TFL Vsebine / TFLGlasnik
Kaj parlament sme in kaj mora!
1. Volitve in parlament
V sodobnih demokracijah se oblast vzpostavlja z volitvami, ki dajejo izvoljenim poslancem pooblastilo (mandat) za odločanje. Vendar pa to še ne pomeni, da lahko odločajo brez kakršnih koli omejitev. Značilno za sodobno demokratično državo je namreč, da pooblastilo izvoljenih predstavnikov ljudstva ni neomejeno, temveč je omejeno z ustavo, ki določa temeljna pravila, po katerih morajo ravnati državni organi pri svojem delovanju. Zato o sodobni demokraciji govorimo kot o ustavni demokraciji, v kateri je politično delovanje urejeno in omejeno s pravili, ki jih določa ustava.
Izvoljeni poslanci seveda lahko odločajo samo o zadevah, ki so v pristojnosti parlamenta. Parlament pa mora delovati na podlagi in v okviru ustavne ureditve, veljavne zakonodaje in lastnega poslovnika. Noben od teh aktov ni nespremenljiv, toda dokler veljajo, je parlament vezan nanje. Funkcije sodobnega parlamenta so predvsem zakonodajna funkcija, nadzorstvena funkcija in volilna funkcija, večinoma pa tudi sprejemanje ustave. Vse te funkcije je parlament pooblaščen izvajati, hkrati pa tudi dolžan izvajati. Če ne izvaja tega, kar mu nalaga ustava, krši ustavo.
2. Ustavna podlaga
Tudi za Državni zbor velja, da je pri izvajanju svojih funkcij svoboden, toda omejen s pravili, ki mu jih določajo Ustava, zakoni in njegov poslovnik. Njegovo in delovanje drugih državnih organov temelji na 1. členu Ustave Republike Slovenije,[1] po katerem je Slovenija demokratična republika, in 2. členu Ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država. To so sicer zelo splošna načela in njihovo razumevanje se s časom in v spremenjenih okoliščinah lahko tudi spremeni, toda nikoli do te mere, da bi pomenilo zanikanje njihove vsebine.
Poleg tega temeljnega pravila pa Ustava določa še vrsto pravil, po katerih se mora ravnati Državni zbor. Nekatera od teh pravil pooblaščajo Državni zbor za določeno delovanje, druga pa mu neko delovanje nalagajo. V prvem primeru sme delovati, v drugem primeru pa mora delovati. Ustava določa tudi nekatera proceduralna pravila za odločanje Državnega zbora, zlasti večino, s katero se sprejme posamezna odločitev.
Državni zbor lahko z zakonom ureja, kar se mu zdi potrebno, mora pa z zakonom urediti tiste zadeve, za katere mu to nalaga Ustava. Na predlog z Ustavo določenih predlagateljev zakona je tudi dolžan začeti postopek sprejemanja zakona. Enako mora začeti postopek za spremembo Ustave na predlog z Ustavo določenih predlagateljev. Na zahtevo z Ustavo določenih predlagateljev je Državni zbor tudi dolžan razpisati ustavnorevizijski in zakonodajni referendum.
Državni zbor je vezan na Ustavo tudi pri izvajanju svoje nadzorstvene funkcije. Ta običajno in tudi pri nas vsebuje parlamentarno preiskavo. Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev Državnega zbora ali na zahtevo Državnega sveta. Državni zbor torej lahko odredi parlamentarno preiskavo, kar je pomembna pristojnost, ki mu jo daje Ustava, toda če tako preiskavo zahteva tretjina poslancev ali Državni svet, to mora storiti. Če tega ne stori, ravna protiustavno.
Ker je Ustava uvedla parlamentarni sistem (s precejšnjimi odkloni v smeri skupščinskega sistema), se kaže nadzorstvena funkcija Državnega zbora tudi kot nadzor nad delovanjem vlade, kar se izraža zlasti prek poslanskih vprašanj, interpelacij in glasovanja o nezaupnici. Tako interpelacija kot tudi nezaupnica sta zagotovljeni z Ustavo, poslansko vprašanje pa s Poslovnikom Državnega zbora.[2] Nezaupnica vladi in interpelacija se začneta oziroma sprožita na zahtevo desetih poslancev. V praksi to pomeni predvsem orožje opozicije, ki ga mora Državni zbor omogočiti, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Uresničevanje teh nadzorstvenih mehanizmov mora omogočiti parlamentarna večina, ki dejansko odloča v Državnem zboru. Po Ustavi o tem ne odloča, temveč je to dolžna storiti. V nasprotnem gre za kršitev Ustave oziroma Poslovnika Državnega zbora.
