TFL Vsebine / TFLGlasnik
Analiza poročanja o ključnih revizijskih zadevah v revizijskih poročilih bank v Sloveniji
1. UVOD
V sodobnem digitalnem okolju so uporabniki letnih poročil vse bolj obremenjeni z množico informacij, zaradi česar postaja izpostavljanje najpomembnejših vidikov poslovanja vse pomembnejše (Askipo, 2024). Zato revizijska poročila, ki spremljajo revidirana letna poročila, nimajo več zgolj formalne vloge potrditve računovodskih izkazov, temveč so pomemben vir informacij o tveganjih, negotovostih in kompleksnosti poslovanja podjetij (Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, 2024). To še posebej velja za bančni sektor, v katerem sta stabilnost finančnega sistema in zaupanje javnosti tesno povezana. Dogodki zadnjih let, od skorajšnjega propada banke Credit Suisse, ki je tik pred razkritjem finančnih težav prejela revizorjevo mnenje brez pridržka (Brady, 2023), do propada Silicon Valley Bank in primera pranja denarja v Danske Bank (Minto in Skovmand Rasmussen, 2022), so ponovno odprli vprašanja o kakovosti in informativni vrednosti revizijskih poročil. Pokazali so, da uporabniki računovodskih izkazov pogosto niso pravočasno prejeli informacij o ključnih tveganjih poslovanja. Prav zato so ključne revizijske zadeve (angl. Key Audit Matters, v nadaljevanju KAM) postale eden od osrednjih elementov sodobnega revizijskega poročanja.
KAM uporabnikom računovodskih izkazov omogočajo dodaten vpogled v področja z najvišjo stopnjo tveganja in strokovne presoje (International Auditing and Assurance Standards Board, 2016). Revizorji v okviru KAM izpostavijo področja, ki so v procesu revidiranja zahtevala največ strokovne presoje ali so bila povezana z višjo stopnjo tveganja. S tem pojasnijo, zakaj je bilo neko področje obravnavano kot posebej pomembno in kako je bilo vključeno v revizijski proces (International Auditing and Assurance Standards Board, 2013). Takšno poročanje presega tradicionalno obliko standardiziranega revizijskega poročila in ustvarja prostor za bolj vsebinsko in uporabniku prijaznejšo komunikacijo.
Pomembnost KAM poudarja Mednarodni standard revidiranja (v nadaljevanju MSR) 701 – Sporočanje ključnih revizijskih zadev v poročilu neodvisnega revizorja, ki od revizorjev zahteva razkritje področij z najvišjo stopnjo tveganja in strokovne presoje (Slovenski inštitut za revizijo, 2018). Namen standarda je povečati preglednost revizijskega procesa in uporabnikom omogočiti boljše razumevanje področij, pri katerih je revizor zaznal večja tveganja in kompleksnejše presoje. Po doslej izvedenih raziskavah je uvedba poročanja o KAM v bančnem sektorju Evropske unije pripomogla k večji preglednosti in krepitvi zaupanja v finančni sistem (Accountancy Europe, 2019). Ključne revizijske zadeve so v tradicionalno standardizirano obliko revizijskega poročila vnesle element strokovne presoje revizorja, kar povečuje uporabno vrednost poročila za vlagatelje, regulatorje in druge uporabnike računovodskih izkazov.
Vloga KAM je tudi zmanjševanje t. i. revizijske vrzeli med pričakovanji javnosti in dejanskim obsegom revizije. Uporabniki računovodskih izkazov pogosto pričakujejo, da revizorji opozorijo na vsa tveganja poslovanja, medtem ko je dejanski namen revizije omejen na izraženo mnenje o računovodskih izkazih. Louwers in drugi (2015) ugotavljajo, da prav kakovostno oblikovane ključne revizijske zadeve lahko pomembno pripomorejo k razumevanju revizijskega dela in zmanjšanju razkoraka med pričakovanji javnosti in dejanskim obsegom revizije.
Regulativni okvir Evropske unije je z uvedbo KAM dodatno poudaril pomen evropskih zahtev po večji preglednosti in odgovornosti finančnih institucij (Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES – Uredba (EU) št. 537/2014, Ur. l. EU, št. L 158/77). To pomeni, da morajo njihovi revizorji vse več pozornosti namenjati kakovosti in vsebinski vrednosti razkritij KAM. Kljub temu praksa pogosto odpira vprašanja o njihovi dejanski uporabnosti.
Namen pričujočega članka je analizirati poročanje KAM v revizijskih poročilih bank v Sloveniji in proučiti, v kolikšni meri ta razkritja dejansko pripomorejo k večji preglednosti revizijskega poročanja in boljšemu razumevanju tveganj. Pri tem se osredotočamo na analizo ključnih revizijskih zadev, o katerih se najpogosteje poroča v revizijskih poročilih bank v Sloveniji, na primerjavo praks poročanja ter povezavo med KAM in ključnimi tveganji bančnega poslovanja.
