TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima glede na ustaljeno in enotno sodno prakso enak učinek kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi, o terjatvi je na ta način odločeno z učinkom pravnomočnosti.

Dejstvo, da je v stečaju terjatev priznal stečajni upravitelj in ne osebno tožnica, ne pomeni odločilnega razlikovalnega elementa, saj je bil stečajni upravitelj zakoniti zastopnik tožnice kot stečajne dolžnice in je vsa dejanja opravljal v njenem imenu in za njen račun, kot da bi jih opravila sama (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica v stečajnem postopku ni imela vpliva na priznanje spornih terjatev, da o svojih možnostih ni bila poučena in da je bila zavedena, da je to v pristojnosti stečajnega upravitelja. Tožnica je bila namreč kot stečajna dolžnica stranka stečajnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZFPPIPP) in je v tej vlogi imela na voljo ustrezne mehanizme in pravna sredstva, predvsem možnost prerekanja prijavljene sporne terjatve, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZFPPIPP, in možnost vložitve pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. V tem oziru njena procesna sposobnost v stečajnem postopku ni bila omejena in je imela svoje interese in pravice možnost uveljavljati tudi samostojno brez posredovanja stečajnega upravitelja, pa te možnosti ni izkoristila. Ker gre za pravico, ki je izrecno zapisana v zakonski določbi, ki je javno objavljena in za katero velja neizpodbojna pravna domneva, da je z njo seznanjen vsakdo, se na njeno nepoznavanje tožnica ne more uspešno sklicevati.