TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod*

Zdravje je temeljna vrednota, brez katere odpovejo vsi drugi temelji človeškega življenja – modrost, umetnost, moč, premoženje in celo razum.[1] Zdravstvena obravnava je hkrati eno najkompleksnejših področij družbenega delovanja: prepleta visoko stopnjo strokovne presoje, nepopolnost človeškega odločanja ter neizogibna sistemska tveganja. Tehnologija je že desetletja sestavni del sodobne medicine – od diagnostičnih naprav do operacijskih robotov –, v zadnjih letih pa se v klinično prakso vse intenzivneje vključuje tudi umetna inteligenca (UI). Ta praviloma ne nastopa več zgolj kot »orodje«, temveč kot sistem, ki (vsaj delno) oblikuje priporočila, razvršča prioritete, napoveduje izide ali avtomatizira posamezne korake v procesu zdravljenja. [2] S tem se odpira temeljno vprašanje: kako se v takem okolju razporedi civilna odgovornost, če pacientu nastane škoda?

Posebna občutljivost zdravstva je v tem, da ga kljub standardizaciji ni mogoče v celoti »ujeti« v univerzalne protokole. Vsak pacient je unikat, zato terapevtska svoboda in medicinski pluralizem ostajata ključna elementa sodobne medicine – hkrati pa sta prav ta elementa pogosto v središču sporov o strokovni napaki, pojasnilni dolžnosti in dokazovanju vzročne zveze. Tudi primeri iz prakse (na primer odmevni primeri posegov na napačnem mestu)[3] kažejo, da škodljivi izidi niso nujno posledica ene same individualne napake, temveč kombinacije človeških, organizacijskih in komunikacijskih pomanjkljivosti. Vpeljava UI lahko nekatere napake zmanjša, druge pa preoblikuje: zaradi nepreglednosti algoritmičnih odločitev (učinek »črne škatle«) in širjenja kroga sodelujočih akterjev (zdravnik in zdravstveni zavod, proizvajalec pripomočka, razvijalec programske opreme, ponudnik vzdrževanja in posodobitev) se lahko v praksi povečajo težave pri ugotavljanju, kje je nastala napaka in kdo zanjo pravno odgovarja.

Namen daljšega znanstvenega prispevka, ki sva ga ravnokar objavila v reviji Pravnik,[4] je bil raziskati tveganja uporabe UI v medicinskem zdravljenju ter jih presoditi z vidika veljavnega slovenskega odškodninskega prava. Izhodišče prispevka je bilo, da veljavni slovenski okvir praviloma omogoča pravno obravnavo škodnih dogodkov tudi v digitaliziranih oblikah zdravljenja, pri čemer ostajajo ključni instituti – pogodbena in nepogodbena odgovornost, odgovornost izvajalca (zavoda) za ravnanje zaposlenih ter odgovornost proizvajalcev za proizvode z napako. Ob tem pa UI izraziteje odpre praktična vprašanja dokazovanja vzročne zveze, razmejitve odgovornosti v »verigi« sodelujočih subjektov ter (morebitne) potrebe po strožjih rešitvah v posebej rizičnih scenarijih.

V prispevku sva si zato prizadevala odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja:

1. ali UI v zdravstvu dejansko odpira nova vprašanja v slovenskem odškodninskem pravu ali gre predvsem za nova dejanska stanja znotraj obstoječih institutov;
2. pod katerimi pogoji je uporaba UI in robotskih sistemov pri zdravljenju pravno dopustna, zlasti skozi prizmo terapevtske svobode, medicinskih standardov in pojasnilne dolžnosti; ter
3. kateri scenariji uporabe UI v zdravstvu lahko povzročijo največje težave pri uveljavljanju in dokazovanju odškodninskih zahtevkov.[5]

