TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške upravnega spora.

Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.

Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena.

ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.