TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

V neskladju z Ustavo je 2. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 58/08, 40/17, 49/18, 66/19, 199/21, 35/24 in 12/26) v obsegu, kot izhaja iz 90. do 95. točke obrazložitve. V neskladju z Ustavo so: – 9. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – 11. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi v obsegu, kot izhaja iz 116. in 117. točke obrazložitve; – 8. točka 81. člena Zakona o zdravniški službi v obsegu, kot izhaja iz 137. do 139. točke obrazložitve. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V neskladju z Ustavo niso: – uvodni del prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – 1. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – 4. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – 7. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – 10. točka prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi; – drugi odstavek 46. člena Zakona o zdravniški službi. Zahteva za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 46. člena Zakona o zdravniški službi se zavrže. Predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka.

Pravica do stavke je tudi del pravice do sindikalne svobode (njenega akcijskega dela), ki je urejena v 76. členu Ustave. Vendar pa v primerih, ko je sporno omejevanje pravice do stavke z vidika varstva pravic delavcev in ne akcijska svoboda sindikatov kot takšna, Ustavno sodišče presojo ustavnosti ureditve stavke opravi z vidika 77. člena Ustave, četudi je organizator stavke sindikat. Presoja se sicer v obeh primerih opravi tako, da Ustavno sodišče najprej preizkusi, ali ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj (t. i. cilj legitimnosti), in če je ta pogoj izpolnjen, nato z uporabo t. i. strogega testa sorazmernosti preizkusi še, ali je poseg sorazmeren. Stavka je ena od temeljnih oblik, s katerimi lahko delavci sami ali prek organizacij, v katere so združeni, zavarujejo svoje ekonomske in socialne interese, zaradi česar je treba biti pri poseganju v to pravico restriktiven. To je treba kot osnovno vodilo uporabiti tudi pri presoji ureditve pravice do stavke v primeru opravljanja služb, s katerimi se zagotavljajo t. i. bistvene dobrine. Ureditev minimalne službe, ki mora biti v določeni dejavnosti zagotovljena med stavko, pomeni poseg v pravico do stavke. Zaradi določitve minimuma delovnega procesa, ki mora biti zagotovljen tudi med stavko, namreč delavci stavke ne morejo izvajati v njeni najbolj klasični obliki, to je s popolno prekinitvijo dela, temveč jo lahko izvajajo le v omejenem obsegu. Zavarovanju življenja je treba načeloma dati prednost pred pravico do stavke. Posega v pravico zdravnikov do stavke ne utemeljuje preprečitev kakršnihkoli z zdravjem povezanih nevšečnosti. Načeloma je poseg v pravico do stavke upravičen samo, če zaradi opustitve določene zdravstvene storitve z veliko stopnjo verjetnosti grozi nastanek resne zdravstvene škode oziroma če je določena zdravstvena storitev potrebna zaradi odprave posledic takšne že nastale škode. Varstvu premoženjskih interesov posameznika praviloma ni mogoče dati prednosti pred pravico do stavke. To pa ne more veljati tudi v primeru, ko gre za varstvo dohodka posameznika zaradi začasne nezmožnosti za delo v času bolezni oziroma poškodbe. Gre namreč za nadomeščanje rednega dohodka posameznika, ki praviloma pomeni temeljni vir njegovega preživljanja, zaradi bolezni oziroma poškodbe pa ga posameznik ne more dosegati. Ureditev, ki stavkajočemu delavcu prepoveduje zapustitev delovnega mesta med stavko v času, ko se ta želi udeležiti stavkovne aktivnosti, pomeni poseg v pravico do stavke. Če navedena omejitev ni nujno potrebna za zagotovitev izvajanja minimuma delovnega procesa zdravnikov med stavko, za poseg v pravico do stavke ni izpolnjen že pogoj nujnosti. Vendar pa v primeru izpodbijane ureditve ne gre za takšen primer. Iz pravice do stavke iz 77. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da se njene omejitve na zakonski ravni opredelijo kar se le da jasno in določno. Ureditev, ki ne izpolnjuje tega pogoja, je v neskladju s pravico do stavke iz 77. člena Ustave. Ureditev, ki predpisuje denarno globo za primer neizpolnjevanja zakonsko določenega minimuma delovnega procesa zdravnikov med stavko, je v neskladju s pravico do stavke iz 77. člena Ustave v delu, v katerem kot prekršek določa kršitev tistih delovnih obveznosti zdravnikov med stavko, ki same nedopustno posegajo v to človekovo pravico. Pravica do stavke iz 77. člena Ustave vsebuje tudi procesni vidik. Vsaj kadar je določitev t. i. minimalnega obsega službe, ki mora biti zagotovljen v času stavke, posebej sporna, je treba v proces sprejemanja odločitve o tem ustrezno vključiti tudi organizacije delavcev (in delodajalcev).