TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču. Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer trpi posledice, ki jih takšna neskrbnost prinese.

Tožena stranka, ki trdi, da jo je tožeča stranka oškodovala, pa tudi ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, s katero bi od tožeče stranke zahtevala plačilo zatrjevane škode. Zato tožena stranka izven procesno predvidenih načinov uveljavljanja odškodnine ne more doseči poračunavanja plačanih (a po lastnem mnenju neupravičeno zaračunanih) in neplačanih računov. Tožena stranka pa z navedbo, da se od neplačanih računov odštejejo plačani računi za izdelavo končnih izkazov (t.i. 13. računi) ne more uspeti tudi zato, ker zakon določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj (prvi odstavek 191. člena OZ).