2. Ni posebne »UI-vrzeli«: izziv je uporaba pravil pri novih dejanskih stanjih

Že vzpostavljena arhitektura zahtevkov se z digitalizacijo in robotizacijo za oškodovanega pacienta ne spremeni: tudi kjer bo škoda povzročena z uporabo algoritmov ali/in robotike, oškodovanec praviloma uveljavlja pogodbeno ali zakonsko odgovornost. Že veljavne podlage ostajajo – vprašanje je predvsem, kako se uporabljajo pri novih dejanskih stanjih. V slovenskem pravu zato ni videti »posebne vrzeli« v odškodninskem pravu, ki bi bila inherentna UI. Ko se bodo v prihodnje presojale škode, nastale pri uporabi visokorizičnih sistemov UI z več potencialno odgovornimi subjekti, je smiselno premisliti o uporabi pravil objektivne odgovornosti in solidarnem modelu v skladu s četrtim odstavkom 186. člena OZ z regresnim izravnavanjem glede na prispevke vseh udeleženih pri povzročeni škodi pacienta (vključno s proizvajalci in skrbniki posodobitev).[6] Če je v zvezi s škodnim dogodkom nejasen prispevek posameznega izmed več subjektov (zdravnika, ustanove, proizvajalca UI/robota, ponudnika posodobitev), lahko oškodovanec zahteva celoto od kogarkoli iz verige, notranje razmerje pa se uredi regresno glede na prispevek k tveganju. To je najprimernejše tudi z vidika preventivne funkcije, ki naj bi jo odškodninsko pravo zagotavljajo, ker so vsi potencialno odgovorni prisiljeni, da zagotavljajo kakovost in vzpostavljajo ustrezne sisteme nadzora.

Če bi se izkazalo, da so zahteve za dokazovanje po tradicionalni poti za oškodovane prevelik izziv, je realistično pričakovati, da bodo – brez posredovanja zakonodajalca – sodišča v praksi znižala prag dokaznega bremena za oškodovance, tako kot so sodišča doslej že pogosto izkazovala naklonjenost oškodovancem v zadevah zdravniške odgovornosti.

Predvsem se bo s prenosom nove evropske ureditve odgovornosti za izdelek bistveno izboljšal položaj žrtev novih tehnologij, kar pomeni, da bodo lahko tudi pacientke in pacienti našli možne dodatne pravne podlage za odškodninske zahtevke za škodo, ki so jo utrpeli pri zdravljenju z uporabo novih tehnologij.

Medicinski standard ostaja temeljno merilo za presojo zdravniške odgovornosti, vendar je dinamičen ter v praksi močno odvisen od smernic in protokolov. V Sloveniji je sistem oblikovanja in posodabljanja smernic danes še pomanjkljiv. Uvedba UI v medicino dodatno poudarja potrebo po jasnih in posodobljenih standardih, saj brez njih ni mogoče zagotoviti ne varne obravnave ne pravne predvidljivosti odgovornosti. Zato je seveda treba začeti voditi evidence tudi o vseh napakah oziroma opozorilnih nevarnih in preprečljivih škodljivih dogodkih v skladu z Zakonom o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu (ZZKZ).[7] Ker se lahko samo z učenjem iz napak vsi v zdravljenje pacienta vključeni učijo, s čimer se izboljšuje zdravstveni sistem.

Uporaba robotike in UI v zdravstvu je dopustna kot izraz terapevtske svobode – seveda le, če je metoda medicinsko utemeljena in če zdravnik ravna v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter upošteva želje pacienta in njegovo avtonomijo, da sodeluje pri izbiri alternative zdravljenja. Intenzivno spremljanje je ključno za uporabo novih metod, saj je treba ocenjevanje koristi in tveganj prilagoditi novim spoznanjem. Če UI-sistem postane standardna metoda, se pojasnilna dolžnost prilagodi običajnim načelom, vendar vprašanje ostaja, ali je treba pacientu posebej poudariti, da se uporablja UI-sistem, zaradi možnega skepticizma ali pričakovanj pacientov.

Sklepno se kaže, da je pojasnilna dolžnost pri uporabi umetne inteligence posebej zahtevna: od zdravnika zahteva visoko stopnjo transparentnosti, osebno in aktivno vlogo ter pripravljenost na dinamično obveščanje pacienta. Pacient mora biti seznanjen s statusom metode, njenimi omejitvami in posebnostmi, zdravnik pa mora ohraniti polno odgovornost za razlago in končno odločitev o zdravljenju. Dokler Slovenija ne razvije posebnih smernic, ostaja primerjalnopravna praksa – zlasti nemška – pomemben vir usmeritev za to, kako zagotoviti, da pacient ob uporabi novih tehnologij v medicini ostaja ustrezno obveščen in zaščiten.

Razprava o optimalni ureditvi odgovornosti v medicini v luči novih tehnologij se bo torej nadaljevala še dolgo, tako kot je tudi razvoj tehnologije, ki vodi k skoraj povsem ali celo povsem avtonomnim sistemom, šele v začetni fazi. Ta razvoj zahteva nadaljnje raziskave in pravno jasnost, še zlasti glede vprašanj varnosti, preglednosti algoritmov ter pravne odgovornosti v primeru škodljivih zdravstvenih izidov v povezavi z uporabo UI.

