere), da o posegih v splošne telesne mere in maso niti ne razmišljamo.

Ponaredki avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfakes) lahko segajo tudi daleč preko omenjane uporabe zamenjave obrazov ali glav ali dodatnih delov telesa (»face and head and secondary body-parts swapping«) in vključujejo hkratno manipulacijo avdio vsebin (na primer »voice swapping«) ter prenos za določeno osebo značilnih, mimično ali gestično individualiziranih telesnih gibov na druge osebe v video materialu, znan kot imitacijsko telesno marionetenje, »imitating body puppetry«. To je možno tudi v zvezi ravnanji v spolnem kontekstu oziroma spolnimi ravnanji (neinterpersonalnimi ali interpersonalnimi) in pri prepričljivosti anatomske, motorične ter siceršnje realističnosti napreduje z osupljivo hitrostjo.

Ponaredki avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfakes) so, kot je bilo že omenjano, nov pojav (prva uporaba izraza leta 2017, širši prodor v digitalnih družbenih omrežjih v zadnjih letih, najvidneje s karikiranji politikov, statistično posebej izstopajoči so Donald Trump, Benjamin Netanjahu, Kim Jong Un, Ali Hamenej, Vladimir Putin, Emanuel Macron, Narendra Modi, kralj Karel III., Keir Starmer, tudi medijsko posebej izpostavljena Melania Trump,⁵ prav tako uspešnejše pripadnice glasbene estrade ZDA), a so tako rekoč nemudoma sprožili široko razpravo o njihovi uporabi in nevarnostih za politiko, gospodarstvo in družbo, seveda tudi o meji s karikaturo, satirično in podobno umetniško svobodo ter svobodo govora. Tako na politični kot na industrijski strani obstajajo prizadevanja za lažje pravno in tehnično prepoznavanje ponaredkov avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfakes),⁶ omejevanje njihove uporabe in kaznovanje njihovega nedovoljenega ustvarjanja. Nezanemarljiv spodbujevalec teh prizadevanj je tudi splošen tehnični napredek pri računalniški strojni in programski opremi ter orodjih, zaradi katerega na začetku draga in težko dostopna specializirana oprema (izdelava računalniško generirane grafike na posebnih računalniških delovnih postajah za elitistično izdelavo filmskih posebnih učinkov) pronica vedno bolj v povprečne konfiguracije prenosnih računalnikov in celo tablic ter mobilnih telefonov slehernikov, pa tudi pojav t. i. demokratizacije programske opreme, potrebne za izdelavo tovrstnih vsebin, vključno z dostopnostjo orodij umetne inteligence kot storitev na medmrežju za majhne uporabniške stroške ali brezplačno povprečno računalniško pismenemu in razgledanemu uporabniku medmrežja, torej tako rekoč sleherniku, in ne več zgolj zahtevno specialno šolanim in izkušenim programerjem v filmski industriji. S tem se nabor oseb, ki pridejo v skušnjavo glede ustvarjanja ponaredkov avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfakes), v več pogledih hitro širi, z njimi pa tudi bazen potencialnih in aktualnih storilcev tovrstnih vsaj potencialno kazenskopravno relevantnih ravnanj, in že zato tudi ne le splošno družbeni, ampak tudi pravni in posebej kazenskopravni pomen tega fenomena. Razmere za potencialne žrtve tovrstnih ponaredkov in za resnico še otežuje vedno večja, tako rekoč instantna možnost dostopa najširše javnosti do (potencialno ponarejenih) avdiovizualnih vsebin na svetovnem spletu, v prvi vrsti preko spletnih družbenih omrežij in globalnih spletnih portalov videogramov, kakršen je na primer gigantski ameriški Youtube.

