TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 2.000,00 EUR.

II. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. in obsojenega C. C. se ugodi in se izpodbijana sodba glede teh dveh obsojencev razveljavi, zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede tega obsojenca za kaznivo dejanje, opisano v točki IV./3. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D. zavrne. V razveljavljenih delih se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Ob upoštevanju kazni, določeni obsojenemu D. D. za kaznivi dejanji, opisani v točkah IV./1 in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, se obsojenemu izreče

enotna kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora.

V izrečeno kazen se všteje čas že prestane kazni zapora.

IV. Odločba o stroških za obsojenega D. D. se spremeni tako, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali v kazenskem postopku v zvezi z obsodilnim delom.

Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega.

Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).