1. Pritožbi toženke se delno ugodi in se spremeni odločitev sodišča prve stopnje v prvem stavku tč. IV. izreka tako, da glasi:

   "Tožnik je upravičen do povrnitve 40% njegovih stroškov, toženka pa 60% njenih stroškov.".

2. V preostalem se obe pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. in II. izreka.

3. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

V tej zadevi je pomembno samo vprašanje, ali je darilo toženkinega očeta (ni bistveno ali tudi njene mame, torej obeh toženkinih staršev) bilo namenjeno izključno in samo hčerki (toženki) ali obema zakoncema (tudi tožniku) ali pravilneje, kdo (vse) je bil pogodbena stranka na strani obdarjenca. Za odločitev glede tega vprašanja je bistveno, da se upošteva volja pogodbenih strank v času sklepanja pogodb, odločilen je torej časovni trenutek "v trenutku daritve" in ne kasneje.

Na splošnih spoznanjih, da torej tisti, ki pomagajo, dajejo praviloma torej vsem članom takšne skupnosti in ne zgolj enemu, temelji tudi prikazana razlaga v sodni praksi. To izhodišče zato tvori, o vsebini, tisti del metodološkega napotka dokazne ocene, ki sodi v objektivni koncept dokazne ocene - opisano izhodišče je namreč življenjsko, logično, povsem sprejemljivo.

Zaradi dogodkov, nastalih po tem trenutku, torej razpad življenjske skupnosti pravdnih strank, pa je tudi povsem razumljivo, da je darilodajalec (priča) tem dogodkom prilagodil tudi izpovedbo v postopku - opisani motiv, namen pomoči: "da je zakon med pravdnima strankama trden in stabilen", se je izkazal za zmotnega. Intimno (in sedaj obelodanjeno) prepričanje sodišča druge stopnje je, da je njegovo pričevanje prej izraz razočaranja nad razvojem dogodkov, kot pa zavesten poskus spreminjanja stvarnosti.