Posebej o ponaredkih avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfakes) na področju spolnosti

Po tradicionalnem in aktualnem razumevanju materialnega kazenskega prava ne more biti kaznivega dejanja brez ravnanja (nemško: Handlung) in tako se razume samo po sebi, da je nujni sestavni del tudi spolnih kaznivih dejanj ravnanje. Vendar gre pri teh za posebno ravnanje, ki ne izpolnjuje zgolj vseh ne nujno preprostih meril ravnanja nasploh, ampak še posebno merila spolnosti.⁷

Spolne inkriminacije praviloma prepovedujejo različne (na določen način izsiljene, neprostovoljne ali, zlasti posamično, v zadnjem desetletju tudi kako drugače zaradi nesoglasnosti menda kazenskopravno nesprejemljive) oblike spolnega ravnanja storilca na žrtvi, včasih govorijo posebej o spolnem ravnanju žrtve na storilcu, žrtve s tretjo osebo, žrtve na tretji osebi, žrtve na sebi pred storilcem, storilca s seboj pred žrtvijo, storilca s tretjo osebo pred žrtvijo ali celo zgolj žrtve na sebi.

Nekaterim vrstam spolnega ravnanja dajo posebno ime, na primer spolno občevanje (ki ga starejša teorija spolnega kazenskega prava v njegovi bojda samoumevnostni penisno-vaginalni in torej raznospolni vsebini kar naravnost imenuje »najbolj spolno od vseh spolnih ravnanj«) bodisi v obliki normativnega zakonskega znaka oziroma tako imenovane tihe, tj. strokovne, konkretno medicinske blankete (na primer Slovenija), bodisi z dodatno splošno definicijo tega pojma v zakonu (na primer Finska) bolj povedno ime, kakršna so spolna penetracija (na primer Francija) ali vaginalna (nožnična), analna (zadnjična) ter oralna (ustna) penetracija oziroma vnašanje telesnih delov ali predmetov v prvi dve telesni odprtini (na primer v Španiji ), ali pa uporabijo poseben opis spolnega ravnanja v sami inkriminaciji, na primer spolnemu občevanju podobno ravnanje (na primer Švica), ali celo nekakšno pravno definicijo brez jasne vsebine, na primer »s spolnim občevanjem izenačeno spolno ravnanje« (iz določbe 153. člena hrvaškega kazenskega zakonika) ali »s [spolnim občevanjem] izenačeno dejanje« (iz določbe 178. člena srbskega kazenskega zakonika, ki so mu zelo podobni I., II. in III. odstavek 170. člena KZ-1 (številčenje po noveli KZ-1H). Zelo redke države v svoji kazenski zakonodaji danes izrecno definirajo tudi pojem spolno ravnanje (Nemčija v določbi § 184h StGB in Finska v določbi II. odstavka 10. člena kazenskega zakonika).⁸

Spolno ravnanje je terminološki temelj sodobnega spolnega kazenskega prava, je moralno nevtralen in v kazenskem pravu pač kar najbolj natančen. Iz razvite sodobne teorije spolnega kazenskega prava je mogoče povzeti, da so predmet spolnega ravnanja spolne potrebe človeka, ki se s posameznim spolnim ravnanjem v najširšem smislu zadovoljijo, torej vzburijo, oblikujejo in strukturirajo. Že objektivno mora tako ravnanje po zunanji podobi omogočiti prepoznavo njegove povezanosti z zadovoljevanjem spolnih potreb, kar kaj lahko zavede, da gre za razpravljanje o obarvanosti naklepa storilca, zato naj ne bo odveč opozorilo, da v naklepu storilca ni nujno ravno spolna zadovoljitev sebe oziroma drugega: nasprotno, zadošča tudi spolno ponižanje drugega brez vsakega spolnega užitka. Mora pa ravnanje pri deliktu, da se lahko šteje za spolno, objektivno izkazovati navezanost na značilno zadovoljevanje spolnih potreb ljudi, motivov spolnosti (in se storilec prav tega zaveda ter prav to hoče), čeprav je v konkretni zadevi morda zlorabljeno za sovražne namene brez kakšnih spolnih užitkov storilca ali opazovalca, kaj šele žrtve. Na ta način zadoščajo vsi mogoči poškodovalni in mučilni nameni, namen imponiranja opazovalcem ali kasnejšim poslušalcem opisov dogajanja, celo obarvanosti naklepa v smeri tako imenovanega korekturnega posilstva (corrective rape), ko gre storilcu za kurativno preusmeritev spolne usmerjenosti žrtve, v praksi značilno ženske homoseksualne, morda celo res z zamislijo pomoči posiljeni osebi, splošni zdravilski motivi in še marsikaj. Brez dvoma so na tej ravni razprave možni tudi politično škodovalni nameni. Seveda pa lahko satirično- umetniški in podobni motivi kot zajeti v svobodi govora in umetniškega ustvarjanja nevtralizirajo protipravnost kot element splošnega pojma kaznivega dejanja ali v določenih primerih naklep kot krivdno obliko takih deliktov.⁹