Državni zbor opravlja pomembno funkcijo tudi pri volitvah pomembnih državnih in drugih javnih funkcionarjev. Pri izbiri predlaganih kandidatov je seveda popolnoma svoboden, ne pa pri tem, da mora volitve opraviti.
Tudi sicer je značilno za parlamentarni sistem, da mora imeti opozicija zagotovljena sredstva za nadzor nad delovanjem parlamentarne večine, sicer sistem ne more delovati demokratično. Ustava določa vrsto različnih sredstev opozicije, ki so določena tako, da ima določeno število poslancev pravico zahtevati določeno delovanje Državnega zbora. Ta pravica je torej ustavno zagotovljena in zato ne more biti predmet svobodnega odločanja Državnega zbora o tem, ali bo ugodil zahtevi ali ne.
3. Ustavni okvir in vsebina
Ustavni okvir delovanja Državnega zbora postavlja omejitve in pravila za njegovo delovanje, ne določa pa njegove vsebine. Slednja je odvisna od politične naravnanosti večine poslancev, kajti v sodobnih parlamentih se odločitve vedno sprejemajo s takšno ali drugačno večino. Parlamentarna večina pa je v večji ali manjši meri odvisna od volilnega izida. Kot smo rekli na začetku, volitve dajejo izvoljenim pooblastilo za odločanje, vsebino temu odločanju pa dajejo politične stranke, ki v parlamentu zastopajo in skušajo uveljaviti različne politične interese. Zato je vsebina odločitev parlamenta v istem pravno institucionalnem okviru lahko zelo različna. Ključnega pomena pa je, da se politični akterji držijo tega pravnega okvira svojega delovanja. To zahteva tudi nek odgovoren vrednostni okvir političnega delovanja, kajti prav vse ne more biti predpisano, saj življenje neprestano prinaša nove položaje, v katerih je treba ravnati odgovorno in v skladu s splošnim pravnim in vrednostnim okvirom in tradicijo. Politično delovanje, ki temelji na tem, da »lahko počnemo karkoli, če nam le ne grozi kakšna sankcija«, ruši temelje demokracije in pomeni zanikanje vrednot ustave. Temu se pridružuje tudi praksa, po kateri se upoštevajo samo pravila, ki so v korist, zavračajo pa pravila, ki so v nasprotju s posameznimi interesi. Prav tako je povsem v nasprotju z ustavno ureditvijo stališče, po katerem se kritizirajo vse odločitve sodstva, vključno z Ustavnim sodiščem, ki niso v skladu z konkretnimi političnimi interesi. Delovanje sodstva je ključno za udejanjanje ustavne demokracije.
Na koncu je treba ugotoviti, da vsakokratna oblast skuša pravila prilagajati lastnim interesom, pri tem pa ne pomisli, da utegnejo biti spremenjena pravila ob menjavi oblasti v korist druge strani. Ampak to pri tej stvari ni najpomembnejše. Najhuje je namreč to, da vsaka nova oblast prevzema odklone prejšnje oblasti, ki jih je kot opozicija kritizirala, in jim doda še nove. To pa ves čas niža raven demokratičnega delovanja in dobrega upravljanja države.
Če hočemo tudi v prihodnje ohraniti demokratično oblast, je nujno, da vsi politični akterji v Državnem zboru delujejo na podlagi in po pravilih, ki jih določajo Ustava, zakoni in Poslovnik Državnega zbora. Prav tako je nujno, da spoštujejo in upoštevajo odločitve sodne veje oblasti, zlasti pa odločitve Ustavnega sodišča, ki je varuh Ustave. Ustavna zgradba naše države lahko deluje demokratično samo, če Državni zbor deluje v skladu z Ustavo, ne pa spodkopava njene vrednosti in avtoritete.
Opombe:
[1] Uradni list RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami.
[2] Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami.