TFL Vsebine / TFLGlasnik

Preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma je zagotovo cilj, h kateremu lahko utemeljeno stremi vsaka država. Gre za cilj, usmerjen v ugled, stabilnost in razvoj države ali mednarodne zveze, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno omejiti tudi nekatere pravice fizičnih oziroma pravnih oseb. Vendar pa je pri skrbi za dobro skupnosti treba, enako kot na drugih področjih, paziti, da posegi v pravice, svoboščine oziroma pravne interese subjekta ne postanejo čezmerni in da so vedno omejeni zgolj na tisto, kar je potrebno, primerno in sorazmerno. Vprašanje ustreznosti tovrstnih ukrepov je presojalo Sodišče EU v nedavni sodbi LH proti OTP banki d. d., nekdanji Novi kreditni banki Maribor (C‑81/24),[1] v kateri je obravnavalo ustreznost zavrnitve odprtja bančnega računa potrošniku iz Slovenije, konkretno slovenskemu državljanu, zaradi uvrstitve na seznam sankcioniranih oseb tretje države.

V obravnavani zadevi je potrošnik iz Slovenije na bencinskem servisu poskusil plačati položnico na ime svoje soproge z bančnega računa, ki ga je ta odprla pri banki OTP, pri čemer je banka plačilo blokirala. Banka je v zvezi z blokiranjem plačila obrazložila, da je zaradi političnih dogodkov in povečane nevarnosti, povezane s splošno varnostjo in povečano možnostjo zlorabe bančnih produktov za financiranje terorizma ali drugih kaznivih dejanj, sprejela nekatere strožje ukrepe za izpolnitev obveznosti, ki izvirajo iz zakonodaje s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. V okvir teh ukrepov se v skladu z internim aktom banke umešča tudi upoštevanje omejitev, ki jih je uvedel Urad za nadzor tujega premoženja (OFAC) iz Združenih držav Amerike. Isti posameznik je pozneje pri isti banki prosil za odprtje osnovnega plačilnega računa na svoje ime, vendar mu je bilo po njegovi identifikaciji pojasnjeno, da sistem ne dovoli odprtja takega računa pri tej banki. Posledično je pred sodiščem zahteval, da se banki naloži, da mu odpre osnovni plačilni račun.[2]

Okrajno sodišče v Mariboru, ki je predložitveno sodišče, se je spraševalo, kako lahko uvrstitev osebe na seznam OFAC vpliva na to, ali oseba lahko odpre plačilni račun. Direktiva 2015/849[3] namreč določa, da morajo kreditne institucije izvajati ukrepe preverjanja identitete oseb, ki želijo z njimi vzpostaviti poslovni odnos, ni pa v njej določeno, da bi bilo treba preveriti, ali je ta oseba morda uvrščena na seznam, kakršen je seznam OFAC, niti to, kakšne bi bile posledice take uvrstitve. Sodišče je še ugotovilo, da tožnik ni bil nikjer na svetu obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je uvrščen na seznam OFAC, in da zoper njega Organizacija združenih narodov, EU ali Republika Slovenija niso sprejele nobenega omejevalnega ukrepa. Predložitveno sodišče je zato Sodišču EU zastavilo vprašanje, ali pravo EU državam članicam dovoljuje, da kreditnim institucijam naložijo zavrnitev odprtja osnovnega plačilnega računa potrošniku zgolj zato, ker je ta potrošnik uvrščen na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi tretje države.[4]

Sodišče EU je v odgovor na zastavljeno vprašanje najprej pojasnilo, da Direktiva 2014/92[5] določa obveznost držav članic, da zagotovijo, da vse ali dovolj veliko število kreditnih institucij ponuja osnovne plačilne račune vsem potrošnikom na njihovem ozemlju, in pogoje za zavrnitev odprtja takega računa. Vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v EU, ima namreč pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri kreditni instituciji na ozemlju države članice. Na drugi strani pa morajo kreditne institucije zavrniti prošnjo za osnovni plačilni račun, kadar bi njegovo odprtje povzročilo kršitev določbe o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma iz Direktive 2015/849. Slednja direktiva v členu 13(1) določa ukrepe skrbnega preverjanja strank, in sicer identifikacijo stranke, identifikacijo dejanskega lastnika in oceno o namenu in predvideni naravi poslovnega odnosa. Po mnenju Sodišča EU v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, pod katerimi kreditna institucija ne sme vzpostaviti poslovnega odnosa (določba 14(4) Direktive 2015/849), saj je stranka identificirana in se ne zatrjuje, da predvideni poslovni odnos dejansko ne bi bil vzpostavljen z njo, hkrati pa pravo EU ne določa, da uvrstitev na seznam OFAC ali na kateri koli drug podoben seznam samodejno povzroči, da kreditna institucija ne sme vzpostaviti poslovnega odnosa s stranko. Ravno nasprotno, z Direktivo 2015/849 je vzpostavljen pristop, ki temelji na tveganju, ta pa je pogojen z oceno tega tveganja, brez katere se država članica oziroma zadevni subjekt ne more odločiti, katere ukrepe uporabiti v posameznem primeru. Zato uporaba okrepljenih ukrepov ne more biti samodejna, temveč je pogojena s tem, da država članica ali pooblaščeni subjekt predhodno ugotovi večja tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.[6] Pri tem je uvrstitev osebe na seznam OFAC ali na drug podoben seznam, ki ga je sestavila tretja država, lahko upošteven dejavnik tveganja, ne more pa predstavljati temelja za samodejno zavrnitev vzpostavitve poslovnega odnosa. Na podlagi vsega navedenega je Sodišče EU na zastavljeno vprašanje odgovorilo, da pravo EU državam članicam ne dovoljuje, da kreditnim institucijam naložijo zavrnitev odprtja osnovnega plačilnega računa potrošniku zgolj zato, ker je ta uvrščen na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi tretje države, ne da bi zadevna kreditna institucija opravila individualizirano oceno tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma, povezanega s predvidenim poslovnim odnosom. Pri tem pa je sodišče pojasnilo, da sicer ni mogoče izključiti, da kreditna institucija na podlagi take individualizirane ocene ugotovi, da tveganja ne more učinkovito obvladovati.[7]

Obravnavana sodba vsekakor predstavlja pomemben branik pravic potrošnikov v EU, saj je evropskemu pravnemu redu tuje sprejemanje ukrepov zoper subjekte, pri katerih ni s strani pristojne osebe po predpisanem postopku ugotovljeno določeno relevantno dejansko stanje. Smiselno enak pristop je zavzelo Sodišče EU tudi v nedavni sodbi na področju javnega naročanja, v kateri je izključilo možnost uporabe sankcij EU, ki nalagajo prepoved oddaje javnih naročil nekaterim subjektom, povezanim z Rusko federacijo, če so se v določenih okoliščinah pristojni organi države članice prepričali, da taka oddaja ne pomeni verjetnega tveganja, da bodo sredstva, ki jih bo naročnik izplačal na podlagi izpolnitve javnega naročila, preusmerjena v rusko gospodarstvo.[8] Navsezadnje pa odsotnost nujnih kavtel, ki bi jo povzročilo avtomatično upoštevanje sankcij tretjih držav, najjasneje ponazarja dejstvo, da je situacija, kot jo je obravnavalo Sodišče EU v predstavljeni zadevi, pravno primerljiva s sankcioniranjem sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča (med njimi tudi slovenske sodnice),[9] glede katerega pa je verjetno že na prvi pogled jasno, da bi bila dodatna presoja ob zahtevani implementaciji nujna.

Opombe:

[1] Sodišče EU vodi zadevo pod psevdonimiziranim imenom Jenec, C‑81/24, ECLI:EU:C:2026:470, z dne 11. junija 2026.

[2] Točke 14, 15, 17 in 18 predstavljene sodbe.

[3] Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141 z dne 5. junija 2015).

[4] Točke 16, 19, 21 in 34 predstavljene sodbe.

[5] Konkretno člen 16 Direktive 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L 257 z dne 28. avgusta 2014).

[6] Glej o tem tudi sodbo Sodišča EU v zadevi SIA »Rodl & Partner« proti Valsts ieņēmumu dienests, C‑562/20, ECLI:EU:C:2022:883 z dne 17. novembra 2022, točka 38.

[7] Točke 35 do 37, 42 do 46, 49, 51, 53 in 56 predstavljene sodbe.

[8] Sodba Sodišča EU v zadevi Opera Laboratori Fiorentini SpA proti Ministero della Cultura, Gallerie degli Uffizi in A.L.E.S. – Arte Lavoro e Servizi SpA, C‑313/24, ECLI:EU:C:2026:91 z dne 12. februarja 2026, točka 58.

[9] Ž. N.: ZDA sankcionirale predsednico ICC-ja. Sodišče trdi, da gre za »spodkopavanje vladavine prava«., v: MMC RV SLO, 19. avgust 2026.