Odločba U-I-189/25

2026-01-2368

Odločba U-I-189/25

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Boxmark Leather, d. o. o., Kidričevo, in drugih, ki jih vse zastopa dr. Jernej Podlipnik, odvetnik na Vrhniki, na seji 24. septembra 2026

Pobudniki Boxmark Leather, d. o. o., Kidričevo, Kristal, d. o. o., Šentjernej, Religo CNC, d. o. o., Šempeter pri Gorici, Jadran, d. o. o., Sežana, Združenje delodajalcev Slovenije, g. i. z., Ljubljana, Iskra, d. o. o., Ljubljana, Turistična agencija Sonček, d. o. o., Maribor, Hofer, d. o. o., Lukovica, ter Jaz in Božo, d. o. o., Koper, so vložili pobudo, s katero izpodbijajo Zakon o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (v nadaljevanju ZPZR).¹ Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s 1., 2., 74., 89., 90., 147., 154. in 155. členom Ustave.

Pobudniki navajajo, da ZPZR neposredno posega v njihov pravni položaj, kot pravnih oseb in delodajalcev, ki so dolžni izpolnjevati obveznosti do delavcev, ki jim je ZPZR zagotovil pravico do zimskega regresa. Pobudniki pojasnijo, da med njimi ni nelikvidnih delodajalcev, na katere se nanaša 11. člen ZPZR. Vsi pobudniki naj bi svojo obveznost za leto 2025 morali izpolniti do 18. 12. 2025, pri čemer nekateri predstavijo tudi izračune njene višine. Trdijo, da jim ZPZR nalaga novo obveznost do delavcev, ne da bi o njej bilo treba izdati oblastveni akt. Izdajo posamičnega akta o tej obveznosti naj bi lahko dosegli le tako, da bi izpolnili znake prekrška ali celo kaznivega dejanja. Ne bi naj jih bilo sprejemljivo siliti v to, da se podredijo zakonu, za katerega menijo, da je protiustaven, pozneje pa v ločenih sodnih postopkih uveljavljajo vračilo tistega, kar je bilo plačano na podlagi protiustavnih pravil.

Pobudniki pojasnjujejo, da je bil ZPZR sprejet 11. 11. 2025 po nujnem postopku, potem ko naj bi Državni zbor imel predlog zakona le osem dni, in naj bi začel veljati 20. 11. 2025.

Pobudniki glede ZPZR navajajo več očitkov o t. i. formalni protiustavnosti zakona. Najprej zatrjujejo zlorabo nujnega zakonodajnega postopka. Menijo, da sprejetje zakona po nujnem postopku, ko za to niso izpolnjeni pogoji iz Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 111/21, 58/23 in 35/24 – v nadaljevanju PoDZ-1), pomeni kršitev 2. člena Ustave oziroma načela pravne države. Večfazni postopek naj bi bil namenjen razpravi o vsebini zakona, iskanju najboljših rešitev in tehtanju argumentov za predlagane zakonske rešitve in proti njim. Sprejetje zakona po nujnem postopku v nasprotju s PoDZ-1 naj bi tudi kršilo načelo demokratičnosti iz 1. člena Ustave. Večfaznost zakonodajnega postopka naj bi bila v funkciji zagotavljanja demokratičnega nadzora ljudstva nad zakonodajno funkcijo Državnega zbora in naj bi imela več drugih ugodnih posledic, ki jih opisuje pravna teorija. Pobudniki očitajo ZPZR kršitev 1., 2. in 89. člena Ustave tudi zato, ker naj bi bila odločitev za nujni zakonodajni postopek tako rekoč neobrazložena oziroma obrazložena povsem samovoljno in arbitrarno. Navajajo, da je v resnici prišlo do pospešenega sprejemanja ZPZR zaradi političnih posledic za ugled predsednika vlade, če njegova obljuba o izplačilu "božičnice" v letu 2025 ne bi bila uresničena. Ne bi naj grozile nikakršne težko popravljive posledice za delovanje države.

