TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Iz tožnikove vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane povsem jasno izhaja, da uveljavlja posebno olajšavo kot razliko do celotne višine posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, za katere posebno olajšavo uveljavlja zavezanka B.B. Novo dejstvo v zadevi pomeni ugovor zavezanke B.B. na informativni izračun dohodnine, v katerem ta uveljavlja posebno olajšavo za oba otroka v celoti. Ugovor B.B. pri izdaji informativnega izračuna tožniku še ni bil upoštevan in tudi ni mogel biti upoštevan. Ker tožnik ni vložil ugovora zoper informativni izračun, pa tudi ni mogel biti upoštevan pred izdajo (prve) odločbe. To pomeni, da gre pri ugovoru oziroma uveljavljanju olajšave s strani zavezanke B.B. za dejstvo, ki je bilo novo z ozirom na tožniku izdano in dokončno odmerno odločbo (kakršna je postal informativni izračun s potekom roka za ugovor), s tem pa so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka iz 89. člena ZDavp-2 oziroma 263. člena ZUP.

Določbe 114. člena ZDoh-2 so dovolj jasne in kot takšne ustrezna podlaga tako za uveljavljanje kot za priznanje olajšave. Dovolj jasne so tudi določbe enajstega in dvanajstega odstavka 114. člena, ki urejajo priznanje olajšave za primer, če se zavezanci ne sporazumejo, kdo izmed njih bo uveljavljal olajšavo (enajsti odstavek) oziroma za primer uveljavljanja olajšave s strani zavezanca, ki prispeva za otrokovo preživljanje na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (dvanajsti odstavek). Vendar do uporabe citiranih določb lahko pride šele, če zavezanec olajšavo uveljavlja na način in po postopku, določenem v ZDavP-2, ter pod pogojem, da že pred tem ne uveljavlja zgolj razlike do celotne davčne olajšave, kot je to storil tožnik v konkretnem primeru.