TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Evropska zakonodaja hitro spreminja način, kako podjetja upravljajo trajnostne teme, zato se tudi notranje revizije vse pogosteje srečujejo z vprašanjem, kdaj in kako obravnavati trajnostnost (ESG). Ker standardi GIAS (Global Internal Audit Standards) zahtevajo tveganjsko usmerjen in sorazmeren pristop, ESG ni samoumevno področje revidiranja, ampak postane relevantno šele, ko trajnostnost predstavlja pomembno tveganje za organizacijo. Odbor je sprejel praktične napotke, prilagojene slovenskemu okolju, ki notranji reviziji pomagajo presoditi, ali, kdaj in kako se lotiti tematik o trajnostnosti.

Kdaj ESG postane relevantno področje notranje revizije

Evropski regulativni okvir je v zadnjih letih temeljito preoblikoval način, kako podjetja razumejo in upravljajo okoljske, družbene in upravljavske vplive (ESG). Direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti (CSRD), Evropski standardi poročanja o trajnostnosti (ESRS), Uredba o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb (EU taksonomija) ter Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (CSDDD) uvajajo obveznosti, ki neposredno vplivajo na poslovne modele, upravljanje tveganj, procese odločanja in kakovost podatkov.

CSRD uvaja obvezno poročanje o trajnostnosti, zakonodajni sveženj Omnibus I pa določa obvezno zunanje zagotavljanje na ravni omejenega zagotovila (angl. limited assurance). ESRS-ji zahtevajo, da so razkritja pripravljena tako, da se omogoči dokazljivost, sledljivost in neodvisno preverjanje. EU taksonomija določa merila za znaten prispevek, skladnost z načelom »Ne povzroči znatne škode« (DNSH) ter minimalne zaščitne ukrepe, CSDDD pa uvaja stalen skrbni pregled človekovih pravic in okoljskih vplivov v celotni vrednostni verigi.

Čeprav so bile številne nadzorne usmeritve sprva razvite za finančni sektor, se njihove zahteve smiselno uporabljajo tudi v industriji, energetiki, javnih podjetjih in storitvenih dejavnostih. Za notranjo revizijo to pomeni, da presoja tveganja, procese in kontrole ne glede na panogo, pričemer mora biti njen pristop primeren velikosti, kompleksnosti in zrelosti organizacije.

Zahteve se smiselno enako uporabljajo tudi za zavarovalnice, investicijska podjetja in druge finančne institucije, saj evropski regulatorji (EBA, EIOPA, ESMA) usklajeno uvajajo pričakovanja glede upravljanja ESG tveganj in kakovosti podatkov. Za podjetja, zavezana k poročanju po CSRD-ju, je obvezno tudi zunanje zagotavljanje na ravni omejenega zagotovila. Zato notranja revizija lahko pomembno prispeva k pripravi organizacije na zunanje preverjanje, vendar mora biti previdna, da ne podvaja dela zunanjega revizorja.

Kljub obsežnim regulativnim zahtevam ESG ni samoumevno področje notranje revizije. Skladno s standardi GIAS (2024) notranja revizija v letni načrt vključuje le tista področja, ki predstavljajo pomembna tveganja za organizacijo. ESG tako postane relevantno takrat, ko vpliva na poslovni model, skladnost, postopke zbiranja in obdelave podatkov ali na zanesljivost razkritij.

Da bi notranja revizija presodila, ali ESG utemeljeno spada v njen načrt, si lahko zastavi tri ključna vprašanja, ki omogočajo tveganjsko usmerjen, praktičen in sorazmeren pristop — tako za manj kompleksne slovenske MSP-je kot za velike skupine.

Tri vprašanja, ki notranji reviziji pomagajo oceniti relevantnost ESG-ja

Skladno s standardi GIAS (2024) notranja revizija ne revidira posameznih tematik zaradi njihove regulativne izpostavljenosti, ampak zaradi njihove pomembnosti za poslovni model in tveganja organizacije. Zato je ESG področje, ki ga notranja revizija lahko obravnava, kadar predstavlja pomembno tveganje — ne pa obvezno področje revidiranja.

a) Ali organizacija razume in upravlja svoja ESG tveganja?

ESG tveganja postanejo pomembna, kadar vplivajo na:

• poslovni model (npr. podnebna tveganja, prehodna tveganja, regulativne spremembe),
• operativno kontinuiteto (npr. motnje v vrednostni verigi, odvisnost od kritičnih surovin),
• ugled in zaupanje deležnikov (npr. tveganje zelenega zavajanja),¹
• dostop do kapitala (npr. pogoji trajnostnega financiranja),
• skladnost z zakonodajo (CSRD, ESRS, EU taksonomija, CSDDD).

Notranja revizija lahko presodi:

1. ali organizacija prepoznava ESG tveganja,
2. ali so vključena v register tveganj,
3. ali so odgovornosti jasno določene,
4. ali obstajajo postopki spremljanja in ukrepanja,
5. ali je pristop primeren velikosti in panogi.

b) Ali so ESG podatki, ki jih organizacija razkriva, zanesljivi in dokazljivi?

ESRS-ji zahtevajo, da so razkritja:

• preverljiva,
• sledljiva,
• utemeljena z dokazili,
• pripravljena skladno z načeli kakovosti podatkov.

Notranja revizija lahko oceni:

• ali so podatki zbrani sistematično,
• ali so odgovornosti za podatke jasno določene,
• ali obstajajo kontrole nad viri podatkov,
• ali so metodologije dokumentirane,
• ali so podatki iz vrednostne verige zanesljivi,
• ali obstaja tveganje zelenega zavajanja.

c) Ali so procesi in kontrole primerni glede na velikost in kompleksnost podjetja?

Notranja revizija lahko presodi:

• ali so odgovornosti za ESG jasno določene,
• ali obstajajo osnovni postopki za zbiranje podatkov,
• ali so kontrole dokumentirane,
• ali so procesi dovolj robustni za zunanje zagotavljanje,
• ali organizacija razume zahteve ESRS-jev in EU taksonomije,
• ali je pristop prilagojen velikosti (MSP vs. velika skupina)².

Celoten članek je dostopen za naročnike!