Pobudniki opozarjajo, da je pri ZPZR Vlada kot predlagatelj zakona uporabila specifično zakonodajno tehniko spreminjanja več različnih zakonov v okviru enega zakona (t. i. "omnibus" tehnika).² To označujejo kot zlorabo zakonodajnega postopka, ki naj bi bila še hujša, ker naj bi bila storjena hkrati z zlorabo nujnega postopka. Natančneje pojasnjujejo, da naj bi šlo za zlorabo, ker naj bi bil ta pristop uporabljen, da bi se preprečil morebitni razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, ki bi ogrozil zamisli predsednika Vlade, da mora biti zimski regres izplačan do konca leta 2025. Pobudniki se sklicujejo na del mnenja Zakonodajnopravne službe Državnega zbora o "de facto" spreminjanju s predlogom ZPZR Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22, 158/22, 104/24 – v nadaljevanju ZDoh-2), kar naj bi lahko privedlo do ustavnopravno nedopustnega položaja. Pobudniki temu pritrjujejo in zatrjujejo neskladje ZPZR z 90. členom Ustave, ker naj bi vključitev vanj določb, ki spreminjajo ZDoh-2, privedla do tega, da naj naknadnega zakonodajnega referenduma o celotnem ZPZR na podlagi 90. člena Ustave ne bi bilo dopustno razpisati. Zakonodajalec naj bi tako ravnal zgolj zato, da bi onemogočil izvrševanje pravice do zakonodajnega referenduma o zimskem regresu. Ne bi naj bilo pomembno, da ni bila vložena pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma (v nadaljevanju referendumska pobuda) po 11. členu Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo, 52/20 in 30/24 – v nadaljevanju ZRLI). Še vedno naj ne bi šlo za hipotetičen očitek. Pobudniki vnaprej zavračajo mogočo razlago, da je o kršitvi ustavne pravice do referenduma ustavno dopustno odločati le, če do kršitve res pride, torej v okoliščinah primera iz 21. člena ZRLI, ki naj bi izključevale presojo skladnosti izpodbijanega zakona s pravico do referenduma, če referendumska pobuda sploh ni bila vložena. Tako razlogovanje po njihovem mnenju ne spoštuje ustavno utemeljene pristojnosti Ustavnega sodišča, da odloča o skladnosti zakonov z Ustavo

Pobudniki navajajo tudi, da je uporaba t. i. omnibus tehnike zakonodajnega normiranja povzročila kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave, in sicer načela jasnosti in pomenske določljivosti ter načela pravne varnosti. Združitev več zakonskih materij v eno naj bi povzročila nejasnost, ki naj bi bila v neskladju tudi s 147. členom Ustave. Člen 4 ZPZR naj bi bil z vidika povprečnega plačnika davka nejasen in naj bi mu onemogočal, da bi jasno in predvidljivo ugotovil davčno obravnavo zimskega regresa.

Pobudniki nadalje navajajo, da je obveznost izplačila delavcem zimskega regresa v predpisani višini in roku poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude delodajalcev, saj jim zapoveduje točno določeno ravnanje, ki ne omogoča nikakršnega polja za prosto podjetniško odločanje. Menijo, da gre celo za izvotlitev pravice iz 74. člena Ustave. Izhajajo iz stališča, da je pogodbena svoboda pomemben del svobodne gospodarske pobude, in to tudi na delovnopravnem področju, kar naj bi veljalo tudi za svobodno dogovarjanje o plačilu za delo. Plačila iz naslova dosežene poslovne uspešnosti naj bi morala ostati v domeni prostega dogovarjanja med delavci in delodajalci in naj ne bi smela postati zakonsko obvezna in osamosvojena od uspešnosti poslovanja. Pobudniki trdijo, da obveznost plačila zimskega regresa ne prestane strogega testa sorazmernosti že zato, ker naj o tem v zakonodajnem gradivu ne bi bilo nobene navedbe.

