TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dne 13. aprila 2026 je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani potekal strokovni posvet Društva za delovno pravo in socialno varnost, na katerem so strokovnjakinje in strokovnjaki iz prakse razpravljali o aktualnih izzivih čezmejnega izvajanja storitev. Napotitve sicer pomembno zaznamujejo slovenski trg dela, saj se Slovenija nahaja v samem vrhu po številu napotenih delavcev, in evropski skupni trg. Te po eni strani spodbujajo konkurenčnost podjetij in samozaposlenih oseb, saj praviloma znižujejo cene za potrošnike oziroma naročnike, na drugi strani pa povečujejo politična trenja med različnimi državami članicami Evropske unije (EU) in pogosto prinašajo nezakonite prakse, ki se kažejo v izkrivljanju konkurence in so omogočene z zdaj bolj zdaj manj zaznavnimi in hudimi kršitvami pravic delavcev. Vendar pa te prakse niso omejene na nepoštene poslovne prakse ali t. i. socialni dumping, temveč obsegajo tudi nezakonite prakse držav članic samih ali njihovih nadzornih organov, ki skušajo z nesorazmernimi in ciljanimi ukrepi preprečevati delovanje tujih ponudnikov na domačem trgu. Države članice pošiljateljice pa pri tem le redko zagotavljajo ustrezno zaščito.

Dinamična razprava je zajemala tako primere, v katerih Slovenija nastopa kot država članica prejemnica, kot tudi primere, ko so delavci iz Slovenije napoteni v drugo državo članico EU. Uvodnima predstavitvama dr. Luke Tičarja in dr. Grege Strbana, ki sta predstavila delovno- in socialnopravna izhodišča ter osrednje kleči nacionalne in evropske pravne ureditve, je sledila razprava, ki je osvetlila že znane in tudi nekatere nove izzive na področju napotitev, npr. razmerje med 12. členom Direktive 2014/67/EU, t. i. izvedbene uredbe, ter 18. členom Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS-1)[1] o subsidiarni odgovornosti, predvsem na področju gradbeništva, pravila in dejansko izvajanje pravil o pridobitvi in predložitvi potrdil A1 za čezmejno izvajanje storitev, agencijsko delo, razmerje med 12. in 13. členom Uredbe (ES) 883/2004, ki urejata napotitve in sočasne zaposlitve, ter njuno prakso izvajanja v kontekstu slovenske ureditve. To velja npr. za nekoč pogostejše izvajanje fiktivnih sočasnih zaposlitev namesto glede na zakonske pogoje zahtevnejših resničnih napotitev, vprašanje predvidljivosti vzorca sočasne zaposlitve, omenjeni pa so bili tudi specifični izzivi za samozaposlene osebe, npr. glede dejavnosti, ki jo opravljajo, ali pa glede t. i. samonapotitev. Mimo navedenih izzivov se je vnovič izkazalo, da področje napotitev terja dobro poznavanje ne le delovnega prava in prava socialne varnosti, temveč tudi davčnega prava, kjer so pristojnosti EU omejene in veljajo predvsem pravila »klasičnega« mednarodnega prava, in sicer dvo- ali večstranske konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja, in pravil migracijskega prava. Toliko bolj, kadar napotitve, kar je za nekatere države članice EU tipično, vključujejo državljane tretjih držav.

Razprava, ki so se je udeležili tudi vodje in predstavniki sektorja za delovne migracije Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM), Inšpektorata za delo RS, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Finančne uprave RS (FURS), je potrdila tudi različne prakse držav članic glede izdaje oziroma predložitve potrdil A1, čeprav naj bi bila ta praksa enotna širom EU. Potrdile so se tudi neenotnost ureditve in različne pristojnosti nadzornih organov v razmerju do dovoljenj za opravljanje dela ter obstoj zgolj fiktivnih, v dejanskih okoliščinah primera nepodprtih pogojev za napotovanje delavcev iz tretjih držav v države članice EU, npr. fiktivne zaposlitve pred trenutkom napotitve. Glede na ugotovitve s terena, Slovenija še vedno služi kot t. i. odskočna deska za delavce, predvsem v gradbeništvu, ki prihajajo iz držav južnega Balkana, v teh in drugih primerih pa je bilo ugotovljeno, da področje še vedno prežemajo nepoštene prakse, npr. glede plače oziroma plačila za delo (npr. razlike med formalnim in dejanskim plačilom, vračilo dela plače, neurejeno bivanje, predvsem v transportnem sektorju), ki jih nadzorni organi le stežka ugotovijo in preganjajo, in to kljub medevropskemu sodelovanju v okviru sistema IMI, pravo pa jih nasploh le stežka zaobjame.

Članice in člani so se strinjali o pomenu dinamičnega prilagajanja prava spremenjenim razmerjem v družbi, okrepljenemu medinstitucionalnem sodelovanju (npr. več inšpekcijskih organov, policije, mešane nadzorne skupine), tudi v mednarodni perspektivi, npr. glede dobrega upravnega sodelovanja, in usklajenih pristojnostih, pri čemer pa zakonski ali izvršitveni ukrepi le stežka odgovorijo na vse nezakonite prakse doma in v tujini. Področje čezmejnega izvajanja storitev, sploh kadar se izvaja z delavci in v specifičnih sektorjih, žal ostaja torišče za različne nezaželene, pogosto pa celo protipravne prakse. Kljub temu pa pozitivni učinku na skupni ali notranji trg praviloma prevladujejo nad zaprtostjo v nacionalne trge dela in nacionalne socialne države.

Srečanje društva se je zaključilo s sprejemom naslednjih sklepov, ki se nanašajo na zakonsko ureditev, prakso in usposabljanje:

1. na zakonski ravni je treba omogočiti povezovanje podatkov o plačilu plač, prispevkov in davkov zaradi bolj učinkovitega izvajanja zakonitih napotitev. Enake delovne pogoje je treba zagotavljati vsem napotenim delavcem od začetka opravljanja dela (ne šele po enem mesecu, kot to določa četrti odstavek 210. člena ZDR-1) in izenačiti napotitve delavcev in javnih uslužbencev;
2. pri izvajanju pravil o napotovanju delavcev je treba v praksi oblikovati učinkovit nadzor, tudi s stalno mešano nadzorno skupino, kjer bo omogočen nadzor pogojev dela, plačevanja prispevkov in davkov ter zakonitega prebivanja;
3. društvo spodbuja nacionalno in mednarodno sodelovanje vseh pristojnih institucij, predvsem pa jasna pravila in usposabljanje delodajalcev, ki napotujejo delavce, ter napotenih delavk in delavcev.

Opombe:

[1] Ur. l. RS, št. 40/23 do 33/26.

O avtorjih:

Luka Mišič,
magister prava, doktor pravnih znanosti, docent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Grega Strban,
univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, predsednik Društva za delovno pravo in socialno varnost