TFL Vsebine / TFLGlasnik

Članek je s potrebno distanco povezan s tragičnim primerom smrti osebe, ki je bila pred tem udeležena v policijskem postopku. Smrt kateregakoli človeka je pretresljiva in najprej terja sočutje ter sožalje svojcem. Življenje pa narekuje tudi dostojno in obzirno razpravo o okoliščinah in vzrokih smrti, da bi podobne tragedije v prihodnje kar najbolj preprečili. Pri tem ni mogoče mimo javnih nastopov, v katerih posamezniki takšne primere »na prvo žogo« in brez celovitega vpogleda v dejansko stanje vnaprej presojajo ter o njih sodijo mimo pristojnih državnih organov in sodišč. Še posebej neodgovorno je takšno nastopanje pred kamerami, kadar nastopajoči v javnosti ustvarjajo vtis, da govorijo v imenu stroke.

1. Razkorak med pravno teorijo in življenjskimi razmerami na ulici

Učbeniški primeri iz študija prava navajajo k razumevanju pravnega odločanja predvsem v urejenih razmerah, v katerih je mogoče ugotoviti dejstva, pretehtati pomen in posledice ravnanja ter izbrati ustrezno pravno normo. Ob takšni obravnavi se lahko ustvari vtis, da imajo tudi udeleženci konkretnih življenjskih dogodkov vselej dovolj časa in možnosti za trezen, analitičen in celovit premislek o svojih dejanjih. Kaj pa takrat, ko razmere niso več takšne, ko se normalnost v hipu sprevrže v izrednost oziroma krizne razmere in ekstremne situacije?

V kriznih razmerah in ekstremnih situacijah se od policistov, reševalcev, gasilcev, vojakov ter drugih pripadnikov interventnih organov in služb pričakuje, da v okviru svojih zakonitih nalog in pooblastil varujejo življenja ljudi ter druge dobrine, za katere so pristojni. Policisti se lahko pri tem znajdejo v položaju, ko nevarnost terja takojšnje ukrepanje, čeprav dejansko stanje še ni v celoti razjasnjeno in njegova pravna opredelitev še ni dokončna. V takšnih razmerah si ne morejo vzeti časa za premislek, kakršnega omogoča akademska razprava o tem, katero pravno normo uporabiti. Odločiti se morajo na podlagi takrat razpoložljivih informacij in v zakonskih okvirih ukrepati dovolj hitro, da zavarujejo življenje in druge ogrožene pravne dobrine. Prav v razmerju med dolžnostjo ukrepanja, nepopolnostjo informacij, neposredno grožnjo in časovno stisko se pokaže pomen taktičnega preudarka.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v 7. členu opredeljuje taktični preudarek. Policistom določa, da pri opravljanju nalog ocenjujejo, katere odločitve, policijska pooblastila ali uradna dejanja bodo izvedli za učinkovito preprečevanje in odpravljanje nevarnosti, glede na dejstva in okoliščine, znane v trenutku ocenjevanja. Čeprav določba velja za opravljanje policijskih nalog nasploh, se njen pomen posebej izrazito pokaže v kriznih razmerah in ekstremnih situacijah. S kognitivno-pravnega vidika je ključno prav to, da zakon presojo policistove odločitve umešča v njegov takratni spoznavni položaj. Že z laičnim branjem določba razbija iluzijo, da je odločanje in ukrepanje policistov v nenadni nevarnosti mogoče enačiti s premišljevanjem v idealnih okoliščinah kabinetskega prava.

Sorodno izhodišče najdemo v sodbi ESČP v zadevi McCann in drugi proti Združenemu kraljestvu (1995), ki pri presoji uporabe sile upošteva tudi informacije in tehtne razloge za prepričanje o nevarnosti v trenutku ukrepanja. K njenemu pomenu za obravnavani primer se vrnem v tretjem poglavju. Takšno razumevanje taktičnega preudarka, ki ga lahko primerjalno povežemo z ugotovitvami navedene sodbe ESČP, podpira tudi obrazložitev predloga ZNPPol k 7. členu. Predlagatelj poudarja, da mora policist ukrepati, ko se pojavijo razlogi za izvedbo policijske naloge, način ukrepanja pa izbere po taktičnem preudarku in skladno s policijsko stroko. Pri tem se lahko za najustreznejši ukrep odloči le glede na okoliščine in dejstva, ki so mu znana v trenutku ocenjevanja. Poznejše ugotovitve lahko pokažejo drugačno dejansko stanje, zato obrazložitev zakonske ureditve govori o taktičnem preudarku tudi kot varovalki za policista, ki je na podlagi neposredno zaznavnih dejstev in okoliščin izbral takrat najustreznejši ukrep.[1]