Izpodbijana ureditev naj bi kršila tudi načelo socialne države iz 2. člena Ustave, ki naj bi varovalo tudi t. i. socialni dialog med delavci in delodajalci. Pobudniki to utemeljujejo z neodzivnostjo izvršilne veje oblasti na pisne predloge in zastavljena vprašanja delodajalskih organizacij v zvezi s predlogom ZPZR. Namen varstvenih določb delovnega prava, ki ščitijo delavca, naj ne bi moglo biti oblastveno vsiljevanje enotnih dodatnih bonitet mimo socialnega dialoga in brez ustrezne utemeljitve. V uzakonitvi zimskega regresa pobudniki prepoznajo prekomeren poseg, podelitev dodatne pravice brez pogajanj in izigravanje mehanizmov kolektivnega dogovarjanja. Zloraba koncepta delovnopravnega varstva iz ZPZR naj bi pomenila zlorabo in kršitev načela socialne države.

Pobudniki zatrjujejo tudi kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, k čemur naj bi pripomogli tudi zatrjevani zlorabi nujnega zakonodajnega postopka in t. i. omnibus tehnike. Naslovljenci nove ureditve naj se nanjo ne bi mogli prilagoditi, niti naj je ne bi mogli pričakovati. Posebej pa naj ne bi mogli pričakovati uveljavitve nove obveznosti v višini za vse leto, ne pa le v sorazmerni višini glede na čas od uveljavitve zakona pa do konca leta 2025. Ne bi naj bil izkazan stvarni razlog v prevladujočem javnem interesu, da morajo delodajalci plačati zimski regres tudi za obdobje pred 20. 11. 2025.⁴ Zloraba t. i. omnibus tehnike naj bi kršila načelo zaupanja v pravo tudi v zvezi s 17. členom ZPZR.

Pobudniki opisujejo negativne ekonomske učinke izplačila zimskega regresa na delodajalce v zasebnem sektorju, ki naj bi izhajali tudi iz zakonodajnega gradiva. Strošek v višini skoraj pol milijarde EUR naj bi poslabšal konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ogrozil delovna mesta v najbolj izpostavljenih panogah in povišal stroške javnega sektorja, ki na koncu tudi bremenijo zasebni sektor. Nosilcem svobodne gospodarske pobude naj bi izpodbijane določbe tako neposredno in posredno poslabšale pravni položaj v primerjavi s položajem pred sprejetjem ZPZR. Za to poslabšanje naj ne bi bilo stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu, še manj pa naj bi zakonodajalec morebitni ustavno dopustni cilj poskušal zasledovati v skladu z načelom sorazmernosti.

Pobudniki menijo, da v zakonodajnem gradivu ni prepričljivih podatkov ali raziskav, ki bi kazale na to, da obstoječi sistem urejanja plač in dodatkov ne zagotavlja zadovoljivih rešitev ali da obstaja izrazita težava, ki bi terjala tak enostranski ukrep. Že pred ZPZR naj bi številni delodajalci izplačevali božičnice oziroma nagrade za uspešnost. Zlorab ali sistemskih vrzeli, ki naj bi zahtevale nov obvezni prejemek, naj ne bi bilo. Posebej problematična naj bi bila nenadna uveljavitev zimskega regresa manj kot mesec in pol pred zaključkom tekočega poslovnega leta. Potencialno podaljšanje roka za izplačilo za podjetja v likvidnostnih težavah naj posega ne bi naredilo nič manj protiustavnega, saj naj ne bi bilo nobenih jamstev, da bo podjetje likvidnost doseglo v zakonskem roku.

