TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Uredbe Dublin III bi bile bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožnikovo izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v bolgarskem azilnem domu, saj ni določno opredelil svoje izjave o slabem bivanju.

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Tožnik je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v kaki drugi državi članici EU. Vendar to še ne narekuje zaključka, da bi bilo mogoče za Republiko Bolgarijo ugotoviti obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, kar velja tudi zato, ker tožnik ni predložil drugih informacij s tem povezanih, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica. Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da bi bile z izvršitvijo izpodbijanega sklepa v Republiki Bolgariji ogrožene njegove pravice. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.