TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

• Tožba se zavrne.

Četudi pri tožnici obstajajo resne duševne težave s prisotnostjo samomorilnih in samopoškodbenih teženj, je nevarnost poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ob in po predaji tudi glede na mnenje izvedenke moč preprečiti. Ob dejstvu, da 31. in 32. člen Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov, sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Toženki je namreč znano tožničino zdravstveno stanje, zato lahko pristojne organe Republike Hrvaške pravočasno obvesti, kakšno medicinsko pomoč in oskrbo tožnica potrebuje. Nadalje jo lahko seznani o vseh upoštevnih vidikih njene bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo. Ob dejstvu, da rok za predajo še ni potekel, saj je zaradi izdane začasne odredbe toženka dolžna izvesti predajo v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe (in ne najkasneje do 23. 7. 2026), ima dovolj časa, da te podatke sporoči v razumnem obdobju pred predajo in odgovorni državi članici zagotovi sprejetje potrebnih ukrepov. Tako ni ovir, da se v predmetni zadevi sprejmejo vsi preventivni ukrepi, ki upoštevajoč tožničino zdravstveno stanje omogočajo ustrezno predajo. Oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.