Člen 2 in prva dva odstavka 3. člena ZPZR naj bi bili v delu, ki se tiče obveznosti izplačila zimskega regresa že v letu 2025 "za celotno leto", v neskladju s 155. členom Ustave. Pobudniki menijo, da se zakon, ki velja od 20. 11. 2025, dejansko uporablja že od 1. 1. 2025. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 96/08, in OdlUS XVII, 49) izpostavljajo, da Ustava ne dovoljuje stanja, ki naj bi ga vzpostavil ZPZR; stanja, ko naj zavezanci na začetku leta 2025 ne bi mogli vedeti, da bo ta obveznost vzpostavljena na koncu leta, pri čemer jo je treba plačati tudi za obdobje pred uveljavitvijo ZPZR, vse od 1. 1. 2025 dalje. Zavezanci naj se tej obveznosti po uveljavitvi zakona zaradi njene navezanosti na v preteklosti zaključena dejanska stanja ne bi mogli izogniti. Pobudniki trdijo, da jim ZPZR za nazaj otežuje pravni položaj na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti, ko zavezanci niso mogli vedeti, da bodo nekoč morali plačati obvezno dajatev za obdobje pred njegovo uveljavitvijo. Zavzemajo se za to, da Ustavno sodišče uporabi ista merila presoje kot pri davkih, pri katerih naj bi sprememba zakonodaje znotraj davčnega leta pomenila poseg v pridobljene pravice za obdavčljive dogodke, ki so se zgodili pred spremembo, čeprav davčna obveznost nastane in zapade šele po spremembi.

Iz 2. člena ZPZR po mnenju pobudnikov jasno izhaja, da je treba zimski regres v sorazmernem delu izplačati tudi delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo med koledarskim letom 2025, torej pred uveljavitvijo ZPZR in pred tem, ko je ta zakonska pravica sploh obstajala. Šlo naj bi za pravo retroaktivnost. Pobudniki menijo, da prava retroaktivnost ne bi nastopila samo, če bi se ZPZR razlagal tako, da imajo vsi delavci v letu 2025 pravico do izplačila zgolj sorazmernega deleža zimskega regresa glede na obdobje od uveljavitve zakona do konca leta. Vendar trdijo, da se zakon ne more tako razlagati, zato naj bi 2. člen ter prvi in drugi odstavek 3. člena ZPZR kršili prepoved povratne veljave predpisov iz 155. člena Ustave, za opravičilo katere naj v zakonodajnem gradivu ne bi bilo navedene in utemeljene nikakršne javne koristi.

Izpodbijane določbe ZPZR naj bi kršile načelo enakosti pred zakonom, saj naj delodajalci, ki so prenehali obstajati do 20. 11. 2025, ne bi imeli obveznosti plačila zimskega regresa. Nekdanji delavci teh delodajalcev, zaposleni v letu 2025, naj ne bi bili upravičeni do sorazmernega dela zimskega regresa, saj delodajalcu, ki je prenehal pred uveljavitvijo ZPZR, ta obveznost ne bi mogla nastati.

Pobudniki so predlagali, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje 2. člena ter prvega in drugega odstavka 3. člena ZPZR. Predlagali so tudi absolutno prednostno obravnavo svoje pobude.

O pobudi se je izrekla Vlada. V prvi vrsti predlaga zavrženje pobude, ker naj pobudniki ne bi izkazovali pravnega interesa za vložitev pobude. Izpodbijane določbe naj ne bi neposredno učinkovale na pravni položaj pobudnikov, pač pa naj bi zanje zgolj pomenile dodatno finančno obremenitev kot "posredno posledico zakonodajnega odločanja". Pobudnikom naj bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v drugih postopkih.

Vlada navaja, da je Ekonomsko-socialni svet (v nadaljevanju ESS) na seji 10. 10. 2025 obravnaval izhodišča za razpravo o uvedbi "obvezne pravice delavcev do izplačila 14. plače (božičnice)". Vlada naj bi se na seji 16. 10. 2025 seznanila z besedilom predloga ZPZR in ga poslala v obravnavo na ESS ter predlagala sklic izredne seje ESS zaradi obravnave predloga. Izredna seja naj bi bila sklicana za 27. 10. 2025, vendar naj zaradi nesklepčnosti ne bi bila izvedena, ker naj bi predstavniki delodajalskih organizacij "napovedano zapustili sejo oziroma se je niso udeležili".