Pri merilu objektivne narave gre za »redno zunanjo podobo ravnanja«, seveda odvisno od danih kulturnih okvirov. Kar je po redni zunanji podobi nespolno, imenujejo spolno nevtralno ravnanje in ne postane spolno ravnanje niti s subjektivnim interesom storilca po spolnem vzburjenju ali zadovoljitvi in še manj zaradi subjektivnih prepričanj in dojemanj domnevne žrtve. Objektivno niso spolno ravnanje npr. telesna nega, varnostni ali zdravniški pregled, telesne oblike običajnih pozdravov ob snidenju ali slovesu (objemi, poljubi, tudi na usta).

Ravnanje, ki je na drugi strani po redni zunanji podobi izključno in očitno spolno, velja za spolno, kot smo že omenili, tudi če storilec ravna iz povsem drugih motivov (drugih, kot sta spolno vzburjenje ali zadovoljitev), na primer politično manipulativnih, naj pa ne bo odveč tudi na tem mestu poudariti, da mora biti v vseh takih primerih po splošnih pravilih o krivdi storilcu spolna povezava lastnega ravnanja za obstoj kaznivega dejanja znana in mora prav tako povezavo v zvezi s svojim ravnanjem hoteti (razumska, intelektualna in voljna, volutativna sestavina naklepa pri spolnem deliktu).

Čeprav teorija merilo presoje objektivnega opazovalca, tj. povprečnega pripadnika kulturnega kroga, v katerem do posameznega spornega ravnanja pride, poudarja zgolj pri tako imenovanem spolno ambivalentnem ravnanju, je to merilo pravzaprav podlaga vsakršne presoje »redne zunanje podobe ravnanja« in s tem objektivne (ne)spolnosti. Isto- ali raznospolnostna (homo- ali heteroseksualna) narava po svoji redni zunanji podobi nespolnega ravnanja na primer načeloma za sam pojem spolnega ravnanja ne more biti pomembna in je v določenem smislu nasprotje sama v sebi, pa vendar lahko dobi ključen pomen pri presoji kulturnih okvirov telesnih oblik pozdravov ob snidenju ali slovesu: kar je v neki kulturi običajno med ženskami (na primer poljub na usta, tesno, dalj časa trajajoče objemanje) in se zato objektivno ne šteje za spolno ravnanje, ni nujno tudi med moškimi (zlasti poljub na usta kot telesni pozdrav bi tukaj objektivno v slovenskem kulturnem prostoru na primer potencialno štel za spolno ravnanje). Podobno vse to velja za spolno podobo ter spolni izraz storilca in žrtve.

