TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne.

2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik je bil v času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. Slednja niso posledica resnih psihiatričnih težav, temveč njegovih opisanih osebnostnih značilnosti. Zato toženka tožnika ni bila dolžna obravnavati kot posebej ranljive osebe in tudi ni bila dolžna predhodno preverjati ali je za tožnika najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova.

Ugotovljene kršitve Hišnega reda so eden od elementov v okviru ugotavljanja razlogov za odvzem prostosti, ki celostno gledano predstavljajo po svoji intenzivnosti resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, da je ogrožen javni red.

Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.

Priznane kršitve Hišnega reda, po svoji naravi in teži ne dosegajo praga resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Tožnik je namreč opisane kršitve izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe in socialnih delavcev, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.

Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi če se upoštevajo le tiste kršitve Hišnega reda, ki jih je tožnik potrdil, ta tožnikova dejanja tudi po prepričanju sodišča terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.

Namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe.