TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke.

Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene.

Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne račune ali ne, ne vpliva. Za odločitev je relevantno dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da so bile obravnavane agencijske storitve za tožnika v tujini dejansko opravljene. Kot to navaja tudi pritožbeni organ je bil tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebino storitev, ki so bile izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni bilo mogoče nedvoumno prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku, zato davčni organ tožniku obravnavanih odhodkov iz naslova računov, prejetih na podlagi sklenjenih agencijskih pogodb za zastopniške storitve na tujih trgih na podlagi določbe 12. člena ZDDPO-2 pravilno ni priznal.