V zvezi z očitki o neskladju s 74. členom Ustave Vlada navaja, da zimski regres ni del plače, ampak drug prejemek iz delovnega razmerja, enako kot regres za letni dopust. Trdi, da je bil uveden z namenom, da bi pripomogel k povečanju zadovoljstva delavcev, njihove motivacije za opravljanje dela ter delovne učinkovitosti ter da bi spodbudil počitek in regeneracijo delavcev v zimskem obdobju. Dotedanja delovnopravna ureditev naj ne bi predvidevala posebnega denarnega prejemka, ki bi delavcem pomagal kriti povečane življenjske stroške v zimskem obdobju (npr. višje stroške ogrevanja, prehrane, obdarovanja, potovanj itd.). Novo upravičenje naj bi, podobno kot regres za letni dopust, finančno razbremenilo delavca in mu zagotovilo dostojno preživljanje ter socialno varnost v obdobju leta, ko so življenjski stroški objektivno višji. Vlada meni, da sta s tem zagotovljeni socialna funkcija delovnega prava in socialna pravičnost. Nadalje opozarja, da uvedba zimskega regresa deluje tudi kot pozitivna spodbuda za zmanjšanje prekarnih oblik dela, saj naj bi povečala privlačnost delovnega razmerja v primerjavi s prekarnimi oblikami dela. Po mnenju Vlade višina zimskega regresa delodajalcev ne obremenjuje pretirano; šlo naj bi za kompromis med socialno zaščito delavcev in finančnimi zmožnostmi delodajalcev, ki je v praksi (glede na regres za letni dopust) dokazano izvedljiv in družbeno sprejemljiv. Vlada opiše tudi pozitivne makroekonomske učinke zimskega regresa zaradi prelivanja v potrošnjo, kar naj bi koristilo tudi delodajalcem s povečano prodajo njihovih lastnih proizvodov in storitev.

Vlada zanika, da bi izpodbijane določbe kršile načelo socialne države iz 2. člena Ustave. Zakonska ureditev, ki zasleduje cilj socialne pravičnosti in solidarnosti z izboljšanjem materialnega položaja zaposlenih v obdobju povečanih življenjskih stroškov, naj bi dopolnjevala obstoječi sistem varstva delavcev z minimalnim standardom, ki naj bi zagotavljal osnovno ekonomsko varnost v času, ko so potrebe gospodinjstev največje. Vlada tudi meni, da je država v okviru funkcije socialne države upravičena poseči v razmerja med delavci in delodajalci, če kolektivna pogajanja ne zagotovijo primerne zaščite. Tako naj bi bilo pri minimalni plači, letnem dopustu in regresu za letni dopust. Le enotna zakonska ureditev – ne glede na panogo ali pogajalsko moč sindikatov – naj bi omogočala, da vsi delavci prejmejo dodatno podporo v zimskem obdobju, in preprečila poglabljanje socialnih razlik med panogami. Vlada navaja, da ZPZR postavlja minimalno raven socialne zaščite, s čimer naj bi ohranjal prostor za socialni dialog in hkrati zagotavljal osnovno socialno varnost vsem zaposlenim.

V okviru odgovora na očitke o kršitvi načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Vlada predvsem izpostavlja že predstavljene, po njenem mnenju pozitivne učinke zimskega regresa, torej zagotovitev dostojnega življenjskega standarda vseh zaposlenih z določitvijo novih zakonskih minimalnih standardov, ki veljajo za vse zaposlene, kar naj ne bi veljalo za plačilo za poslovno uspešnost.

Državni zbor ni odgovoril na pobudo.

Pobudnikom je bilo mnenje Vlade poslano v izjavo, vendar se do njega niso opredelili.

Predlog pobudnikov, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje 2. člena ter prvega in drugega odstavka 3. člena ZPZR, je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. U-I-189/25 z dne 5. 2. 2026, ker pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) niso bili izpolnjeni.

Ustavno sodišče je že s sklepom št. U-I-189/25 z dne 5. 2. 2026, s katerim je zavrnilo predlog pobudnikov za začasno zadržanje izvrševanja 2. člena ter prvega in drugega odstavka 3. člena ZPZR, sklenilo, da bo zadevo obravnavalo prednostno.