2. Utelešena kognicija in integrativna funkcija taktičnega preudarka – policijski Sistem 3

V članku z naslovom Sistem 3: razmišljanje, hitro, počasno in koherentno sem se s svojim kognitivno-pravnim pogledom navezal na nobelovca Daniela Kahnemana ter njegovo prispodobo hitrega (Sistem 1) in počasnega (Sistem 2) mišljenja. Sistem 1 označuje hitro, intuitivno in avtomatizirano odzivanje, Sistem 2 pa premišljeno, analitično presojanje, ki zahteva pozornost, miselni napor in čas.[2] V ekstremnih situacijah življenjske ogroženosti lahko močan stres bistveno omeji zmožnost takšnega premisleka. Človek se tedaj v večji meri opira na hitre odzive, izkušnje in naučene vzorce ravnanja. Za razumevanje taktičnega preudarka se zato postavlja vprašanje, kako predhodno izobraževanje in usposabljanje oblikujeta ravnanje v trenutkih, ko sta čas in možnost zavestnega tehtanja močno omejena.[3]

Pristopi utelešene kognicije poudarjajo, da človekovo spoznavanje in delovanje nastajata v živem odnosu med možgani, telesom in okoljem. Na tej točki v svoj kognitivno-pravni pogled vključujem Sistem 3 kot koncept integrativne funkcije mišljenja. Z njim označujem povezovanje hitrega, intuitivnega odzivanja s premišljeno presojo, izkušnjami in ponotranjenimi vrednotami. Pri policijskem delu je posebej pomembno, kako se ta povezanost razvija s predhodnim izobraževanjem in usposabljanjem.

S ponavljanjem in urjenjem lahko posamezni postopki postanejo dovolj utrjeni, da jih policist izvede hitro, brez zavestnega premisleka o vsakem posameznem koraku. Predhodno premišljena pravila in strokovna merila tako lahko usmerjajo tudi ravnanje v trenutkih, ko je možnost sprotnega analitičnega tehtanja močno omejena. V tem smislu Sistem 3 uporabljam kot razlagalni okvir za razumevanje, kako se znanje, izkušnje in vrednote povezujejo v taktičnem preudarku ter izražajo v konkretnem ravnanju.

Policijski Sistem 3 v tem okviru razumem tudi kot povratno zanko med zakonsko ureditvijo, operativnimi izkušnjami, kritično analizo obojega ter izobraževanjem in usposabljanjem. Pri tem opozarjam, da se podnormiranost zakonske ureditve javne varnosti lahko odraža tudi kot epistemološki deficit pri usposabljanju in delovanju policistov, kot pomanjkanje dovolj jasnih izhodišč za prepoznavanje nevarnosti, njihovo vrednotenje in izbiro ustreznega odziva.[4]

3. Sodba McCann: taktični preudarek in sistemska odgovornost države

Sodba ESČP v zadevi McCann in drugi proti Združenemu kraljestvu (1995) ponuja razmislek o uvodoma omenjenem tragičnem primeru policijskega postopka in je pomembna predvsem zaradi načina presoje uporabe sile. V ospredje postavlja vprašanje, kaj so pripadniki državnih organov v trenutku ukrepanja vedeli, kakšno nevarnost so zaznali in na katerih razlogih je temeljilo njihovo prepričanje, da je uporaba sile nujna. V 200. točki obrazložitve je sodišče sprejelo, da so vojaki glede na prejete informacije iskreno verjeli, da morajo preprečiti sprožitev bombe in izgubo življenj. Pojasnilo je, da je uporaba sile lahko upravičena tudi tedaj, ko se takšno prepričanje pozneje izkaže za zmotno, če so ga v trenutku ukrepanja podpirali tehtni razlogi.[5]

Prav na tej točki se pokaže vsebinska povezava s 7. členom ZNPPol in obrazložitvijo taktičnega preudarka v predlogu zakona. Ta poudarja, da policist izbira ukrep glede na dejstva in okoliščine, znane v trenutku ocenjevanja, četudi poznejše ugotovitve pokažejo drugačno dejansko stanje. Naknadna presoja mora zato upoštevati njegov takratni spoznavni položaj. Pozneje ugotovljene zmote ni mogoče samodejno enačiti z neupravičeno odločitvijo. Tudi kazenskopravna presoja konkretnega ravnanja zato mora računati s posebnostmi zagotavljanja javne varnosti in zakonsko opredeljenega taktičnega preudarka.