2. TEORETIČNA IN REGULATIVNA IZHODIŠČA POROČANJA O KLJUČNIH REVIZIJSKIH ZADEVAH
Revizijsko poročilo je bilo tradicionalno zasnovano kot standardiziran dokument, katerega osnovni namen je bil izraziti mnenje o resničnosti in poštenosti računovodskih izkazov. Tak pristop je sicer zagotavljal primerljivost revizijskih poročil, vendar uporabnikom pogosto ni omogočal vpogleda v področja poslovanja, ki so med revizijo zahtevala največ revizorjeve strokovne presoje in pozornosti (IAASB, 2013). Prav razkorak med formalno obliko revizijskega poročanja in pričakovanji uporabnikov glede razumevanja tveganj poslovanja je eden od ključnih razlogov za uvedbo poročanja o KAM.
KAM predstavljajo področja, ki so bila po revizorjevi strokovni presoji najpomembnejša pri reviziji računovodskih izkazov posameznega obdobja. Njihov namen je uporabnikom ponuditi dodaten vpogled v področja, ki so zahtevala več pozornosti zaradi kompleksnosti, ocen poslovodstva ali višje stopnje tveganja (IAASB, 2016). Uvedba KAM je pomenila pomemben premik v razumevanju vloge revizijskega poročila, saj to ni več zgolj standardizirana formalnost, temveč vse bolj komunikacijsko orodje med revizorjem in uporabniki računovodskih izkazov.
Regulativni okvir poročanja o KAM je določen v MSR-ju 701 – Sporočanje ključnih revizijskih zadev v poročilu neodvisnega revizorja, ki opredeljuje zahteve glede določanja, vsebine in predstavitve KAM v revizijskem poročilu (Slovenski inštitut za revizijo, 2018). Za subjekte javnega interesa, med katerimi so tudi banke, je poročanje o KAM dodatno podprto z Uredbo (EU) št. 537/2014, katere namen je povečati preglednost in odgovornost revizijskega poročanja v Evropski uniji. V Sloveniji evropske zahteve dopolnjuje Zakon o revidiranju (ZRev-2), ki regulativne zahteve prenaša v nacionalni pravni okvir.
Pomen poročanja o KAM je posebej izrazit v bančnem sektorju, v katerem poslovanje temelji na kompleksnih finančnih instrumentih, ocenah in modelih, povezanih z višjo stopnjo negotovosti. Med področji, ki jih rezivorji v bankah pogosto izpostavljajo kot KAM, izstopajo ocenjevanje pričakovanih kreditnih izgub in s tem povezanih oslabitev kreditnih portfeljev ter vrednotenje finančnih instrumentov. Ta področja vključujejo visoko stopnjo strokovne presoje, zaradi česar so med ključnimi tveganji računovodskega poročanja (Christofferson in Grönberg, 2018).
Kljub jasnemu namenu KAM pa praksa odpira tudi vprašanja o njihovi dejanski uporabnosti. Nekatere raziskave opozarjajo, da so KAM v nekaterih primerih zapisane z omejenim prilagajanjem specifičnim okoliščinam posameznega podjetja, kar lahko zmanjšuje njihovo informacijsko vrednost za uporabnike računovodskih izkazov (Iwanowicz in Iwanowicz, 2019). Namesto dodatnega vpogleda v ključna tveganja se poročanje v takih primerih lahko približa standardiziranemu razkrivanju informacij brez večje vsebinske dodane vrednosti. Prav vprašanje kakovosti in uporabnosti poročanja o KAM zato ostaja pomembno področje sodobnih razprav na področju revizije.
3. KLJUČNE REVIZIJSKE ZADEVE V BANČNEM SEKTORJU IN PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV
3.1. Povezava med KAM in ključnimi tveganji v bančnem sektorju
Bančni sektor je zaradi svoje narave eno od kompleksnejših področij računovodskega poročanja in revidiranja.
Poslovanje bank temelji na uporabi kompleksnih finančnih instrumentov, upravljanju tveganj ter številnih ocenah in predpostavkah, ki vplivajo na računovodske izkaze. Prav zaradi visoke stopnje negotovosti in subjektivnosti pri posameznih ocenah so banke pogosto izpostavljene področjem, ki zahtevajo večjo pozornost revizorjev in so posledično pomemben del poročanja o KAM (Christofferson in Grönberg, 2018).
Med tveganji v bančnem sektorju izstopa kreditno tveganje, ki je neposredno povezano z ocenjevanjem pričakovanih kreditnih izgub in oblikovanjem oslabitev kreditnih portfeljev. Revizorji morajo pri tem presojati ustreznost modelov, ključnih predpostavk in vpliv makroekonomskih dejavnikov na vrednotenje kreditnih izpostavljenosti. Zaradi visoke stopnje subjektivnosti in vpliva na računovodske izkaze je to področje pogosto izpostavljeno kot KAM v revizijskih poročilih bank (Accountancy Europe, 2019).