Teorija spolnega kazenskega prava nadalje s sklicevanjem na »nujno telesno naravo človekovega spolnega vedenja« enotno zahteva telesnost ravnanja: predpostavlja, da prihaja v poštev zgolj ravnanje na telesu, vendar telesni stik (kontaktna medosebnost, kontaktna interpersonalnost) za spolno ravnanje med ljudmi ni potreben (lahko pa ga seveda zahteva posamezni zakonski znak spolne inkriminacije). Kadar zakon v posamezni inkriminaciji zahteva stik teles oziroma dotik (medosebno kontaktnost, interpersonalno kontaktnost), ga na primer nemški BGH priznava tudi prek telesnih izločkov (uriniranje po drugem, izliv semena na drugega) in predmetov, na primer z vibratorjem oziroma dildom v obliki naravnega spolnega uda. Zaradi zahteve po telesnosti še tako opolzko govorjenje, kazanje in opazovanje še tako spolnih, »trdih« heterospolnostnih ali homospolnostnih pornografskih podob ali golo poziranje v še tako razkrečenih ali drugače opolzkih položajih (švicarska sodna praksa izjemoma priznava obstoj ravnanja pri opolzkih telesnih položajih, ki so namenjena vpogledu v notranjost nožnice ali zadnjika, tudi brez razpiranja sramnih ustnic ali zadnjične odprtine z lastnimi rokami) in s še tako silovito nabreklim (erigiranim) spolnim udom pred kamero ali tudi v javnosti kot taki ni spolno ravnanje (dokler ne gre za spolno ravnanje na sebi, kot so na primer božanje, drgnjenje, masiranje, uvajanje delov lastnega telesa ali predmetov v lastne telesne odprtine, prav posebej nožnico in zadnjik, samooblizovanje spolnega uda /autofellatio/, samozadovoljevanje s prsti, dlanmi, stopali, stegni in sploh vseh vrst). Sem smiselno ne spada niti voljno trzanje polnabreklega ali (skoraj) nabreklega spolnega uda, opletanje in nihanje ali prosto kroženje s spolnim udom s pomočjo medeničnih krožnih gibov (»penisni propeler«), niti nobena od oblik spontanih (angl. handsfree) ejakulacij. Enako ne izpolnjuje merila telesnosti ravnanje na drugem (telesu), na primer slačenje oziroma razgaljanje drugega samo po sebi (čeprav je v takem ravnanju mogoče prepoznati spolno naravo, ko storilca spolno vzburja samo po sebi, to je kot cilj). Iz švicarske sodne prakse je treba omeniti še kazanje gole zadnjice z namenom šokiranja, ki ga prav tako s sklicevanjem na telesnost ravnanja niso šteli za spolno ravnanje (loči že opisano razpiranje zadnjice z rokami za omogočanje vpogleda na ali v zadnjik, ki je spolno ravnanje s statusom telesnosti).

Za spolno ravnanje ni bistveno, ali se ga storilec sploh lahko zaveda (najteže duševno prizadeti), je pa to seveda odločilno za kvalifikacije spolnih kaznivih dejanj na ravni krivde. Kot je bilo že opozorjeno: v nasprotju s široko razširjenim javnim mnenjem za definicijo spolnosti ravnanja nasploh ni bistveno, kako nanj gleda žrtev (ki je sploh sposobna gledati tak pojav oziroma ga sploh zaznava). Čeprav to lahko še tako frustrira del politične javnosti (tudi v Sloveniji): žrtev subjektivno ne definira spolnosti ravnanja, za definicijo spolnosti ravnanja nasploh njena ocena in dojemanje nista relevantna (loči vprašanja neprava dejanja, krivde in okoliščin odmere kazni)!

Glede na povedano mora torej za kazenskopravno subsumabilnost ponaredka avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfake) relevantna vsebina prikazovati spolno ravnanje v vsej imanentni telesnosti. Te kajpak pri virtualnih konstrukcijah, kljub posamičnim tujim teoretskim in celo mestoma v nastavkih pravosodnim prodorom v smeri kaznivosti t. i. avatarskih posilstev kar kot pravih posilstev, ne more biti, zato odpadejo vsa kazniva dejanja že na ravni biti kaznivega dejanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja, konkretno zaradi odsotnosti posebej kvalificiranega ravnanja: spolnega ravnanja. Ostajajo torej verbalni delikti obrekovanja z avdiovizualnimi tehnikami (storilec se zaveda, da prikazuje strogo zasebno, spolno dogajanje, do katerega v dani obliki ni prišlo), opravljanja (storilec misli, da prikazuje takšno dogajanje, ki je sicer rekonstruirano, a naj bi ponazarjalo resnično spolno obnašanje prikazanih oseb), morda pod določenimi pogoji lahko tudi razžalitev v t. i. realni obliki (izpostavljanje telesnih lastnosti in spolnih praktik na slabšalen način). To so kajpak vse delikti, ki ne zajemajo ravno neprava spolnosti dogajanja in kot taki kriminalitetnopolitično in pravnosistemsko niso posebej zadovoljiva rešitev, kadar na primer politični nasprotnik onemogoči konkurenta v političnem boju z npr. lažnim prikazovanjem njegovega realistično imitiranega spolnega občevanja z opico. V takih primerih tudi morebitna zelo kreativno široka razlaga pornografskih deliktov očitno ne zadene bistva neprava ponarejanja, nasploh pa bo ta pot že v izhodišču neproduktivna povsod tam, kjer so se državni zakonodajalci tako rekoč povsem poslovili od represivnega reguliranja odrasle pornografije (kot na primer slovenski). Podobno po moji oceni velja za nedovoljeno snemanje, slikanje in objavljanje zvokov in podob; nenazadnje pri ponaredkih avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfake) sploh ne gre za posnetke pravih ljudi in dogajanj in jih je znotraj načela zakonitosti v kazenskem pravu načeloma nedopustno zelo inovativno kreativno širiti kot zakonske znake.

