TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Skladno s 157. členom ZPP mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna (izpolnitev pomeni smiselno pripoznanje) povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda za tožbo. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov. Za odločitev o tem, ali je tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki v obravnavni zadevi povrniti stroške pravdnega postopka, morajo biti torej izpolnjeni (vsi) trije pogoji: (1) tožena stranka je dala povod za tožbo, (2) tožena stranka je izpolnila zahtevek in (3) tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Ker pravdni stroški niso „pripadek“ zahtevka samega, saj zahtevek za njihovo plačilo nima nobene zveze z materialno pravico, glede katere tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo, se je treba na pravilo iz prvega odstavka 158. člena ZPP opreti tudi v primeru, kadar tožeča stranka „skrči“ tožbeni zahtevek tako, da vztraja le še pri povrnitvi pravdnih stroškov (t.i. „skrčitev“ tožbe na stroške postopka). Stroškovna odločitev je torej odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.