TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in pritožbi zagovornika obtoženega D.B. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

1. v opisu kaznivega dejanja :

- izpusti dejanje pod točko A/6,

- v točki 8 se besedilo „14,95 g heroina“ nadomesti z besedilom „14,80 g heroina“,

- v točki A/3, 7 in 11 se za besedilom „D.T.“ doda besedilo „,ki je v postopku odvajanja od odvisnosti,“,

2. v pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja glede obtoženega D.B. tako, da se glasi:

S tem je obtoženi D.B. z dejanji pod točkami 1 do 5 in 7 do 10 storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po drugem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1); z dejanjem pod točko 11 pa poskus kaznivega dejanja omogočanje uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1;

3. v odločbi o kazenski sankciji glede obtoženega D.B. tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, na podlagi drugega odstavka 186. člena KZ-1, določi kazen 3 (tri) leta zapora, za poskus kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog, na podlagi drugega odstavka 187. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil iz 1. alineje 50. člena KZ-1, drugega odstavka 34. člena KZ-1 in 3. točke 51. člena KZ-1, določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, nato se obtožencu, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreče kazen 3 (tri) leta in 3 (tri) mesece zapora;

4. v odločbi o odvzemu premoženjske koristi obtoženemu D.B. tako, da se znesek 80,00 EUR nadomesti z zneskom 75,00 EUR.

V ostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega D.B. ter pritožbi zagovornice obtožene S.B. in zagovornika obtoženega A.G. v celoti kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A.G. in obtožena S.B. sta dolžna plačati sodno takso kot strošek nastal s pravnim sredstvom – pritožbo.

Stališče pritožnika, da bi morala policija pred vsakim zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena ZKP, osebo, od katere se predmeti zasežejo, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni pravilno. Iz ZKP izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora policija, če hoče priti do stvari, opraviti preiskavo (hišno ali osebno), če so izpolnjeni zakonsko določenimi pogoji (npr. odredba sodišča). Ko pa oseba prostovoljno izroči predmete, ki jih ima pri sebi, ne gre za poseg v privilegij zoper samoobtožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up 1678/08-13 z dne 14.10.2010 zapisalo, da se „pravica do molka razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne. Kot izjava je mišljena tako imenovana izjava testimonialne ali komunikativne narave, ne pa tako imenovani fizični dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca oziroma, kot pravi ESČP, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje“. Ravno za slednje gre v obravnavani zadevi. Mamila, ki jih je imela obtožena S.B. pri sebi bi bilo mogoče pridobiti neodvisno od njene volje, na način in pod pogoji določenimi v ZKP.