Posebej zahtevno področje je vrednotenje finančnih instrumentov, predvsem tistih, ki se merijo po pošteni vrednosti. Revizorji se soočajo z izzivi glede izbire ustreznih modelov vrednotenja, razpoložljivosti tržnih podatkov in ocenjevanja vhodnih parametrov. Poleg kreditnega tveganja imajo pomembno vlogo operativna tveganja, tveganja likvidnosti ter tveganja, povezana z informacijskimi sistemi in notranjimi kontrolami, saj lahko pomanjkljivosti na teh področjih vplivajo na zanesljivost finančnega poročanja (Slovenski inštitut za revizijo, 2018).
Posebnost bančnega sektorja je tudi visoka stopnja reguliranosti poslovanja. Banke morajo poleg računovodskih standardov upoštevati številne regulativne zahteve, povezane s kapitalsko ustreznostjo, likvidnostjo in upravljanjem tveganj. Zato morajo revizorji pri določanju KAM upoštevati širši regulativni in makroekonomski okvir poslovanja banke. Prav zaradi teh značilnosti KAM pogosto niso zgolj formalna razkritja, temveč neposreden odraz področij, na katerih je največ možnosti napačnih navedb in največ strokovne presoje revizorja.
3.2. Pregled dosedanjih raziskav o KAM v bančnem sektorju
Od uvedbe MSR-ja 701 leta 2016 se je zanimanje za raziskovanje KAM zelo povečalo tako v strokovni kot akademski javnosti. Raziskave se osredotočajo predvsem na vprašanja, ali KAM dejansko pripomorejo k večji preglednosti revizijskega poročanja, kako vplivajo na uporabnike računovodskih izkazov in v kolikšni meri izboljšujejo razumevanje najpomembnejših tveganj poslovanja. Posebno pozornost raziskovalci namenjajo bančnemu sektorju, kjer je zaradi kompleksnosti poslovanja in visoke reguliranosti kakovost poročanja o KAM pomemben dejavnik zaupanja v finančni sistem.
Ugotovitve raziskave Accountancy Europe (2019), ki je analizirala revizijska poročila bank v državah članicah Evropske unije, kažejo, da KAM pripomorejo k večji preglednosti revizijskih poročil. Najpogosteje so bile med KAM izpostavljene oslabitve kreditov, vrednotenje finančnih instrumentov in vprašanja skladnosti z regulativnimi zahtevami. Kljub pozitivnim učinkom poročanja o KAM pa raziskava opozarja tudi na precejšnje razlike v kakovosti in obsegu poročanja med posameznimi državami in revizijskimi družbami.
Velik del raziskav se osredotoča na vprašanje razumljivosti in uporabnosti KAM za uporabnike računovodskih izkazov. Iwanowicz in Iwanowicz (2019) opozarjata, da številni uporabniki kljub dodatnim razkritjem še vedno težko razumejo dejanski pomen posameznih KAM, predvsem kadar so zapisi preveč tehnični ali standardizirani. Informacijska vrednost KAM je zato po njunem mnenju odvisna predvsem od jasnosti jezika, kakovosti pojasnil in vsebinske prilagojenosti posameznemu podjetju.
V zadnjih letih se vse več raziskav osredotoča na problem standardizacije poročanja o KAM. Lin in drugi (2025) ugotavljajo, da se v številnih revizijskih poročilih nekatere KAM ponavljajo v skoraj enaki obliki iz leta v leto, ne glede na spremembe v poslovnem okolju ali tveganjih posamezne institucije. Tak pristop sicer izpolnjuje formalne regulativne zahteve, vendar lahko zmanjšuje uporabno vrednost razkritij in ustvarja vtis rutinskega poročanja. Raziskovalci opozarjajo, da pretirana standardizacija zmanjšuje strokovno presojo revizorja in lahko negativno vpliva na zaupanje uporabnikov v revizijsko poročilo.
Poleg vsebinskega vidika raziskave vedno pogosteje obravnavajo tudi komunikacijsko dimenzijo poročanja o KAM. Tan in Xue (2025) poudarjata, da na uporabniško zaznavanje revizijskega poročila ne vpliva zgolj vsebina razkritij, temveč tudi način njihove predstavitve. Ton zapisa, izbira izrazov in jasnost pojasnil lahko pomembno vplivajo na razumevanje tveganj in zaznavanje zaupanja v revizorja. KAM tako niso več razumljene le kot regulativna zahteva, temveč tudi kot komunikacijski element, ki lahko vpliva na razumevanje tveganj in zaupanje uporabnikov v revizijsko poročilo.
Skupna ugotovitev dosedanjih raziskav je, da so KAM pomemben korak k večji preglednosti in informativnosti revizijskega poročanja, vendar njihova dejanska uporabna vrednost ostaja zelo odvisna od kakovosti priprave posameznih razkritij. V bančnem sektorju, kjer imajo posamezne računovodske ocene in tveganja neposreden vpliv na stabilnost finančnega sistema, postaja kakovost poročanja o KAM eno od osrednjih vprašanj sodobne revizijske prakse.