TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Iz določbe prvega odstavka 361. člena ZBan-2 jasno izhaja dvoje: (i) da je odločanje na seji dopustno ob nespornem dejanskem stanju in (ii) da je lahko sporno le tisto dejansko stanje, ki je pravno relevantno. Sporna so lahko le tista dejstva, ki so glede na (materialno)pravno normo pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Navajanje dejstev, ki glede na materialnopravno diagnozo spora za odločitev o tožbi v upravnem sporu sploh niso pomembna, ne pripelje do spornosti dejanskega stanja med strankama, kar bi izključevalo dopustnost odločanja na seji. Glavna obravnava torej ni potrebna, če gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev.

V konkretni zadevi dejstva niso bila sporna (ali revidentki v reviziji ne uspe prikazati, da bi bila sporna), pač pa je šlo v prvostopenjskem postopku za razreševanje materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj. Zato se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med tožnico in toženko ni bilo sporno, kar utemeljuje odločanje na seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2. Glavna obravnava tako ni bila potrebna in je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. Koncentracija postopka na pravna ali zelo tehnična vprašanja pa predstavlja dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).