TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pravica do odškodnine za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je na normativni ravni urejena v 26. členu Ustave RS. Pri tem za razbremenitev odškodninske odgovornosti državnega organa ne zadošča le, da je bilo ravnanje zakonito, temveč mora biti tudi sorazmerno s ciljem, ki ga posamezen ukrep zasleduje. Navedeno velja tudi za zaseg predmetov zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Za razliko od pravice do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, kjer je odgovornost države objektivna in ni odvisna od vprašanja, ali je bil odvzem prostosti odrejen zakonito ali nezakonito, mora torej tožnik v postopku izkazati nedopustnost toženkinega ravnanja, ki pa je lahko tudi v odsotnosti pravičnega ravnovesja med zahtevami javnega interesa po izvedbi kazenskega postopka in pravico tožnika do uživanja zasebne lastnine.