TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožb in ugoditvi pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke se izpodbijana sodba glede pravne opredelitve dejanj po uradni dolžnosti in v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

kazniva dejanja, opisana pod točko I., II. in III. izreka izpodbijane sodbe, opredelijo kot eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, eno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in eno kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1;

ter se obdolžencu po prvem odstavku 53. člena KZ-1 določijo kazni:

- za kaznivo dejanje grožnje, opisano pod točko I. izreka, po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kazen 4 (štiri) mesece zapora,

- za kaznivo dejanje razžalitve, opisano pod točko II. izreka, po prvem odstavku 158. člena KZ-1, kazen 3 (tri) mesece zapora, in

- za kaznivo dejanje obrekovanja, opisano pod točko III. izreka, po prvem odstavku 159. člena KZ-1, kazen 4 (štiri) mesece zapora,

nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornikov obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev.

Obdolženec je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem SMS sporočil in elektronske pošte točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo (v primeru elektronskih sporočil storjeno prek elektronskega medmrežja), pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da so bila očitana kazniva dejanja storjena s pomočjo sredstev javnega obveščanja.

Ugotovljene okoliščine poslanih SMS in elektronskih sporočil po presoji sodišča druge stopnje izražajo tako izrazito homogenost obdolženčevih ravnanj, da je potrebno kljub dejstvu, da je obdolženec z vsakim posameznim izvršitvenim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oziroma razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, njegova ravnanja opredeliti kot eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih materialnopravnih določbah. Delitev posameznih ravnanj obdolženca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala vsebini konkretnega življenjskega dogodka, ko je obdolženec v časovno povezani seriji poslanih sporočil ponavljajoče se grozil zasebni tožilki oziroma jo v sporočilih žalil, pri vseh dejanjih pa ga je vodil enoten naklep ogroziti osebno varnost oziroma razžaliti zasebno tožilko, ki se je tudi uresničil v oškodovanju osebnih dobrin zasebne tožilke.