Opombe:

* Prispevek je nekoliko daljši povzetek znanstvenega članka Nataša Samec Berghaus, Boštjan Koritnik: Razpletanje vozla civilne odgovornosti v zdravstvu ob uporabi umetne inteligence, v: Pravnik, št. 3-4/2026, str. 161–194.

[1] »When health is absent, wisdom cannot reveal itself, art cannot manifest, strength cannot fight, wealth becomes useless, and intelligence cannot be applied.« (»Ko ni zdravja, se modrost ne more razkriti, umetnost se ne more manifestirati, moč se ne more boriti, bogastvo postane neuporabno in inteligence ni mogoče uporabiti.« – prevod N. S. B. in B. K.) – Herophilus, grški zdravnik, 3. stol. pr. n. št.

[2] Claudio Terranova in drugi: AI and professional liability assessment, v: Frontiers in Medicine, 10 (2024), str. 1–8, 1–2.

[3] T. H., Slovenska tiskovna agencija (STA): V sosednji operacijski sobi reševali življenje, v tej izbrali napačno koleno, v: 24ur.com, 12. maj 2025.

[4] Nataša Samec Berghaus, Boštjan Koritnik: Razpletanje vozla civilne odgovornosti v zdravstvu ob uporabi umetne inteligence, v: Pravnik, št. 3-4/2026, str. 161–194.

[5] V skladu s tem sva v citiranem znanstvenem članku najprej orisala strukturne slabosti slovenskega zdravstvenega sistema, ki vplivajo na odgovornost in dokazovanje, nato analizirala veljavni okvir civilne odgovornosti v zdravstvu ter zatem še posebnosti UI in robotike v klinični praksi.

[6] Glede uporabe pravil odškodninske odgovornosti v zdravstvu je potrebna terminološka in metodološka natančnost. Prim. Margerita Banič: O civilni odgovornosti zdravnika v Republiki Sloveniji (2. del), v: Pravna praksa, št. 10–11/2026, str. 12–14. V prispevku je objektivna odgovornost zdravnika predstavljena preširoko, saj se avtorica pri tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 483/2012 z dne 18. oktobra 2012, ki se ne nanaša na napako pri zdravljenju, temveč na poškodbo pri delu. Iz take odločbe ni mogoče izpeljevati splošnih zaključkov o objektivni odgovornosti zdravnika pri zdravstveni obravnavi. Prim. tudi Darja Bajželj, Martina Golob: Odškodnine v zdravstvu, v: Odvetnik, št. 122/2025, ponovno objavljeno v TFL Glasniku, 31. marca 2026. Prispevek sicer izhaja iz splošnih pravil 131. in 147. člena OZ, vendar nekatere nadaljnje izpeljave zahtevajo zadržek. Pri primeru spregledanega zloma je treba ločiti med škodo, ki izvira iz izhodiščnega padca, dodatno škodo zaradi poznejše strokovne napake in morebitnim soprispevkom oškodovanca (npr. neupoštevanje navodil zdravnika); samo dejstvo, da je pacient poiskal pomoč zaradi lastne poškodbe, ne utemeljuje zmanjšanja odgovornosti izvajalca zdravstvene dejavnosti za poznejšo napako pri zdravljenju. V tej zvezi ni ustrezno sklicevanje na 188. člen OZ, saj gre za pravila o notranji porazdelitvi bremena med odgovornimi osebami. Pri pojasnilni dolžnosti glede določene operacije pa ni pravno odločilno, ali bi pravilno pojasnilo v medicinskem smislu preprečilo zaplet, temveč ali bi pacient ob pravilnem pojasnilu veljavno privolil v poseg oziroma sprejel isto odločitev o zdravljenju. Tudi trditev o trendu zniževanja odškodnin zahteva metodološko pregledno analizo reprezentativne sodne prakse. Do navedenih prispevkov se v članku v Pravniku nisva opredeljevala, ker sta bila objavljena po oddaji rokopisa.

[7] Uradni list RS, št. 102/24.

Avtorja:

1. Nataša Samec Berghaus, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica in magistrica pravnih znanosti, izredna profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
2. Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik, asistent-raziskovalec na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, JusFin, pravno in finančno svetovanje, d.o.o., Tax-Fin-Lex d.o.o., GlobalPharmacia Group d.o.o