TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje popravljena s sklepom z dne 30. 11. 2018, spremeni tako, da sedaj glasi:

″I. ″Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Ugotovi se, da v stečajnem postopku nad toženo stranko D. Z., ..., obstaja terjatev tožeče stranke P. d.d. - v stečaju, ... v višini 868.061,22 EUR.″

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 4.576,41 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg4 in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka, saj je z odpustom dolga glavnemu dolžniku porok prost obveznosti. Obveznost poroka namreč ugasne po načelu akcesornosti. Pri tem upnik ne more doseči učinka, da bi dolg odpustil samo glavnemu dolžniku ne pa tudi poroku,