Pobudniki sicer v uvodu pobude navedejo, da izpodbijajo ZPZR, kar bi se lahko razumelo, da ga izpodbijajo v celoti. Čeprav poleg tega pobudniki na enem mestu navedejo, da je treba ZPZR razveljaviti v celoti, Ustavno sodišče ni štelo, da dejansko izpodbijajo vse določbe zakona.⁵ Iz pobude kot celote namreč izhaja drugače, saj se po vsebini omejuje na 2. člen, prva dva odstavka 3. člena ter 4. in 17. člen ZPZR. Ustavno sodišče je štelo, da pobudniki izpodbijajo te zakonske določbe. Pobudniki za izpodbijanje vseh določb ZPZR tudi sicer očitno ne bi imeli pravnega interesa.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Ker v obravnavani zadevi pobudo vlaga več pobudnikov, za izpolnjenost pogoja pravnega interesa zadošča, da pravni interes izkaže (vsaj) en pobudnik. Ustavno sodišče je (kot je to običajno v njegovi presoji) pravni interes pobudnikov ugotavljalo z vidika pravnega učinka posameznih izpodbijanih določb ZPZR neposredno na pobudnike (ne pa denimo z vidika njihovega pravnega učinka na kateregakoli delodajalca).

Drugi odstavek 3. člena ZPZR določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi poznejši rok izplačila zimskega regresa, vendar najpozneje do 31. marca naslednjega koledarskega leta. Ustavnemu sodišču se ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali v času sprejetja te odločbe že velja kakšna kolektivna pogodba na ravni dejavnosti z opisano vsebino. Ker pobudniki izrecno navedejo, da med njimi ni nelikvidnih delodajalcev, je treba sprejeti zaključek, da drugi odstavek 3. člena ZPZR nanje ne učinkuje. Ker drugi odstavek 3. člena ZPZR ne vpliva na pravni položaj pobudnikov, ti ne izkazujejo pravnega interesa za presojo njegove ustavnosti in je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

Člen 4 ZPZR določa davčno (dohodninsko) obravnavo zimskega regresa za leto 2026 in naslednja leta.⁶ Pobudniki ga izpodbijajo z vidika pravnega položaja plačnikov davka.⁷ Člen 4 ZPZR posega v njihov pravni položaj, vendar njegov pravni učinek ni neposreden. Glede na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-174/22 z dne 23. 10. 2025 ima (tudi) plačnik davka na voljo posebno pravno sredstvo, zahtevek za vračilo davka, in lahko ustavnopravne očitke zoper 4. člen ZPZR uveljavlja v postopku z zahtevkom za vračilo davka, v postopkih s pravnimi sredstvi zoper odločitev davčnega organa in v upravnem sporu. Ko predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, in sicer hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (to stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008, Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. člena ZPZR, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo tudi v tem delu (1. točka izreka).

Člen 17 ZPZR določa: "Če ta zakon začne veljati po 18. decembru 2025, se, ne glede na prvi odstavek 3. člena tega zakona, zimski regres za leto 2025 izplača najpozneje naslednji delovni dan po uveljavitvi tega zakona." ZPZR ni bil uveljavljen po 18. 12. 2026, ampak 20. 11. 2025.⁸ To pomeni, da je tedaj formalno bil uveljavljen tudi izpodbijani 17. člen ZPZR. Vendar navedena določba dejansko nikoli ni začela učinkovati oziroma ni bila uporabljena. Še več, očitno je, da nikoli ne bo uporabljena. Vanjo je bil namreč vgrajen odložni pogoj za njeno uporabo, ki se ni izpolnil in se ne more več izpolniti. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-389/18 z dne 10. 9. 2018 zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonskih določb, ki se še niso uporabljale in za pobudnice še niso mogle ustvarjati nobenih pravnih posledic, saj niso mogle vplivati na njihov pravni položaj. Še toliko manj lahko na pravni položaj pobudnikov v obravnavani zadevi vpliva zakonska določba, ki se zagotovo nikoli ne bo uporabila. Ustavno sodišče je zavrglo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 17. člena ZPZR (1. točka izreka).