Preveriti je treba, ali so zaznano nevarnost in izbiro odziva podpirali tehtni razlogi ter kako se je položaj med postopkom spreminjal. Presoja mora razlikovati med začetno odločitvijo za uporabo sile, njenim nadaljevanjem ter ravnanjem med obvladovanjem osebe in po njem, vključno z zagotavljanjem potrebne pomoči. Ocena ne more zahtevati poznavanja dejstev, ki jih v trenutku odločanja ni bilo mogoče poznati, obenem mora preveriti, ali so razlogi za posamezni ukrep obstajali ves čas njegovega izvajanja. Upoštevati mora tudi objektivne razloge z možnostjo zmotne ocene nevarnosti, ki se ji policist kljub tehtnim razlogom za svoje takratno prepričanje v danih okoliščinah ni mogel izogniti.

Pomen sodbe McCann pa se ne izčrpa v presoji neposrednega odziva vojakov. ESČP je ob presoji celotne operacije ugotovilo kršitev 2. člena Konvencije. Med drugim je opozorilo, da so bile delovne hipoteze vojakom posredovane kot gotovost, možnost napačne ocene pa ni bila dovolj upoštevana. Te pomanjkljivosti je ESČP presojalo tudi v povezavi z njihovim usposabljanjem in avtomatičnim poseganjem po smrtonosni sili (točke 210–214). S kognitivno-pravnega vidika to odpira vprašanje, kako predhodno oblikovane informacije, navodila in naučeni vzorci ravnanja usmerjajo odločitev v trenutku nevarnosti. Prav tu se pokaže pomen povratne zanke policijskega Sistema 3: kritična presoja mora zajeti tudi pogoje, v katerih se taktični preudarek oblikuje in uporablja.

Nenazadnje je treba upoštevati sistemsko odgovornost države za zakonsko ureditev javne varnosti ter izobraževanje in usposabljanje policistov. V svojih prejšnjih prispevkih opozarjam, da zakonodaja o policijskih nalogah in pooblastilih od leta 1998 ne uporablja več generalne klavzule javne varnosti kot ustavnopravnega in doktrinarnega standarda varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih pravnih dobrin, ki jih ta pojem zajema. Po moji presoji ima ta normativni primanjkljaj tudi spoznavne in praktične posledice, ker vpliva na vsebino izobraževanja in usposabljanja ter s tem na usposobljenost policistov za prepoznavanje nevarnosti, njihovo vrednotenje in ukrepanje, zlasti v ekstremnih situacijah.

Opombe:

[1] Predlog Zakona o nalogah in pooblastilih policije, arhiv Državnega zbora RS, EPA 653-VI, datum 26.9.2012.

[2] Kečanović, B., Sistem 3: razmišljanje, hitro, počasno in koherentno, TFL Glasnik, 20/2026.

[3] Prim. Di Nota, P. M., in Huhta, J.-M. (2019). Complex Motor Learning and Police Training: Applied, Cognitive, and Clinical Perspectives. Frontiers in Psychology, 10. Avtorja obravnavata povezovanje motoričnega učenja, zaznavanja in odločanja pri policijskem usposabljanju ter pomen vadbe v realističnih stresnih okoliščinah; dostopno na: https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.01797.

[4] Prim. Kečanović, B., Za svobodo in javno varnost ni pogubna le represija, Delo, Gostujoče pero, 10. 12. 2025. V članku opozarjam na pomanjkljivo sistemsko ureditev javne varnosti ter pomen spoznavnih in etičnih standardov taktičnega preudarka za sorazmerno varovanje človekovih pravic v negotovih razmerah in ekstremnih situacijah; dostopno na: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/za-svobodo-in-javno-varnost-ni-pogubna-le-represija; glejte tudi: Kečanović, B., Komu zvoni policijska ura, Delo, Gostujoče pero, 28. 4. 2023; https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/komu-zvoni-policijska-ura.

[5] ESČP, McCann in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 18984/91, 27. 9. 1995, zlasti točke 200 in 210–214. Dostopno na: https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57943.