Zato prav vse kaže, da kličejo spolno obarvani ponaredki avdiovizualnih vsebin z orodji umetne inteligence (deepfake) po zapolnitvi pravne praznine, najverjetneje še najbolje s spolnimi kot kvalificiranimi oblikami. Do takih zakonodajnih korakov pa po svetu in zlasti v Sloveniji v glavnem niso ali pa z vidika nepravnostnih bistev, tj. kriminalitetnopolitično in pravnosistemsko, niso primerno kazenskopravno obvladljivi, konkretno kaznivi.

¹ Tehnični podatki kot podlaga za prispevek povzeti iz različnih spletnih virov, zlasti https://www.britannica.com/technology/deepfake, https://brockhaus.de/ ecs/julex/adult/deepfake, https://en.wikipedia.org/wiki/Deepfake, https://de.wikipedia.org/wiki/Deepfake (1. 1. 2026)

² CELEX: 32024R1689 — https://pisrs.si/pregledPredpisaEU?celex=32024R1689 [1. 1. 2026]. Uredba je bila sprejeta dne 13. junija 2024, veljati je začela dvajseti dan po objavi, torej 1. avgusta 2024. UL L, 2024/1689, 12. julij. 2024. Glej https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:32024R1689 [1. 1. 2026].

³ Naj kot primerjalno terminološko zanimivo ne bo odveč opozoriti, da nemški uradni prevod ohranja kar izvorno (ameriško-)angleški izraz deepfake(s), ko v ključnem delu pravi: »Erzeugen oder Manipulieren von Bild-, Audio- oder Videoinhalte verwenden […] (Deepfakes [!]) […].« Poudarek: D. K. Vir: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/DE/TXT/HTML/?uri=OJ:L_202401689 [1. 1. 2026].

⁴ V nadaljevanju povzeto po https://de.wikipedia.org/wiki/Deepfake [1. 1. 2026].

⁵ Vir: Youtube.

⁶ V ospredju je ta hip prepoznava za orodja UI menda izdajalsko svojskih anomalij pri generiranju senc objektov, pri perspektivah, pri zvoku pa konsistence odmeva. Glej npr. https://www.youtube.com/watch?v=GMoOCKkcd_w [1. 1. 2026].

⁷ V nadaljevanju povzeto po Korošec, D., Zgaga Markelj, S., Žepič, V. (pravnozgodovinske vsebine): Spolno kazensko pravo. Od starega veka do današnjega kazenskopravnega obvladovanja spolnosti. Ljubljana: Uradni list 2024, poglavje 3.2 Splošno o pomenu pojma spolno ravnanje, str. 208—228.

⁸ Pregled povzet po Korošec, D. et al., str. 209—210.

⁹ Glej tudi Korošec D., Filipčič, K., Devetak, H. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1). 1. knjiga. Ljubljana: Uradni list in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023, komentarji inkriminacij 19. poglavja (Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost), str. 1046—1373.