Člen 2 ZPZR ureja pravico delavcev do zimskega regresa in določa njegovo višino ter v kakšni obliki mora biti izplačan. Določa tudi višino zimskega regresa za delavce, pri katerih je obdobje zaposlitve pri posameznem delodajalcu v posameznem koledarskem letu krajše od enega leta, in za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Prvi odstavek 3. člena ZPZR določa rok za letno izplačilo zimskega regresa.

Člen 2 in prvi odstavek 3. člena ZPZR neposredno posegata v pravni položaj pobudnikov. Ustavno sodišče šteje, da je neposredni poseg z navedenimi zakonskimi določbami v pravni položaj pobudnikov kot delodajalcev izkazan že tedaj, ko ima pobudnik zaposlenega vsaj enega delavca, ki mu je treba letno izplačevati zimski regres. To je z listinami izkazalo več pobudnikov.⁹ Dolžnost letnega plačevanja zaposlenim zimskega regresa v zakonsko predvideni višini in obliki ter v zakonsko določenem roku učinkuje neposredno na podlagi zakona, in morebitna izdaja posamičnega in konkretnega akta ni potrebna. Kršitev te dolžnosti je prekršek po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 9. člena ZPZR, za katerega je predvidena kazen v obliki denarne globe. Pogoj pravnega interesa pobudnikov za vloženo pobudo je tako izpolnjen. Z vprašanjem, ali pravni interes izkazujejo vsi pobudniki, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati, saj, kot je bilo navedeno, zadostuje, da pravni interes za posamezno izpodbijano določbo izkaže že en sam pobudnik ali nekateri od njih. Ker so pobudniki gospodarske družbe, ki opravljajo tržno dejavnost, peti pobudnik pa je gospodarsko interesno združenje, je mogoče pobudnikom pravni interes za pobudo priznati le, kolikor ZPZR ureja obveznosti delodajalcev v razmerju do tistih delavcev, ki niso zaposleni v javnem sektorju na podlagi Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/24 – v nadaljevanju ZSTSPJS).¹⁰

Upoštevaje navedeno, je Ustavno sodišče pobudo v delu, ki se nanaša na 2. člen in na prvi odstavek 3. člena ZPZR, sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo, kolikor se nanaša na pobudnike in v okviru njihovih navedb oziroma očitkov, pri čemer se mu ni bilo treba opredeliti do navedb, ki so se izkazale za vsebinsko prazne oziroma pavšalne, tako da jih ni bilo mogoče preizkusiti.

Pobudniki menijo, da je bil ZPZR sprejet po t. i. nujnem postopku za sprejetje zakona iz 143. in 144. člena PoDZ-1, čeprav za to niso bili izpolnjeni poslovniški pogoji, kar naj bi pomenilo "zlorabo nujnega postopka", ki naj bi vodila v neskladje izpodbijanih določb s 1., 2. in 89. členom Ustave. Pobudniki zatrjujejo, da je zakon protiustaven že tedaj, ko za nujni postopek njegovega sprejemanja niso bili izpolnjeni pogoji iz PoDZ-1. S tem naj bi bilo kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave zaradi samovoljnega odstopa Državnega zbora od lastnih, z Ustavo predpisanih pravil. Načelo demokratičnosti iz 1. člena Ustave naj bi bilo kršeno zaradi odstopa od večfaznega zakonodajnega postopka, ki naj bi bil v funkciji zagotavljanja demokratičnega nadzora ljudstva nad zakonodajno funkcijo Državnega zbora in naj bi obenem zagotavljal večjo javnost in transparentnost sprejemanja zakonodaje, pa tudi njeno pretehtanost in strokovnost. Pobudniki očitajo ZPZR kršitev 1., 2. in 89. člena Ustave tudi zato, ker naj bi bila odločitev za nujni zakonodajni postopek tako rekoč neobrazložena oziroma obrazložena povsem prazno, kot da je sploh ne bi bilo. V nujnem sprejemanju ZPZR vidijo težnjo predsednika Vlade po varstvu lastnega ugleda zaradi izpolnitve njegovih političnih obljub še v letu 2025.