TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba B.B., C.C. in D.D. se zavrže.

II. Tožbi Odvetniške družbe E, o.p., d.o.o. zoper odločbo tožene stranke se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-499-14-48/2021-2 z dne 24. 8. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III. Tožba Odvetniške družbe E., o.p., d.o.o. zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4200-1696/2020-17 z dne 27. 10. 2021 se zavrže.

IV. B.B., C.C. in D.D. trpijo svoje stroške upravnega spora.

V. Odvetniški družbi E., o.p., d.o.o. je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe stroške upravnega spora v znesku 15,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve).

V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe prvostopenjskega davčnega organa, zato ni v celoti zadostil cit. določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Preizkus v tem delu tudi ni možen, ker se odločitev po prvem odstavku 252. člena ZUP lahko sprejme ob ugotovitvi organa druge stopnje, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, ali ob spoznanju, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo. Iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa ne izhaja, kateri od teh štirih zakonsko določenih razlogov za sprejem odločitve iz prvega odstavka 252. člena ZUP je podan v konkretnem primeru.