TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Stanke krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Pravna podlaga odgovornosti obeh toženk za prejemke tožnika iz delovnega razmerja v okvirih pravnih pravil, ki urejajo začasne napotitve delavcev drugemu uporabniku, je podana tako v primeru, če prva in druga toženka nista izpolnjevali vseh pogojev za zakonito izvajanje te dejavnosti, kot v primeru, če sta to dejavnost prikrivali z navideznimi pogodbami.

Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku po Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab.

Če izhajamo iz zakonske ureditve agencijskega dela, na kateri je tožnik prvenstveno gradil svoj tožbeni zahtevek in sta mu sledili tudi sodišči, ni mogoče spregledati določb ZUTD in ZDR-1, ki se nanašajo na zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, s tem pa tudi ne šestega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Glede na navedeno je treba ostati v tem pravnem okviru, vključno s posledicami, ki so zakonsko določene, torej tudi v okviru subsidiarne odgovornosti uporabnika.

Za nastop subsidiarne obveznosti zadostuje, da tožnik proti glavnemu dolžniku (delodajalcu) vloži tožbo, s katero zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, glavni dolžnik pa v roku, ki je v tožbi določen za izpolnitev obveznosti (torej ne s posebno zahtevo pred tožbo), svoje obveznosti ne izpolni. Od tega trenutka dalje nastane tudi obveznost subsidiarnega dolžnika (uporabnika). V takšni situaciji se lahko še pred zaključkom glavne obravnave izpolni pogoj za nastanek obveznosti subsidiarnega dolžnika (uporabnika) in tožnik lahko solidarno toži oba. Njegova obveznost plačila torej ni solidarna od začetka postopka, je pa od trenutka, ko je nastala obveznost delodajalca (agencije) kot glavnega dolžnika.